Intervju: Pero Simić, avtor knjige Tito, skrivnost stoletja

Pero Simić je srbski publicist, avtor knjige Tito, skrivnost stoletja, ki je prejšnji teden izšla tudi v Sloveniji; s prijetnim gospodom sva na kratko – o knjigi in Titu – poklepetala po predstavitvi skrivnosti stoletja v Ljubljani.

Knjiga Tito, skrivnost stoletja, ki govori o nekdanjem jugoslovanskem predsedniku Josipu Brozu Titu, je že vaša osma knjiga o njem; zakaj toliko knjig o tem diktatorju in zakaj knjiga o njem kot o skrivnosti stoletja?

No, Tito je nikoli do konca izpovedana zgodba in o njem je vedno mogoče povedati še kaj novega, kajti Tito je v svoji biografiji pustil izjemno veliko praznine, skratka časa, za katerega ne vemo, kaj vse se je v njem tedaj dogajalo: šest let življenja v Rusiji v 1. svetovni vojni, potem njegova moskovska leta v času med 1935 in 1939 letom, pa tudi tisto, kar se je dogajalo s Titom v 2. svetovni vojni je v glavnem samo ena stran medalje, torej ena zgodba, zgodba zmagovalca, za katero je imel on, kot zmagovalec seveda, svoje interese, da jo uporabi za pridobitev in uresničitev lastnih političnih ciljev, in da se povzpne na oblast v sedaj že nekdanji Jugoslaviji. Zelo malo pa vemo, recimo, o pravih razlogih zakaj se je Tito tedaj razšel s Stalinom. V naši predstavi in v predstavi svetovne javnosti velja, da je Tito na neki točki Stalinu rekel preprosto »ne« – no, to je bolj ali manj politična instrumentalizacija. V bistvu je Stalin rekel Titu »ne«, Tito se je nato dve leti dokazoval, da je dober stalinist, da je prvi, ki se lahko postavi ob bok Stalinu in šele ko je Tito dokončno ugotovil, da Stalina nikoli ne bo mogel prepričati, da je res dober in pravi stalinist, je začel iskati izhod na drugi strani, ta stran pa je bila v tistem času nasprotnik Sovjetske zveze v hladni vojni, govorimo torej o ZDA. Tito je ZDA omogočil prvo zmago v hladni vojni in to je eden od glavni razlogov, zakaj je Tito tudi dandanes na Zahodu tretiran kot pozitivna in skorajda nedotakljiva osebnost. Američani nimajo razlogov, da vrednotijo njegovo notranje-politično vlogo v nekdanji Jugoslaviji, a kar jim je omogočil v hladni vojni, pa je dovolj, da ga ZDA na nek način cenijo. No, na srečo pa se lahko danes, ko nam je omogočen vpogled v stare arhive, dokaj jasno in dokumentirano postavi in javnosti predstavi dejstva o Titu, vsakdo pa si naj potem sam ustvari mnenje o njem.

Pravzaprav je Tito hotel Stalinu dokazati, da je celo večji stalinist od njega, mar ne?

Seveda, Tito je bil izrazito ambiciozna osebnost, po karakterju pa sta si bila s Stalinom neizmerno podobna. Stalin je bil Titov velik vzor, Tito se je od Stalina učil, izšel iz njegove stalinistične šole, privzel njegovo miselnost. Resnici na ljubo je treba priznati, da je praktično vse, kar je Tito dosegel, zasluga Stalina. Tudi Titov vzpon na položaj jugoslovanskega predsednika je zasluga Stalina. On je izvedel prvo stalinizacijo jugoslovanske komunistične partije, izvedel obračun z vsemi jugoslovanskimi komunisti, ki niso bili navdušeni nad Stalinom in konec koncev – če ne bi bilo sovjetskih tankov, Tito ne bi prišel na oblast v Beogradu, na čelo Jugoslavije. Skratka, Tito je postal to, kar je pač postal, ravno zahvaljujoči Stalinu. Imel pa je tudi neizmerno srečo, da ga je Stalin ob pravem času odvrgel, kajti če ga ne bi, bi najbrž končal kot številni drugi odvrženi komunisti – mrtev, ali pa kot kakšen sivi birokrat. Že to pove, da ima Tito več obrazov.

Knjige pišete objektivno, dokumentirano; kakšno pa je vaše osebno mnenje o Titu in politiki s katero je vodil zdaj že nekdanjo Jugoslavijo?

Deliti je potrebno Titovo zunanjo in notranjo politiko. Njegova zunanja politika do 1950 je bila izrazito stalinistična in v tistih letih Jugoslavija ni bila prav nič drugega kot satelit Sovjetske zveze. Niti kapljice samostojnosti Jugoslavija tedaj ni premogla. A kasneje je Tito omogočil sebi in Jugoslaviji – osebno mislim, da v glavnem iz lastnih osebnih ambicij, mislim, da so mu bile osebne ambicije primarni cilj – mesto v zgodovini, ki si res zasluži spoštovanje, skratka mesto, ki ga nobena druga država ni dosegla, ampak cena za vse to je bila predraga. Cena je bila tako visoka, da se Jugoslavija ni uspela obdržati na nogah, ker je Tito vse trošil na zadovoljitvi svojih ambicij po nazivu mednarodne veličine, med tem ko v notranji politiki ni nikoli stopil na pot demokracije, niti po razkolu s Stalinom se ni podal na pot demokracije. Jugoslovanska demokracija je bila bolj ali manj samo šminka, koketiranje z demokrati, izpolnjevanje minimalnih zahtev ZDA v smislu demokratizacije Jugoslavije, ampak Titova Jugoslavija je v osnovi vseeno ostala socialrealistična država.

Kaj menite, zakaj je pozitivni mit o Titu v Sloveniji še dandanes tako močno prisoten?

Razlogov je več, Tito je bil emotivno navezan na svojo mater, ki je bila Slovenka, hkrati pa je imel med Slovenci nekaj močnih zaveznikov, ki so mu bili večno vdani, recimo, Edvard Kardelj, in tudi to je nekaj, kar je Tita navezovalo na Slovence. Mislim, da je Kardelj na nek način pričakoval, da bo Tita nasledil na njegovem prestolu, ampak zaradi spleta okoliščin se to ni zgodilo. Mislim, da v Sloveniji pomembno vlogo igrajo tudi številna množična grobišča, ki jih vaša država odkriva šele zadnja leta. Vsa država je polna množičnih grobišč in to je velika obremenitev za preteklost in za sedanjost in resnično bi si želel, da bi slovenska politična, kulturna in družbena elita zbrala dovolj moči in razumela ta del svoje zgodovine. Zločin je zločin in nemogoče ga je opravičiti. Niti se ga ne sme opravičevati.

Umorjenim v povojnih pobojih ni bilo sojeno, kar je največji problem pri razumevanju tega dela zgodovine?

Ne samo, da jim ni bilo sojeno. Pomislite samo koliko je bilo tistih, ki nikdar niso prijeli za orožje, ženske, otroci, starci, a so bili vseeno pomorjeni. To ni bil boj za oblast, to je bilo maščevanje, klavnica. Tudi komunizem je bil totalitarni režim, ki se sicer skriva pod plahto antifašističnega boja, ampak zločinov, ki jih je komunizem zagrešil, nikakor ne bi smeli opravičevati. Tudi zato je pomembno, da razumemo Titovo delovanje. Da nehamo napačno interpretirati njegovo vlogo na naši poti v svobodo.

S Perom Simićem se je v Ljubljani pogovarjala publicistka Ana Jud.

Foto: Ana Jud