Sindikalist Volf: Stevanović je pomagal koaliciji zapreti vrata ljudstvu. Sedaj sta dobila zasluženo demokratično klofuto!

Predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije, Damjan Volf, je po odločitvi ustavnega sodišča, da je referendum o omnibus zakonu, ki ga je pripravila Janševa vlada dopusten, na svojem FB profilu objavil daljši zapis. Na tem mestu ga objavljamo v celoti.

Koalicija je danes skupaj z Zoranom Stevanovićem in njegovo Resni.co dobila močno, zasluženo in predvsem demokratično klofuto. Ne od opozicije, ne od sindikatov in ne od ulice, ampak od Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

S sedmimi glasovi ZA in enemu PROTI je padel poskus, da bi ljudem odvzeli pravico odločati o zakonu, v katerega so brez resnega socialnega dialoga stlačili pokojnine, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, delovna razmerja, davke, prispevke in samostojno podjetništvo, nato pa vse skupaj skrili za nekaj davčnih členov ter razglasili, da referendum ni dovoljen. Zoran Stevanović pri tem ni bil nedolžni opazovalec. Bil je eden od prvopodpisanih predlagateljev omnibusnega zakona, njegova poslanska skupina Resni.ca pa je podprla tudi sklep o nedopustnosti referenduma. Človek, ki je svojo politično pot gradil na besedah o ljudstvu, svobodi in neposredni demokraciji, je pomagal koaliciji zapreti vrata prav ljudstvu, na katero se tako rad sklicuje. Njihov glasovalni stroj se je zaletel v ustavo in prav je tako. Ustavno sodišče Republike Slovenije je jasno povedalo, da davčni člen ni čarobna palica, s katero lahko oblast pred referendumom zaščiti vse, kar je skrila v isti zakon. Spomnimo, da nam je vsem, ki nam ni vseeno kakšni družbi bomo živeli mi in naši otroci uspelo v samo 3 delovnih dneh zbrati več 47 tisoč podpisov ljudi, ki smo zahtevali pravico do odločanja. Parlamentarna večina pa nam je arogantno odgovorila, da odločati ne smejo in danes jim je Ustavno sodišče ta odgovor razveljavilo. Premier pravi, da bo ljudstvo odločalo o nižjih davkih, cenejši hrani ter višjih plačah in pokojninah.Gospod premier lepo prosim ne podcenjujte ljudi. Ljudstvo namreč ne bo odločalo samo o všečni naslovnici zakona, ampak tudi o njegovem drobnem tisku. O socialni kapici, nižjih prispevkih, praznjenju pokojninske in zdravstvene blagajne, prihodnosti dolgotrajne oskrbe, spodbujanju navidezne samozaposlitve ter o tem, kdo bo pobral koristi in kdo bo na koncu poravnal račun. Ko govorite o višjih plačah, povejte, komu bodo najbolj zrasle. Ko govorite o višjih pokojninah, povejte, iz česa jih boste plačevali, če pokojninski blagajni jemljete prihodke. Ko govorite o razvoju, povejte, zakaj mora njegovo ceno znova plačati večina, koristi pa pobrati manjšina.

Ta omnibusni zakon namreč ne bi vrtal luknje samo v socialne blagajne, ampak tudi v državni proračun. Že predlagatelji so priznali, da bi ukrepi povzročili večstomilijonski letni izpad davkov in prispevkov. Govorimo o najmanj 571 milijonih evrov letno, medtem ko imamo proračun z rekordnimi odhodki, večmilijardnim primanjkljajem in rebalansom, s katerim bo treba pokrivati vedno več obveznosti. Najprej zmanjšate prihodke pokojninske, zdravstvene in drugih socialnih blagajn. Nato mora razliko pokriti državni proračun. Potem pokažete na primanjkljaj in ljudem razložite, da je treba varčevati. Na koncu račun znova izstavite delavcem in upokojencem v obliki daljše delovne dobe, slabših javnih storitev, novih doplačil in nižjih pravic. Temu jaz ne moremo reči razvoj, ampak je to fiskalni hazard.

Še bolj nevarno je, da zakon spodbuja zamenjevanje delovnih razmerij s samostojnim podjetništvom. Naj bo jasno. Samostojni podjetniki niso naš nasprotnik. Mnogi pošteno opravljajo resnično samostojno dejavnost, ustvarjajo, zaposlujejo in sami nosijo poslovno tveganje. Problem pa nastane, ko država ustvari sistem, v katerem je za delodajalca ceneje, da človeka ne zaposli, ampak mu naroči, naj odpre s. p. in mu vsak mesec izstavi račun. Človek opravlja isto delo, ob istem času, na istem kraju in po navodilih istega nadrejenega, vendar nima več pogodbe o zaposlitvi, plačanega dopusta, regresa, odpovednega roka, odpravnine in enakega varstva ob bolezni. Nadzor ostane pri naročniku, vse tveganje pa se prenese na delavca.To pa po mojem trdnem prepričanju ni podjetništvo, ampak je le delovno razmerje brez delavskih pravic!

Ko država hkrati širi davčne ugodnosti normiranim podjetnikom in omogoča nižje prispevne osnove za samozaposlene z nizkimi prihodki, ustvarja dodatno spodbudo, da se redna delovna mesta spreminjajo v navidezno samozaposlitev.

Nižji prispevki pomenijo nižje prihodke pokojninskega, zdravstvenega in drugih socialnih zavarovanj. Za posameznika pomenijo nižjo pokojninsko osnovo in praviloma nižja nadomestila, za skupnost pa manj denarja za pravice, ki naj bi jih zagotavljali vsem. Razlika namreč nikoline izgine, ampak jo mora plačati državni proračun, drugi zavarovanci ali pa jo ljudje plačajo z zmanjševanjem že pridobljenih pravic.

Tako ustvarjamo generacijo ljudi, ki bo danes delala brez polnih delavskih pravic, jutri pa bo imela nizko pokojnino, nizko bolniško nadomestilo in premalo varnosti za dostojno življenje.

Dobiček se bo še bolj privatiziralo, medtem ko se bo tveganja in revščino kolektiviziralo.

In vse to se dogaja v času, ko slovensko gospodarstvo ne beleži propada, ampak rekordne rezultate. Gospodarske družbe so leta 2025 ustvarile 7,337 milijarde evrov neto čistega dobička, kar je 13 odstotkov več kot leto prej, medtem ko so realne plače zaposlenih rasle bistveno počasneje.Sedem milijard in tristo sedemintrideset milijonov evrov čistega dobička.

Potem pa nam isti predstavniki kapitala razlagajo, da je gospodarstvo na robu, da je preobremenjeno in da mora država znova razbremeniti predvsem tiste, ki že danes prejemajo največ. Sprašujem se koliko milijard dobička mora gospodarstvo še ustvariti, preden bomo priznali, da težava ni v tem, da se ustvari premalo, ampak v tem, kako se ustvarjeno bogastvo deli? Dobički rastejo, plače pa jim ne sledijo. Delavci ustvarjajo vedno več dodane vrednosti, njihov delež v ustvarjenem bogastvu pa temu ne sledi. To ni pomanjkanje konkurenčnosti, smosk je to pomanjkanje pravičnosti. Jernej Vrtovec govori o razvojni Sloveniji.Ne, gospod Vrtovec. Sindikati nismo proti razvoju. Proti smo temu, da se beseda razvoj uporablja kot marketinška nalepka za praznjenje javnih blagajn, razgradnjo socialne države in zamenjevanje rednih zaposlitev s prekarno samozaposlitvijo.

Razvoj ni to, da imajo tisti z najvišjimi dohodki več, zdravstvena in pokojninska blagajna pa manj. Razvoj ni to, da delodajalec prihrani pri prispevkih, delavec pa izgubi pravice, varnost in dostojno pokojnino. Razvoj ni to, da imamo rekordne dobičke gospodarstva, delavcem pa se govori, da se morajo za konkurenčnost znova nečemu odpovedati. Razvoj, ki ne izboljšuje življenja večine, ni razvoj, ampak je zgolj prerazporejanje bogastva od spodaj navzgor. Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič pravi, da zakon ljudem in podjetjem daje ter nikomur ničesar ne jemlje. Gospod Lotrič, zakon, ki socialnim blagajnam jemlje več sto milijonov evrov prihodkov, vendarle nekaj jemlje. Jemlje stabilnost pokojninskemu sistemu. Jemlje sredstva javnemu zdravstvu. Jemlje prihodnost dolgotrajni oskrbi. Jemlje varnost ljudem, ki jih spreminja iz delavcev v poslovne partnerje samo na papirju.

Morda račun ne pride danes, toda vedno pride. Pride v obliki nizke pokojnine človeka, ki je vse življenje plačeval minimalne prispevke. Pride v obliki nižjega bolniškega nadomestila. Pride v obliki daljših čakalnih vrst, novih doplačil in novega pojasnila oblasti, da denarja ni.

Anže Logar pravi, da status quo ni možnost. Tudi za nas ni. Ni sprejemljivo, da delavec s polnim delovnim časom živi na robu revščine, da mladi kljub zaposlitvi ne morejo do stanovanja, da upokojenec po štiridesetih letih dela izbira med hrano in ogrevanjem ter da bolnik na pregled čaka mesece, medtem ko se mu za plačilo vrata odprejo takoj. Prav tako ni sprejemljivo, da človek vsak dan dela kot delavec, država pa ga obravnava kot podjetnika samo zato, da je za naročnika cenejši. Statusa quo ne bomo odpravili tako, da javnim sistemom vzamemo še več denarja in temu rečemo reforma. Odpravili ga bomo s pravičnejšo delitvijo ustvarjenega bogastva, boljšimi plačami, dostojnimi pokojninami, učinkovitim javnim zdravstvom in gospodarstvom, ki bo razumelo, da delavec ni strošek. Delavec je namreč tisti, ki ustvarja dodano vrednost.

In potem poslušamo še napade na Ustavno sodišče, ker odločitev ni všeč oblasti. Sedem proti ena.Morda težava ni v sodnikih. Morda je težava v zakonu. Morda so sodniki samo prebrali Ustavo RS in ugotovili, da parlamentarna večina ne more v en zakon zložiti vsega, kar ji pade na pamet, dodati nekaj davčnih členov in nato razglasiti, da je ljudstvo izgubilo pravico do odločanja. Lahko bi opravili resen socialni dialog. Lahko bi rešitve razdelili po vsebini. Lahko bi prisluhnili sindikatom, strokovni javnosti in civilni družbi. Lahko bi na več kot 47.000 podpisov odgovorili z argumenti. Namesto tega ste izbrali glasovalni stroj.

Ustavno sodišče je temu stroju odvzelo ključ.

Prvega septembra bomo začeli zbirati najmanj 40.000 overjenih podpisov. In jih bomo zbrali. Ne zato, ker smo proti razvoju, poštenim podjetnikom, višjim plačam ali nižjim cenam, ampak zato, ker ne dovolimo, da se pod všečnimi gesli praznijo javne blagajne, da se redna delovna mesta spreminjajo v samostojno podjetništvo brez delavskih pravic in da se v času rekordnih dobičkov gospodarstva delavcem govori, da morajo znova žrtvovati svojo varnost.

Zato vas pozivam, da se nam pridružite.

Pridružite se nam pri zbiranju podpisov. Pomagajte v svojih krajih, med sodelavci, prijatelji, sorodniki in znanci. Povejte ljudem, kaj ta zakon v resnici prinaša. Vsak podpis bo glas za dostojne pokojnine, javno zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, varna delovna mesta in socialno državo, ki ne bo služila samo najbogatejšim. Ne gre samo za en zakon in ne samo za en referendum. Gre za vprašanje, v kakšni državi želimo živeti in kaj bomo zapustili generacijam za nami.

Sedem proti ena zato ni samo številka.

Je sporočilo, da parlamentarna večina ni nad ustavo, da davčni člen ni čarobna palica za ukinjanje referendumov, da milijardni dobički niso opravičilo za praznjenje socialnih blagajn in da samostojno podjetništvo ne sme postati legalna obvoznica okoli delovnega razmerja.

DANES ni zmagal sindikat. Ni zmagala opozicija. Ni zmagala nobena politična stranka. Zmagala je Ustava. Prvega septembra pa se začne delo.Takrat gremo po podpise. Pridružite se nam.

Skupaj bomo oblast prisilili, da bo poslušala ljudi in da vrnemo moč ljudem.