Zakaj se levičarji glede povojnih pobojev motijo v vseh svojih odzivih

4

ales-ernecl2Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Ko sem se v nepregledni množici vozil, s prijateljičinim Twingom, le stežka prebijal proti pokopališču Dobrava, sem ob cesti opazoval trume hodečih ljudi. Hrvaške zastave in drugi državni simboli so plapolali, ljudje pa so tiho, umirjeno, dostojanstveno hodili proti kraju, kjer se je kasneje zgodil zgodovinski pokop.

Spominjal sem se, sam sem imel, najbrž srečo, da s strani dedkov in babic nikoli nisem spoznal »prislovičnega sovraštva« med »partizani« na eni, »domobranci« in »ustaši« na drugi strani, kako bi sam še pred leti, najbrž zavoljo načina poučevanja zgodovine, branja prevladujočih medijev, prežetih z neko določeno ideologijo, »gledal« na te ljudi.

Način, na kakršnega bi jaz tedaj gledal na te ljudi, je prvi odziv, ki ga slišite iz »leve«, ko se omenja pokop ljudi, pobitih po vojni. Pa saj…So si bili sami krivi…Sodelovali so s tistimi, ki so vse skupaj zakuhali, niso si niti zaslužili boljšega, kaj šele, da bi danes imeli kakšno »pravico« do dostojnega pokopa. To je le posebni primer tega, kako »levica« iz »politične« naredi »moralno razpravo«, v kateri ste se prisiljeni postaviti na stran dobrega proti zlu – če ne, ste zloben ali neumen človek.

Drugi odziv, ki ga slišite z »leve«, pa tudi s strani tistih »neopredeljenih« in tistih z »desne«, ki padejo na to retoriko, je, da ne gre pri tem ZA NIČ DRUGA kot to, da to oblasti uporabljajo, ker ne želijo, da bi državljani bili pozorni na nekaj pomembnejšega, kar se dogaja v zakulisju: povojni poboji so v tem primeru imenovani za primer Potemkinove vasi. Tudi, če bi to bilo res, opozarjanje na to ne naslovi bistva razprave o državljanskih pravicah do pokopa.

Tretji odziv je soroden drugemu: povojni poboji so nekaj, kar »desnica«, natančneje SDS, uporablja za nabiranje političnih točk. Spet, četudi bi to bilo res, bi ne naslovilo bistva razprave in bi kvečjemu samo v sebi potrdilo, da obstaja neka družbena realnost, ki jo je SDS opazil in jo izkorišča sebi v prid. Četudi res služi nabiranju političnih točk, opozarjanje na državljanske pravice in kršitve le teh – ni nesmiselno.

Četrti odziv je nekaj takega: koliko pomembnejših političnih in družbenih tem nasploh obstaja, mi pa se ukvarjamo s kostmi davno umrlih. Prvi ugovor: kdo in po katerem kriteriju določa, katere politične in družbene teme so pomembnejše od drugih? Drugi ugovor: četudi obstaja nekakšna »zdravorazumska hierarhija« pomembnosti političnih in družbenih tem, to, da še nismo rešili problemov, za katere smo presodili, da so v hierahiji višje, ne implicira, da drugih ne smemo skušati reševati ali se z njimi ukvarjati.

Št. komentarjev: 4
  1. re gornjemu pravi

    Ernecl, kakšna sreča, da še obstajajo “modreci” tvojega kova. Le kdo bi nas ubogo rajo, še kaj podučil in “pravilno” raztolmačil?

  2. Slovenec 33 pravi

    Kako si si pa pridobil zveneči naziv filozof in umetnik. Če je to patent za zamegljevanje pa naj bo.
    Kaj si topoumnui produkti usmerjenega izobraževanja pod vodstvom fdvizma res predstavljajo, da bodo morilci, ki so zagrešili umore in s tem zločin proti človečnosti lahko ostanejo nekaznovani na veke.
    Ker jih še vedno ščiti okupatorska oblast se še lahko sprenevedajo in skrivajo za relativno neodgovornostjo.
    Višek sprenevedanja je govor bivšega predsednika preimenovanih zaščitnikov morilcev slovenskega moralnega in materialnega potenciala na komemoraciji, ker jih z besedo ni omenil
    Umori se niso “zgodili”. izvršili so jih morilci, ki so bili vsi do zadnjega komunisti.

  3. rene pravi

    Ernecl spet odlično!

  4. Milko pravi

    Ne gre za to, da se s preteklostjo ne bi smeli ukvarjati. Gre za dve stvari: 1.) Koliko procentov ČASA se nekdo s tem ukvarja? 2.) Kako USPEŠEN je pri doseganju ciljev? Nekateri na slovenski desnici se s temo povojnih pobojev ukvarjajo 90% časa in brez te teme praktično ne bi imeli kaj na svetu počet. In kakšna je uspešnost njihovega opominjanja na te dogodke? Niti EDEN od naročnikov ali izvrševalcev pobojev ni bil obsojen, niti EDEN ni bil vsaj identificiran (razen tistih, ki so sami vse opisali, Svetina, Zavadlav). Žrtve so bile primerno identificirane in pokopane samo v posameznih primerih, velika večina (vključno s tistimi iz Hude Jame) pa ne. Je to vse. kar slovenska desnica lahko pokaže po 40 letih odprte javne debate na to temo? Je to vse, kar slovensko pravosodje lahko pokaže po 25 letih pregona storilcev, 15 let po kriminalistični akciji “Sprava”? Če “levičarji” zarotniško skrivajo vse skupaj, kaj sta glede tega storili DEMOSova vlada 1990-1992 in prva Janševa vlada 2004-2008?

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen