Svetlana Slapšak: So poslanci, ki so izvolili Stevanovića ciniki, debili ali usodna kombinacija obojega?

“Kdo so novi poslanci, ki so izvolili Zorana Stevanovića za predsednika parlamenta? Ciniki, debili, ali usodna kombinacija obojega? Edino, kar te skupine povezuje, je korupcija – materialna, mentalna, saj je vseeno – končen rezultat so številke. Koruptivni dogovor je bil razviden že iz dejstva, da je bil omenjeni edini kandidat: vse ostalo je groteskna grozljivka. Koruptivnih 48, večina, v kateri ni nikogar, ki se ne bi zavedal, kdo je Zoran Stevanović. Takšne klofute volilcem in ljudstvu ta država še ni doživela,” piše v Večeru Svetlana Slapšak.

“Tisti, ki so spomladi 2020 podprli Janšo v zameno za stolčke so bili štirje; zdaj pa parlamentarna večina s svojo prvo potezo obeta koruptivni kaos in izziva takojšnji upor. Kot pravi pravnik Avbelj, vedno priročna rezerva desnice za ”strokovno” mnenje – kriva je prejšnja vlada, najbolj pa bivša predsednica parlamenta: privoščila si je nekaj, kar je parlament nujno potreboval, individualizirano normalnost. Pri tem smo se zlahka in ne brez veselja navadili na blagotvorno kombinacijo profesionalnosti in osebnega, ki je odpirala prostor tudi za občutja in strasti: v tem so tudi poslanke in poslanci Levice dosegli impresivne premike. Doživeli smo novo realnost, ki se ji ni več mogoče izginiti in ki, če bi jo hoteli izničiti, obeta upor. In to je danes še edino preostalo – utemeljeno in odgovorno upanje.

Program desne vlade, če se uspe sestaviti, je popolnoma jasen: razgradnja vseh pridobitev, ki jih je uspela izvesti prejšnja vlada, retrogradna politika na vseh področjih sociale in kulture, zmanjševanje oz. nespoštovanje človekovih pravic, nesprejemljiva zavezništva v zunanji politiki, javni govor v trikotniku Janševega prostaštva, Logarjeve hinavščine in Stevanovićevega iracionalizma. Program možne, nujno oslabljene vlade centra z levim korektivom pa bi vsekakor bil upočasnjen, z mnogimi zavorami s strani desnih partnerjev in opozicije, z mnogimi sodnimi procesi. Z drugimi besedami, ključno vlogo pri zagotavljanju boljše prihodnosti državljanskega položaja in zavesti bi morala nase prevzeti sodna veja oblasti. Gre namreč za procese, ki še nikoli niso tako globoko pretresli osnovnih funkcij države. Black Cube (na znanem mestu in v znanem času z znanimi izvajalci) in finančne manipulacije NSi lahko v bližnji prihodnosti desno vlado enostavno ustavijo in državo – vsaj za kratek čas – paralizirajo. Še veliko slabša in za državo povsem uničujoča rešitev pa bi bila, če bi takšne afere pometli pod preprogo.

Ostajajo torej institucije – nekaj svežih kadrov in obilica Janševih ”krtov”, in seveda civilno gibanje, ki ima svoje zanesljive institucije, vsaj ko gre za pobude, bujenje in razburjanje javnosti. Po praksi, ki jo dobro poznamo, bo največja žrtev vladavine desnice kultura. Posledica – manj denarja in več vlaganja talenta in osebnih resursov kaže na osnovno nevarnost desnega odklona v družbi: sesuvanje kvalitete življenja. Bolj bedni in nezadovoljni bomo pa več časa bomo vlagali v upor. Desnica nam krade tisto najbolj dragoceno, naš življenski čas. Delček tega lahko nadomestimo z učenjem na kateremkoli nivoju. Pomembno pa je, da pri tem nikoli ne nasedamo veliki laži o dinamiki političnega/demokratičnega življenja, da je namreč menjanje oblasti nekakšno valovanje, večno potovanje itn. To ni nič manj zavajajoče kot vera v zagrobno življenje… Nasprotno, oblast in politika morata imeti jasne namene in družbene cilje, ker pred sabo imata samo eno merilo – človekovo življenje in samo eno perspektivo – ne ogrožati blagostanja prihodnjih generacij.

Madžari so pravkar pokazali kako daleč je nujno iti, da bi se uničila diktatura, večna skrita fantazma desnice: da bi se končno rešili Orbana, so žrtvovali celotno levico in delegirali moč upora na eno samo stranko in njenega voditelja v upanju, da bo zastopal tudi leve družbene programe. Tvegano upanje, ki ima smisla edino, če so spoštovana pravila parlamentarne demokracije in če obstaja trdna družbena zavest – sicer je to le še en primer, ko se levica žrtvuje za boljše okoliščine političnega delovanja. Takšnih primerov je na desnici bore malo.

V domači situaciji lahko rešitev ponudi predsednica države – zadnja možnost so nove volitve. Že presekanje verige laži in podkupovanja bi bilo olajšanje, saj bi osvobodilo zavest državljanov kalkulacij o tekočih spletkah in jo usmerilo v premišljevanje o pravih družbenih problemih.

Vsakdanjik neenakosti, revščine, nedostopnosti osnovnih uslug je del širše slike, če ne integralni del grozeče tretje svetovne vojne. Naravnost povedano, vsak, ki se zavzema za večje privilegije bogatih, denimo prek davčnega sistema, se pravzaprav zavzema za vojno. Okoliščine kažejo, da vojne najbolj ogrožajo glavne koristi ljudstva, povezanost javnih uslug, izboljševanje sociale, splošno racionalizacijo in informiranost. Skratka, temeljno stabilizacijo družbe, potrebno, da bi se lažje uprla pogojem vojne, v okolici ali na lastnih tleh. Obenem je to osnovni program za pravično družbo tudi v pogojih miru. Dober primer takšne dvojne organizacije družbe je na eni strani razvoj digitalizacije, na drugi pa razvoj drugih sistemov informiranja, ki bi pokrili celotno prebivalstvo, tudi tiste, ki iz različnih razlogov nimajo dostopa do digitalne tehnologije in interneta.

Pravi trenutek je, da spet resno premislimo pacifizem, gibanje zoper vojno, orožje in politično nasilje. Pacifizem še ni končal nobene vojne in nekateri mislijo, da zgolj dela uslugo napadalcu, agresorju. Na drugi strani pa so pacifistična gibanja sprožila druga družbena gibanja in so globoko spremenila družbe, denmo ameriško v 60-70. letih. Feministično, pacifistično in družbeno gibanje v opuščeni vojni bazi Greenham Common v Angliji je trajalo od 1981 do 2000, angažiralo je prek 70.000 žensk in je imelo ogromen vpliv na celotno britansko družbo. Uporniško študentsko gibanje zoper diktaturo v Grčiji se je začelo kot pacifistično gibanje, da niti ne govorimo o realnem uspehu Gandhijevega nenasilnega gibanja za neodvisnost Indije. Če nič drugega ima pacifizem veliko različnih ciljev in še več različnih metod, je prilagodljiv in odprt za mnoge možnosti upora – pomislimo na ekološko-domorodna gibanja, na pomoč v vojnih conah in podobno. Raznolikost pacifizma še danes odpira vedno nove možnosti delovanja.

In ob vsem tem 48 novopečenih poslancev začenja svoje poslanstvo s posmehovanjem parlamentarni demokraciji. Smo volili napačne ljudi? Očitno. Njihovo prvo parlamentarno dejanje kaže na razposajenost, voluntarizem, koruptivnost in perfidnost. Zaman mediji prikazujejo posnetke osebkov, ki so enkrat rekli in obetali eno, drugič spet drugo, tretič tretje – vsak med njimi bo tudi četrtič izrekel kakšno res bedno laž in bo preživel, laž kot taka pa ne bo postala negativna kvalifikacija in ne bo nikogar odnesla iz cirkuskega šotora, znanega kot parlament. Protistrup bi lahko bil enostaven – trikrat dokazana zlonamerna laž bi lahko pomenila konec poslanskega mandata. Zdaj se laž kot takšna žal ne pojavlja v regulativi parlamenta… Še pogoja nekaznovanosti ni uspelo uveljaviti!

Ponovljene volitve so morda edina rešitev, da se potrdi zrelost državljanov v usodnih zgodovinskih okoliščinah, ko ni več prostora za goljufive politične igre, za najbolj sramotno predvolilno kampanjo v zgodovini države in posledično razmestitev združenih norcev, ki za predsednika parlamenta potem izvolijo najbolj norega. ”Prvi med enakimi” je formula, ki nikoli prej ni doživela tako morbidne realnosti. Pred volitvami bi volilna komisija morala pripraviti pravila predvolilnega obnašanja, mediji bi morali premisliti o lastnih napakah, o ”uravnoteženosti”, ki omogoča promocijo vsake neumnosti, o lažnih spektaklih t.i. ”soočanj” ki s soočanjem artikuliranih mnenj nimajo nobene zveze, o jasnih stališčih in kriterijih voditeljskega kadra, o pronicljivih intervjujih, o reportažah, ki nekaj res razkrivajo… in končno, o pomembni vlogi medijev v doslednem legalizmu, tudi o aktivnem sodelovanju v obtožbah, če ni posameznika ali skupine z dovolj poguma, da sproži postopek.

Končno, na ponovljenih volitvah v nedvomno najbolj kriznem času za državo bi morala sodelovati nadzorna civilna javnost, ki ima na voljo vedno prisotne, neoporečne, artikulirane osebnosti, pa kritično razsojanje in pogum. Če je do sedaj veljala nevtralnost oz. nekontaminiranost s tekočo politiko, so zdaj okoliščine dramatično spremenjene in zahtevajo sodelovanje in polno odgovornost za vse, kar se v politiki dogaja. Že odkrito izločanje ”nezaželenih”, ki ga brez sramu izvaja Logar, politik z dolgo hlapčevsko biografijo je klicalo po energičnih ukrepih v javnosti, pa jih ni bilo. Nihče v medijih ni nikoli vprašal Logarja, kaj to pomeni: pomeni seveda izenačenje Levice z nacifašističnimi skupinami. To je samo po sebi vredno tožbe, saj Logar nikoli ni bil tako odločen, ko je šlo za ekstremno desnico.

Lahko seveda gremo na ulice in verjetno bomo kmalu tam. Vendar, če razsvetljenost prevlada in se država poda v nove volitve, bo sprememba strategije nujna.”