Slovenija po šestih letih spet sprejela zakon o kulturnem evru (za obdobje 2021 – 2027)
Šest let po tistem, ko se je zaključilo izvajanje zakona o dodatnih sredstvih za nekatere nujne programe v kulturi, je Slovenija sprejela nov tovrstni zakon. Z njim bo kultura v letih od 2021 do 2027 predvidoma bogatejša za 122,6 milijona evrov. Po oceni kulturnega ekonomista Andreja Srakarja gre za nujnost, ki bi morala biti tako rekoč samoumevna.
Zgodovina zakona iz leta 1998
Zakon o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe v kulturi, popularno imenovan zakon o kulturnem evru, je bil prvič sprejet leta 1998, še v času tolarja, da bi z njim do leta 2003 v višini slabih 104 milijonov evrov sanirali najbolj ogroženo kulturno dediščino, splošne knjižnice približali mednarodnim standardom, uredili objekte nekaterih osrednjih javnih zavodov ter ohranili razvoj ljubiteljske kulture.
Zatem je bil z namenom, da bi podaljšali rok za njegovo izvedbo, dvakrat noveliran, leta 2002 in leta 2008, ko mu je bil za izvedbo neuresničenih projektov podaljšan rok do leta 2013. Zanj so bila predvidena nova sredstva, obenem so mu bili dodani novi načrti, denimo program za spodbujanje kulturniških mrež pri posredovanju založništva, kinematografije in sodobne informacijske tehnologije. V letih od 1999 do 2013 je bila porabljena približno tretjina vseh predvidenih sredstev.
Po letu 2013 so sledili poskusi, da bi zakon spet podaljšali, nazadnje lani, a se niso uresničili. V letošnjem letu pa je resorno ministrstvo pripravilo nov predlog, ki za investicijska in razvojna vlaganja v kulturo v letih od 2021 do 2027 predvideva dodatnih 122,6 milijona javnih sredstev iz integralnega proračuna. DZ ga je potrdil konec novembra.
V novem zakonu sedem točk
Kot nujne programe, katerim bi bila sredstva namenjena, zakon, ki bo začel veljati 1. januarja 2021, navaja sedem točk. Na prvo postavlja sanacijo najbolj ogroženih in najpomembnejših kulturnih spomenikov v lasti države in lokalnih skupnosti ter drugih pravnih in fizičnih oseb, pri čemer bi bili projekti za obnovo te dediščine izbrani na javnem pozivu ali razpisu. Stanje na tem področju je, kot je pisalo v predlogu zakona, zaskrbljujoče, saj je bilo od leta 2002 do danes izgubljenih 830 enot kulturne dediščine.
Sledijo ureditev osnovnih prostorskih pogojev in nakup opreme za državne in lokalne javne zavode; podpora razvoju sodobnih knjižničnih storitev v potujočih knjižnicah; ohranjanje in obnova najbolj ogrožene in najpomembnejše slovenske filmske, glasbene, baletne in plesne dediščine ter hramba digitalnih kulturnih vsebin.
Nadalje zakon navaja še podporo rabi slovenskega jezika v digitalnem okolju; podporo ljubiteljski in mladinski kulturi; odkupe predmetov kulturne dediščine in sodobne umetnosti. Kot je pred sprejemom zapisalo ministrstvo, ima vlaganje v kulturo in ohranjanje kulturne dediščine številne pozitivne učinke tudi na druga področja, zlasti na turizem.
Ekonomist Srakar: Gre za nujnost, ki bi morala biti tako rekoč samoumevna
Kot je za STA ocenil kulturni ekonomist Andrej Srakar, se iz sprejema tega zakona dela prevelik “pomp”, saj gre za nujnost, ki bi morala biti tako rekoč samoumevna. Zakon se mu namreč zdi nujen, predvsem v smislu infrastrukturnih korekcij in vzdrževanja v kulturi. Ker pa je stanje na področju kulturne politike v Sloveniji po njegovem mnenju “v precejšnjem razsulu”, v njem ne vidi takšnega pomena, kot se mu v javnosti mestoma pripisuje.
Po njegovi oceni bi bil čas za pogovore o celoti in o tem, kako se bo bodoča nova zakonodaja, ki bi morala biti pripravljena, umestila vanjo. Vendar se mu resna kulturna politika, ki bi zajemala celovite ukrepe in strukturno prenovo področja, trenutno zdi utopija. “Dejanski odločevalci so podobne poskuse izgnali in kaže, da bodo svoje rabote nadaljevali še naprej,” meni Srakar.
Zagovarja namreč, da financiranje kulture ni postavka sama po sebi, ampak instrument za doseganje nečesa. Ob tem je spomnil na t.i. zakon o deležu za umetnost, ki se po njegovih besedah sploh ne izvaja, kljub dobrobitim, ki bi jih prinesel celotni kulturi.
Slovenija sicer po njegovem mnenju t.i. zakon o kulturnem evru po vsej verjetnosti potrebuje, in to v ločenem aktu, saj bi “bila sicer večja verjetnost morebitnih preusmeritev sredstev znotraj proračuna pristojnega ministrstva glede na trenutne ‘vetrove’ v kulturni politiki”. Glede na zastavljene prioritete v zakonu pa se mu zdi, da je “vsako področje skušalo pristaviti svoj lonček, ko so videli, da drugih ukrepov še dolgo ne bo na vidiku”.
Predvidevanje, da bo novi zakon izvajan ne glede na javnofinančne zmožnosti, se mu ne zdi uresničljivo. “V makroekonomskem smislu nastopa precej negotovo stanje, ko se je gospodarska rast ohladila, preteče so napovedi novih recesij, sodeč po politikah, ki vladajo v Evropi, pa bodo te najbrž na to še naprej odgovarjale z restriktivnimi politikami, ‘ekspanzivno kontrakcijo’. Napačno torej, vendar bodo bodoče politike verjetno šle prej v smer krčenja proračunskih izdatkov kot njihovega povečevanja. V tej luči se zdi postavka o izvajanju zakona ne glede na stanje javnih financ precej nevarna in neuresničljiva,” je sklenil Srakar.