Kalvarija dedičev Avgusta Praprotnika, žrtve komunističnih zločincev. Že 23 let sodnih zavlačevanj za povračilo nacionaliziranega premoženja!

Avgustu Praprotniku, industrialcu in bančniku, ki je bil brez sodbe zahrbtno likvidiran s strani pripadnikov VOS-a dne 20.02.1942 v centru Ljubljane je bila na podlagi Odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 3.5.1945 izrečena zaplemba premičnega in nepremičnega premoženja z lažno utemeljitvijo, da je sodno znano, da je bil ustreljen kot vojni zločinec in narodni izdajalec. Vendar pa je bil ustreljen v času, ko vojna sodišča sploh še niso obstajala! Premoženje se je paradoksalno zaplenilo mrtvemu človeku in ne njegovim dedičem, kar je v nasprotju s pravnimi načeli, ki jih poznajo civilizirani narodi.

[su_box title=”AVGUST PRAPROTNIK KOT NUJNA TARČA KOMUNISTIČNIH ZLOČINCEV”]Avgust Praprotnik (1891–1942) je bil eden izmed najvplivnejših in najpremožnejših Slovencev med obema vojnama, kar je bil tudi eden izmed poglavitnih razlogov, da so ga komunistični zločinci umorili v Ljubljani februarja leta 1942. Avgusta Praprotnika predsednika slovenskih industrialcev in bančnika, so umorili pripadniki VOS-a v Tavčarjevem hramu (Tavčarjeva 4) dne 20. februarja 1942. Po do sedaj znanih informacijah ga je umoril Edo Brajnik – Štefan, vosovec, ki je za “nagrado” čez nekaj mesecev postal šef VOS-a za Ljubljano in nasledil zločinko Zdenko Armić Kidrič. Po drugi svetovni vojni je bil za ta umor (in tudi mnogo drugih) nagrajen z nazivom “narodni heroj” – kot so na takšen način postali “narodni heroji” tudi številni drugi komunistični zločinci. [/su_box]

Dediči Avgusta Praprotnika so dne 29.11.1993 vložili Zahtevo za denacionalizacijo, katere predmet je med drugim bilo tudi premoženje Prometnega zavoda za premog d.d. Ljubljana, ki je bil v lasti pokojnega Avgusta Praprotnika in je bil nacionaliziran na podlagi prej navedene Odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.5.1945. V postopku denacionalizacije je bila s strani organov, ki so sodelovali v postopku, storjena vrsta napak, zaradi katerih je postopek trajal nenormalno dolgo, vse do leta 2015, torej 22 let. Ena izmed mnogih napak, ki je imela velike posledice za denacionalizacijske upravičence, je bila med drugim napaka upravnega organa,  ki je pozabil obvestiti podjetja, ki so se lastninila, da je bil pravočasno in v skladu z zakonom vložen Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se prepove lastninjenje določenih podjetij na nepremičninah, ki so bile v lasti Praprotnikovega PZP d.d. Posledica te napake je bilo lastninjenje nepremičnin, ki jih upravičenci niso mogli dobiti vrnjene v naravi, čeprav so naredili vse, kar je določal zakon, da do tega ne bi prišlo, posledično pa so bili izenačeni s tistimi, ki sploh niso zahtevali prepoved lastninjenja.

Upravna enota Ljubljana je 17.10.2011 izdala odločbo, s katero je glede na zatečeno stanje pravilno ugotovila obseg premoženja in določila zavezanca za vrnitev premoženja v naravi in SOD kot zavezanca za plačilo odškodnine v višini 2.213.257,46 DEM. SOD se je zoper tako odločitev pritožil na Ministrstvo za gospodarstvo, kasneje je zadeva romala na Upravno sodišče RS in nato na Vrhovno sodišče RS in na koncu tudi na Ustavno sodišče RS. Bistvo problema, ki so ga ti organi reševali, pa je bilo v tem, ali se v premoženje nacionalizirane družbe PZP d.d. všteva 5613 delnic Kranjske industrijske družbe d.d., ki so bile leta 1945 v lasti PZP d.d. ali ne. Upravna enota je ugotovila, da so te delnice pripadale PZP d.d. in jih je upoštevala v neto aktivi družbe, medtem ko so kasneje navedeni organi imeli vsak svojo interpretacijo, da se jih ne upošteva. Šlo je za večji znesek in očitno je, da so branili interes paradržavnega družbe SDH, da do plačila ne bi prišlo. V svoji perfidnosti so šli tako črkobralsko daleč, da smatrajo, da se teh 5613 delnic Kranjske industrijske družbe d.d. ne more upoštevati v bilanci družbe PZP d.d., ker so bile tej družbi zaplenjene na podlagi Odloka AVNOJ-a, ki je stopil v veljavo 6.2.1945, medtem ko je bila družba PZP d.d. nacionalizirana 3.12.1945 z Odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tako zaplemba po odlokih AVNOJ-a in zaplemba po odločbi Okrajnega sodišča pa sta po ZDEN razlog za vrnitev premoženja. Vse zaplenjeno premoženje je prevzela ista država, šlo je v isti koš, vrnili pa bi le del , ki je bil zaplenjen 3.12.1945, tistega, ki je bil zaplenjen prej, pa ne bi vrnili, ker ga ob zaplembi PZP d.d. 3.12.1945 ni bilo v premoženju družbe, saj je bilo zaplenjeno že nekaj mesecev prej, to je 6.2.1945. To stališče Upravnega sodišča RS v njegovi sodbi IU 1101/2012 z dne 4.6.2013 in podobno stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 241/2013 z dne 10.4.2104 kažejo na to, da ni nikakršne logične interpretacije smisla ZDEN, da se zakoni interpretirajo črkobralsko, brez logike in brez vsakršne morale. Vse z načrtnim namenom, da se po vojni zaplenjeno premoženje navkljub zakonu, ki to vračanje zapoveduje, to premoženje dedičem ne vrne. Po sprenevedanju in zavajanju Ministrstva za gospodarstvo, Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča je na koncu odpovedalo še Ustavno sodišče RS, ki v 22 let trajajoči kalvariji ob (ne)vračanju premoženja ni videlo ničesar takega, da bi zadevo sploh obravnavalo. V sklepu US RS št. Up-514/14-9 z dne 17.03.2015 so v sestavi senata US, v katerem so sodelovali ustavni sodniki; Jasna Pogačar in Miroslav Mozetič (predsednik US!) ter predsednica senata Marta Klampfer, odločili, da se pritožba zoper Vrhovno sodišče v zvezi s sodbo Upravnega sodišča – preprosto ne sprejme v obravnavo. Navedli so, da ustavne pritožbe niso sprejeli v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55. b člena Zakona o Ustavnem sodišču ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena poslovnika US RS.

55. b člen (ZUstS) v drugem odstavku pravi: “Ustavna pritožba se sprejme v obravnavo:

– če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika”

(V 22-letnem ne-vračanju dokaj velikega zneska odškodnine in velike vrednosti nepremičnin upravičencem in s tem kršenja človekove pravice do osebne lastnine in dedovanja; tega ustavni sodniki preprosto ‘niso opazili’.)

46. člen poslovnika US RS (obravnavanje in odločanje), tretja alineja tretjega odstavka:

– v drugih primerih, kadar tako sklene Ustavno sodišče.

(in so ‘sklenili’, da ne bodo nič ‘sklenili’ in nič ‘obravnavali’.)

Avgust Praprotnik po 70 letih le rehabilitiran!

Okrožno sodišče v Ljubljani (kazenski oddelek) je s sklepom z dne 13.6.2016 (zahteva-za-obnovo-kazenskega-postopka-a-praprotnik-9-7-2016), ki se nanaša na obnovo kazenskega postopka in je voden pod opr. št II Ks 27314/2015, razveljavilo odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani Opr. št. Ksp 1220/45 z dne 3.12.1945, ki je bila temelj za podržavljenje PZP d.d.. Na podlagi tega so dediči junija letos (2016) predlagali obnovo postopka pred Upravnim sodiščem RS in smatrajo, da bi morala biti sedaj odločitev tega sodišča o 5613 delnicah  Kranjske industrijske družbe d.d. drugačna in bi te delnice morale biti zajete v aktivi bilance PZP d.d. in tako vrnjene upravičencem v obliki odškodnine.

Kako bo tokrat odločilo Upravno sodišče RS in zanj sodnica upravnega sodišča, Mira Dobravec Jalen, ki je mimogrede in seveda popolnoma naključno ponovno odločevalec v tej isti zadevi, v kateri je enkrat (junij 2013) že odločila negativno kot članica senata Upravnega sodišča? Se lahko po 23. letih nenormalnega upiranja državnih organov povračilu nacionaliziranega premoženja zakonitim dedičem pustimo presenetiti in pričakovati pravično vračilo po II. svetovni vojni zaplenjenega (beri: ukradenega) premoženja?