(55. mednarodno srečanje Pen centrov) Lennonova pesem Imagine je utopična, a k miru je mogoče stremeti tudi s prizadevanji po uresničevanju mednarodnih zavez
V okviru 55. mednarodnega srečanja Pen centrov na Bledu so pisatelji razmišljali o tem, kakšna bi bila podoba sveta, če bi se uresničila ideja, ki jo je v začetku 70. let v pesmi Imagine prepeval John Lennon. Strinjali so se, da gre za utopično pesem, vendar je k miru mogoče stremeti tudi s prizadevanji po uresničevanju mednarodnih zavez.
Izhodišča za razmišljanje o temi Predstavljajte si vse ljudi… so podali predsednik odbora Pisatelji za mir pri mednarodnem Penu German Rojas iz Čila, predstavnica kubanskega Pena Katherine Bisquet, predsednik francoskega Pena Antoine Spire, Hanah Awward iz palestinskega Pena in predstavnik slovenskega Pena Boris A. Novak, ki je tudi eden od podpredsednikov pri mednarodnem Penu.
Odgovor, zakaj pisatelji pišejo, se morda skriva prav v omenjenih Lennonovih besedah, saj se ob svojem delu pogosto sprašujejo, kakšen družbeni red bi spodbujal k miru, ali je potreben enak družbeni red v vseh državah in kakšna je morebitna prihodnost. Vse to pa je lahko po Rojasovih besedah tudi navdih pri nadaljnjem delu mirovnega odbora.
Kot je dejal Spire, vsi govorijo o tem, da si želijo miru, vendar aktualne razmere kažejo drugače. Pri tem je imel v mislih vojno v Ukrajini, ki traja že več kot leto dni, pri čemer je omenil ugrabitve ukrajinskih otrok, ki jim “skušajo vsiliti nov jezik, kar se v celotni zgodovini še ni dogajalo v takšni intenziteti”. Proti takšnim rečem se je po njegovi oceni treba boriti.
Iz tega razloga se mu zdi, da organizacija, kot je Pen, ne more biti nepolitična, ampak mora braniti tiste, ki nimajo možnosti izražanja. Spire zagovarja, da bi rusko-ukrajinski konflikt potreboval pogajalsko mizo, pri kateri bi moralo biti vnaprej jasno, da tisti, ki je vojaško močnejši, ne bi še naprej prevladoval. Po njegovih besedah je namreč vzhod Evrope v strahu pred tem, da bi postal žrtev teh razmer. Ob vprašanju, kako priti do miru, pa si je zaželel, da se to ne bi zgodilo po vzoru Münchenskega sporazuma iz 30. let prejšnjega stoletja.
Katherine Bisquet je delila svoja občutja o tem, kako je doživljala izkušnjo hišnega pripora, v katerem je uteho našla v pisanju. Kubo, ki so jo “ukradli”, si namreč predstavlja kot državo, ki bi omogočala svobodo svojim prebivalcem, ki so zdaj potencialni vir priseljevanja za mnoge države.
Na drugi strani je Hanah Awward opisala razmere v Palestini, kjer “molk velikih sil dopušča genocid”. Prepričana je, da bi odbor pisateljev za mir lahko storil več za to, da bi Izrael začel spoštovati mednarodno pravo in dostojanstvo Palestincev, kar bi morda lahko spodbudili s kongresom pisateljev z vsega sveta.
Borisu A. Novaku se govorjenje o miru na splošno v trenutnih okoliščinah po svetu zdi neodgovorno. Prepričan je, da bi bilo treba agresijo Rusije v Ukrajini obsoditi na enak način, kot se je to zgodilo v primeru ameriških zločinov v Vietnamu. Po njegovem mnenju je namreč mogoče razumeti spoštovanje do ruske kulture, vendar to nima ničesar opraviti z Vladimirjem Putinom in t.i. Wagnerjevimi plačanci. Kot je spomnil, se je nekaj podobnega dogajalo v Sarajevu v 90. letih, o čemer se javnost sicer šele seznanja.
Dopoldansko okroglo mizo so pisatelji uvedli s tradicijo praznega stola, na katerega so simbolno posedli Juliana Assangea in pozvali ZDA, naj umaknejo obtožbe proti njemu. Udeležence je uvodoma pozdravil blejski župan Anton Mežan, ki je izpostavil, da tovrstna srečanja veliko pomenijo tudi za lokalno skupnost, poleg tega je okolje lahko navdih za nova umetniška dela.
V popoldanskem delu bodo pisatelji razpravljali o odnosu literature do resnice v času lažnih novic.