Levica in njeno smetenje pri razpravah o splavu

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Poleg razprave o »istospolnih porokah« je razprava o »splavu« tista, kjer levica najbolj narekuje težnjo po prevajanju »politične razprave« v »moralno«, »metafizično«, »kvazireligiozno«. Brez levice in njenega »smetenja« po razpravi je razpravo o splavu mogoče zvesti na naslednji točki: 1. Ali naj pri tem asistira vlada, to je, ali naj uporablja državni aparat in davkoplačevalski sistem, da subvencionira ubijanje človeških bitij v prednatalnih stadijih razvoja v imenu večje kakovosti življenja drugih? in 2. Ali naj se v primeru, da se zadeva preseli izključno v zasebni sektor, da je ne plačujejo več davkoplačevalci, vlada vmeša na tak način, da kriminalizira ponujanje storitve splava?

Moje stališče glede tega je povsem jasno in tudi po mnenju mnogih desničarjev »ekstremno«, »radikalno«: 1. Če to plačujejo davkoplačevalci, to pomeni, da to morajo plačevati tudi religiozni državljani, s čimer se posega v njihovo religiozno svobodo, to je pravico, da jih država ne sili v to, kaj naj verujejo, da jih ne sili početi stvari, ki so v nasprotju z njihovo religijo, pa je moj odgovor, da tega ne smejo plačevati davkoplačevalci, 2. Pravica do življenja, če je to nekaj, kar naj bi vsakomur ščitila vlada s pomočjo državnega aparata, ne sme biti suspendirana pod nobenim pogojem, ne sme biti človeka, ki bi imel posebno osebno okoliščino, stadij razvoja, zdravstveno stanje, pa bi mu zaradi omenjene ne bila ščitena fundamentalna pravica (če se to zgodi, se ustvarja »konstitucionalna spolzka strmina«, to je pravna podlaga za »moralno normalizacijo« morebitne psihološke in sociološke spolzke strmine) do življenja, pa je to točka, na kateri vlada smiselno posega v delovanje svobodnega trga, to je, pri pravici do življenja se smiselno potegnejo meje svobode trga, tako, da kriminalizira ponujanje teh storitev.

Zdaj, ko poznamo kontekst, se lahko lotimo tudi po mnenju mnogih nasprotnikov splava najbolj prepričljiv argument za subvencioniranje splava s strani davkoplačevalcev, t.i. sociološki argument. Ta se glasi nekako takole: če tega ne storimo, se bo dogajalo sociološko razslojevanje, bogati bodo odhajali v tujino, kjer si bodo to lahko privoščili v tamkajšnjih privatnih sektorjih, revni pa bodo ostajali doma, brez možnosti, da delajo splave. To je sicer klasični levičarski argument: čeprav zakon navidezno enakovredno obravnava vse, za nekatere v družbenem smislu obstaja »strešno okno«, ki ga ne morejo odpreti, skozi katerega ne morejo na plano, ker ne morejo prebiti stekla – to so družbene krivice, ki jih je potrebno odpravljati s »pozitivno diskriminacijo« takšne ali drugačne oblike, v obliki sprememb zakonodaje. Četudi sprejmemo levičarsko miselnost, pa se lahko v primeru splava s tem strinjamo le, če pozitivna diskriminacija, ki se tiče kakovosti življenja enih, ne bi posegala v samo življenje drugih. Celo levičarji, vsaj ti, ki sebi in ostalim še lažejo, da niso levičarji »hitlerjevsko – stalinističnega tipa« – na kaj takega ne morejo pristati. Zato počnejo naslednje: norčujejo se iz domnevno metafizične prve premise bioloških znanosti, češ, da se življenje prične ob spočetju, obenem pa postulirajo magične in veliko bolj arbitrarne, na mehkejših vedah od bioloških utemeljene »točke« nastanka »osebe«, npr., za mnoge med njimi oseba magično nastane potem ko, oprostite rabi izrazoslovja, če se izrazim v jeziku južnih sosedov, »prodje pič…u« (intenca je z rabo takega izrazoslovja 1. Šokirati in pritegniti pozornost, opozoriti in 2. Da človek v takem stanju lažje prepozna absurdnost neke določene pozicije).

Če zarodka ali človeškega bitja v kateremkoli drugih prednatalnih stadijev razvoja ne obravnavamo kot »naključne iberžne ledvice«, je zgoraj omenjeni sociološki argument zlahka zavreči s pomočjo reductia ad absurdum. S pomočjo predstavitve podobnega, a ekstremnega primera: predstavljajmo si, da privatni sektorji v tujini ponujajo turizem mučenja in ubijanja predadolescentnih črnčkov. Ali naj zato, ker si revnejši sloji prebivalstva pri nas tega ne morejo privoščiti, legaliziramo omenjeni turizem in ga naj revnejšim subvencionirajo davkoplačevalci, češ, da se jim dogaja »družbena krivica«, ki jo je s pomočjo državnega aparata potrebno odpraviti? Mislim, da je odgovor pri večini ljudi jasen.