Dražgoše združile levico: Kučana vsi poslušali kot pionirčki (vključno s Pahorjem), Kresalova s titovko na glavi, Janković pa s Stanovnikom pod roko…

Ne razvojna klavzura (danes bodo koalicijske stranke skušale določiti prednostne naloge do konca mandata in odnos posameznih strank do njih), Dražgoše so bile včeraj tiste, ki so spet (vsaj začasno) združile levico, seveda pod pokroviteljstvom najbolj znanega slovenskega upokojenca. 69. obletnica dražgoške bitke je bila tako odlična priložnost, da nekdanji prvi človek slovenske partije pokaže, da je še vedno siva eminenca slovenske levice. Milan Kučan (mimogrede, naslednji teden bo dopolnil 70. let) je tako včeraj imel sploh svoj prvi govor ob letošnji 20. obletnici slovenske samostojnosti, rdeča nit njegova govora pa je bila “rehabilitacija politike”.

Ko je Kučan govoril o tem, da “niso vsi politiki enaki in koruptivni ter da odgovore še vedno mora dati najprej politika, katere številne napake da je razkrila kriza”, so ga sedanji vladajoči poslušali kot pionirčki. Aktualni premier Borut Pahor je Kučana poslušal zbrano in zavzeto, predsednica LDS in notranja ministrica Katarina Kresal (ta je bila slavnostna govornica v Dražgošah lansko leto), pa si je ob nekem momentu zanosa, na glavo celo poveznila titovko?! Zelo pomenljiv je bil tudi prihod na prizorišče dražgoške bitke, ki sta ga uprizorila ljubljanski župan Zoran Janković in predsednik borčevske organizacije Janez Stanovnik; Stanovnik je pod roko držal Jankovića kot dedek svojega vnuka… Tudi Karl Erjavec, ki se v javnosti sicer vedno trudi pokazati kot neodvisna politična persona, je včeraj tekal predvsem na relaciji Pahor in Kučan. Na Dražgošah je tako iz koalicije umanjkal le “zaresni” Gregor Golobič, katerega pa resnici na ljubo ni prav nihče pogrešal, v resnih političnih igrah levice pod sponzorstvom Kučana, že tako od afere Ultra dalje velja za političnega “nebodigatreba”, ki so mu dnevi v visoki politiki že itak močno šteti. 

A politični poznavalci menijo, da so taki idilični (no, že skoraj patetični) prizori slovenske levice predvsem predpriprava lastne Kučanove politične reaktivacije. Da je vladajoča levica v naši državi v krizi, se že dalj časa vidi (predvsem pa tudi čuti), Kučan pa se spet nekako čuti poklicanega, da “zadeve vzame v svoje roke”. Njegova vrnitev v aktivno slovensko politiko poteka s pomočjo vladajoče politike in medijev: Pahor mu je brez problema omogočil status posebnega svetovalca za Bosno in Hercegovino (Kučan je zaradi tega na vladi dobil celo lastno pisarno!), njemu naklonjeni mediji pa so že v času Božiča začeli Kučanovi družini pisati osladne hvalospeve (pri Obrazih so Kučanovim podarili celo naslovnico). 

Po nekaterih interpretacijah bi se Kučan lahko tudi sam udeležil naslednjih parlamentarnih volitev in poskušal celo zmagati. V tem primeru bi za nekaj časa (spet) prevzel oblast v Sloveniji in predvsem pripravljal teren za njegovega novega premierskega “izbranca”. Takšni scenariji so zaenkrat sicer še visoko v (levičarskih) oblakih, pomladni volivci pa upajo, da bodo tam tudi ostali. To pa je seveda odvisno tudi od volilnega izkupička največje opozicijske stranke SDS, ki mora drugo leto prav zares zmagati z veliko razliko, da bo vsaj nekdo tudi v praksi (in ne samo v besedah) rehabilitiral slovensko politiko…   

Milan Kučan in Borut Pahor: ve se, kdo ima “pod kontrolo” stvari na levici.

Katarina Kresal je lani v Dražgošah bila slavnostna govornica, letos pa je s titovko na glavi morala poslušati Milana Kučana. 

Najbolj teatralen prizor na prizorišče proslave sta uprizorila Janković in Stanovnik; slednji je prvega držal pod roko kot dedek svojega vnuka.

Foto: Matic Štojs