V sredo bo minilo natanko šest mesecev, odkar je ruski predsednik Vladimir Putin 24. februarja začel invazijo na Ukrajino z besedami, da gre za posebno vojaško operacijo “za demilitarizacijo in denacifikacijo” zahodne sosede. Poleg tega mejnika vojne, ki ji še ni videti konca, bodo v Kijevu istega dne praznovali 31. dan neodvisnosti Ukrajine.
Vse do samega začetka spopadov je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski kljub opozorilom ameriških in britanskih obveščevalnih služb dvomil, da bo kopičenje ruskih sil ob meji dejansko pripeljalo do invazije. Menil je, da gre zgolj za novo provokacijo in pritisk ruskih oblasti, a je kljub temu pričel s pripravami na morebitno vojno.
V Rusiji so obtožbe o načrtovanju invazije sprva zanikali, hkrati pa so objavili vrsto zahtev, med drugim naj zveza Nata preneha z aktivnostmi v vzhodni Evropi in se odreče nadaljnjemu širjenju. V Natu so te zahteve zavrnili, Putin pa je 24. februarja, potem ko je separatistični republiki Lugansk in Doneck priznal kot neodvisni ljudski republiki, odredil napotitev vojakov v Ukrajino.
Kljub splošnemu pričakovanju, da bo ruska vojska hitro porazila ukrajinske sile, se to ni zgodilo. Predvsem v okolici Kijeva so Rusi naleteli na srdit odpor in cilja, da bi strmoglavili ukrajinske oblasti, niso mogli doseči.
Po petih tednih vojne je Rusija opustila obleganje Kijeva in svoje sile premestila na vzhod države. Kmalu zatem pa so v javnost prišla poročila, da so v kijevskem predmestju Buča našli veliko število trupel civilistov. Pokoli v mestu so sprožili buren odziv mednarodne javnosti, mnogi pa so ruske sile obtožili vojnih zločinov.
Ruska vojska se je aprila po začetnih porazih ter počasnemu napredovanju v okolici Kijeva in na severu države osredotočila na “popolno osvoboditev” Donbasa. Ruske in proruske sile pa zdaj nadzirajo celotno regijo Lugansk in še naprej postopoma napredujejo v regiji Doneck. Prav tako Moskva na zasedenih ozemljih načrtuje referendume, da bi si zagotovila izgovor za priključitev ozemelj Rusiji.
V zadnjih dneh je v središču pozornosti tudi jedrska elektrarna v Zaporožju zaradi obstreljevanja njene bližnje okolice. Mnogi so posvarili pred možno jedrsko katastrofo, ruski predsednik pa je po več pozivih naposled le pristal na napotitev misije Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) v Zaporožje.
Mednarodna skupnost se je hitro odzvala na rusko agresijo in takoj sprejela drastične sankcije, usmerjene proti posameznikom, bankam in podjetjem v državni lasti. Sankcije so se potem še dodatno širile, namenjene pa so predvsem temu, da bi oslabili zmožnosti Kremlja za financiranje vojne.
Med odmevnejšimi sankcijami je bila zamrznitev sredstev ruske centralne banke in izključitev nekaterih ruskih bank iz mednarodnega sistema za izmenjavo finančnih podatkov Swift. Prav tako so članice EU dosegle dogovor o prepovedi uvoza ruske nafte v EU. Do konca leta naj bi se v EU odpovedali 90 odstotkom ruske nafte. Naslednja v nizu sankcij bi lahko bila tudi splošna prepoved izdaje turističnih vizumov za vse ruske državljane.
Sankcije sicer doslej niso imele takšnega vpliva, kakršnega si je Zahod želel. Rusija se je namreč na nove morebitne sankcije začela pripravljati že leta 2014 po priključitvi Krima in je postala veliko bolj samozadostna. Poleg tega so se ji dejansko prihodki od prodaje energentov zaradi zvišanja cen še okrepili. Na drugi strani pa je Evropa – zlasti Nemčija – zaradi velike odvisnosti od ruskega plina v velikih težavah, ki se že odražajo tudi v ohlajanju gospodarstva. Evro je začel močno izgubljati vrednost, rubelj pa se spet krepi.
To sicer povzroča vse več nezadovoljstva v Evropi, a politični voditelji zaenkrat ne omahujejo in nameravajo vztrajati pri podpori Ukrajini, tako vojaško kot politično, saj da je ruska agresija v temeljih zamajala varnostno arhitekturo v Evropi in svetu. Konflikt je tudi vrnil ameriško pozornost nazaj v Evropo, zveza Nato pa je doživela pravcat preporod. Okrepilo se je vzhodno krilo zavezništva, Švedska in Finska pa sta se celo odločili odreči dosedanji nevtralni drži in zaprosili za članstvo v Natu. Voditelji članic EU pa so konec junija Ukrajini in Moldaviji podelili status kandidatke za članstvo v EU in jima tako simbolično poudarili svojo podporo.
Razmere v Ukrajini so medtem prerasle tudi v humanitarno krizo, spremenile so svetovno prehransko in energetsko varnost ter sprožajo vprašanja o strukturi globalne varnosti.
Po podatkih visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) je od začetka invazije iz Ukrajine zbežalo več kot 6,6 milijona ljudi, še sedem milijonov pa naj bi bilo notranje razseljenih. Prav tako je bilo od konca februarja do sredine avgusta zabeleženih več kot enajst milijonov prehodov meje iz Ukrajine v EU. V istem obdobju pa je bilo več kot 4,7 milijona prehodov tudi v obratni smeri, pri čemer je šlo večinoma za begunce, ki so se že odločili za vrnitev domov.
Ukrajina in Rusija sta julija v Istanbulu ob pomoči Turčije in Združenih narodov sklenili dogovor za ponovno vzpostavitev izvoza ukrajinskega žita iz pristanišč ob Črnem morju. Doslej je skupno ta pristanišča zapustilo že 27 plovil z žitom in gnojili.
24. avgusta sicer ne bo minilo le pol leta od začetka invazije, temveč bo Ukrajina praznovala še 31. obletnico razglasitve neodvisnosti. Na osrednji ulici Hreščatik v Kijevu je že razstavljenih na desetine kosov uničenih ruskih oklepnikov in vojaške opreme. Gre za priznanje obrambnim prizadevanjem ukrajinske vojske, hkrati pa za posmeh Putinu, ki je v začetku invazije pričakoval, da bo Kijev zavzel v treh dneh. Po drugi strani pa se Ukrajinci pripravljajo tudi na morebitno posebno praznično presenečenje iz Rusije; Zelenski je že opozoril, da bi Rusija lahko poskusila storiti “nekaj posebej krutega” v naslednjih dneh.
Prezelj: Pri izhodu iz vojne v Ukrajini bo treba oblikovati pogoje za sobivanje z Rusijo
Vojna v Ukrajini postopoma prehaja v vojno izčrpavanja, kjer bo uspešnejši tisti, ki bo imel na voljo več tehničnih resursov, je v pogovoru za STA ocenil obramboslovec Iztok Prezelj. Opozoril je, da bi vojna kljub sankcijam lahko trajala še nekaj let, pri iskanju izhoda iz konflikta pa bo treba oblikovati pogoje za sobivanje z Rusijo.
V sredo bo minilo natanko šest mesecev, odkar je ruski predsednik Vladimir Putin 24. februarja začel invazijo “za demilitarizacijo in denacifikacijo” Ukrajine. V uvodni fazi “presenečenja”, kot jo imenuje dekan ljubljanske Fakultete za družbene vede Prezelj, praktično vsa evropska stroka ni pričakovala tovrstne agresije in teptanja načel Združenih narodov. “Predvidevalo se je, da bodo ruske sile v Ukrajini zelo hitro uspele zaseči regijo Donbas, hkrati pa ni bilo čisto jasno, kaj so njihovi končni cilji. Spraševali smo se, ali je njihov končni cilj samo Donbas in vzpostavitev povezave z že priključenim polotokom Krim ali pa kaj več,” je dejal.
V drugi fazi vojne se je izkazalo, da Rusiji ne bo uspelo v kratkem času doseči zadanih ciljev. “Ukrajinci so se odlično upirali, povečala pa se je nediskriminatorna uporaba sile ter ciljanje civilistov in civilne infrastrukture. Takrat so se tudi začeli pojavljati vojni zločini, nasilje zoper civiliste pa se je drastično povečalo,” je poudaril. Hkrati pa se je začelo vzpostavljati ravnotežje sil na bojišču in postalo je jasno, da vojna ne bo tako kratka, kot smo sprva mislili.
“Zadnja tretja faza, v kateri smo še zdaj, predstavlja stalno poskušanje obeh strani, da se razmerje sil spremeni. Priča smo zelo specifični obliki vojskovanja, saj cilji obeh strani niso več hitro uresničljivi,” je dejal. Namreč, uporablja se izjemno veliko artilerije in raketnega orožja, tudi do nekaj 10.000 izstrelkov na dan, kar je obremenilo logistiko, še posebej rusko, je pojasnil.
“Zdi se, kot da je logistika nesposobna in da ne more slediti vojaškim operacijam, a so v resnici poveljniki na fronti zelo previdni,” je dejal. Poveljniki si želijo zagotoviti varnost tako, da najprej do skrajnih zmogljivosti obstreljujejo neko območje in šele potem poskušajo vdreti z vojaki.
Menil je, da prehajamo v vojno izčrpavanja, v takšni vojni pa bo uspešnejši tisti, ki bo imel več tehničnih resursov. Ključno vlogo zato igra finančna, vojaška in diplomatska podpora Ukrajini. “Če Ukrajina ne bi imela te podpore, bi ruske sile zasedle bistveno več ozemlja ali pa bi bili že v fazi mirovnih pogajanj,” je dejal in pri tem dodal, da je podpora ključna tudi z vidika, da si Zahod ne želi direktne konfrontacije z Rusijo.
Hkrati je opozoril, da se na Zahodu vedno bolj uveljavlja prepričanje, da bo Rusija nadaljevala s strategijo pripajanja ozemelj, ki so ji lojalna in da jo je treba zaustaviti zdaj, saj bi bil kasneje strošek ustavljanja Rusije višji.
Prezelj tudi meni, da je trenutno stanje na obeh straneh na dolgi rok nevzdržno. “Vojna izčrpavanja lahko vodi do zloma ruske podpore doma, predvsem finančne, ekonomske podpore za vojsko ali pa tudi javnomnenjske podpore Putinu,” je dejal.
Vseeno pa bi obe strani trenutno situacijo lahko vzdrževali še nekaj let. To je pojasnil s tem, da sankcije trenutno vplivajo predvsem na finančno poslovanje Rusije in na njihove oligarhe, nimajo pa direktnega vpliva na to, kaj bo Rusija počela na bojišču. Če bo Zahod sposoben dolgoročno vzdrževati sankcije, se bo Rusiji vedno bolj rušila finančna podstat vojaških operacij. Vendar bodo ruske oblasti to lahko nadomestile s tem, da preusmerijo vire iz drugih sektorjev.
“V resnici imajo sankcije toliko vpliva na vojno, kot ga bo Rusija na koncu dopustila in Rusija lahko tu drži kar dolgo časa,” je še dodal.
Sankcije pa imajo tudi psihološki vpliv, ki ga po Prezljevem mnenju ne smemo podcenjevati. “To da živiš v državi, ki je pod sankcijami s strani polovice sveta, ne moreš potovati, ne moreš investirati, ne dobiš tujih investicij, seveda pusti za sabo psihološke posledice,” meni Prezelj.
Vendarle pa bo na koncu diplomacija tista, ki bo reševala konflikt. “A čas za pravo, konstruktivno diplomacijo bo napočil, ko se bodo vojaške možnosti na obeh straneh izčrpale, torej, da vojaško ne bo možno več nič narediti oz. doseči,” je dejal.
Končni cilj Rusije in Putina je po mnenju Prezlja sicer predvsem v tem, da se Rusiji povrne moč, kakršno je imela nekdanja Sovjetska zveza, torej da bi Rusija znova postala tako velika in močna država ter pomemben akter in eden izmed polov v mednarodni svetovni ureditvi.
Poleg dogovora za mir v Ukrajini pa bo po njegovem mnenju potreben tudi dogovor za novo evropsko varnostno strukturo. “Moramo se zavedati, da nam Rusija skozi ukrajinsko zgodbo sporoča, da želi novo varnostno arhitekturo. Če bomo sposobni oblikovati pogoje za kohabitacijo z Rusijo, potem bomo v Evropi imeli mir, v nasprotnem primeru se obetajo drugi scenariji, kjer bi se Rusija lahko popolnoma približala Kitajski in ji pomagala v bitki z ZDA,” je poudaril.
Kot možne rešitve je Prezelj navedel mirovni sporazum med Rusijo in Zahodom, ponovno vzpostavitev stalnega sveta Nato-Rusija in vzpostavitev skupne varnostne organizacije v Evropi, kjer bo Rusija enakovreden partner. “Le dogovor o bodoči varnostni ureditvi bi Evropi lahko čim dlje zagotovil mir,” je še dodal profesor.