Predsednik SDS Janez Janša je v slavnostnem govoru na slavnostni akademiji ob 29. obletnici ustanovitve stranke v kongresnem centru Brdo izpostavil pomen ohranitve slovenske identitete in samozavesti. Po njegovih besedah je treba Slovenijo postaviti na prvo mesto: “Najprej Slovenija, potem drugi,” je dejal.
“Če kje, je v SDS zbrana energija, ki omogoča, da bomo Cankarjev stavek ‘delajo nas majhne’ obrnili v stavek, ‘naredili se bomo velike’,” je dejal Janša. Napovedal je, da se bo SDS borila “za Slovenijo, kakršno smo izglasovali na plebiscitu, za Slovenijo, v kateri bodo lahko tudi naši pra pra pravnuki peli slovenske pesmi, v kateri bo Slovencev vsako leto več in v kateri bomo lahko vsako leto živeli bolje”.
Kot je dejal Janša, v SDS nasproti internacionalizmu postavljajo slovenstvo kot pozitivni patriotizem, v katerem velja, da ker imaš rad sebe, imaš lahko rad tudi druge. “Brez tega ni prihodnosti niti za Slovenijo niti za druge evropske narode,” je prepričan prvak SDS.
Po njegovi oceni namreč trenutno poteka boj za slovensko in evropsko identiteto. “In ta boj je ključen. Vse ostalo je manj pomembno, če ta boj izgubimo,” je dejal.
Večina velikih evropskih mest je boj za identiteto že izgubila, meni. “Poglejte, kdo so župani, poglejte strukturo prebivalstva. Da ne omenjam Ljubljane,” je pozval in dodal, da se zdaj ta boj v številnih državah seli na državno raven, spremljamo pa ga lahko skozi volilne spopade.
Po njegovih besedah smo lahko upravičeno zaskrbljeni za usodo EU in Nata, ker se je zanemarjalo nacionalne in skupno evropsko identiteto, nasedalo pa zgodbi o multikulturnosti. “Začelo se je reagirati, ko je bilo marsikje že prepozno. Za Slovenijo ni prepozno, je pa čas za prebujanje,” je med drugim poudaril Janša.
Ob tem je izrazil prepričanje, da je na tej točki treba opustiti t.i. politično korektnost, ker lahko ta prinese zgolj zablode. “Eno je solidarnost do trpečih, drugo pa uničevanje lastne identitete. Od tistih, ki prihajajo od drugod, pričakujemo, da bodo spoštovali naše navade, tradicijo, kulturo, da se bodo oni prilagodili okolju, v katerega prihajajo, ne pa da bodo zahtevali, da se mi prilagodimo,” je bil jasen.
Po njegovih ocenah danes v Sloveniji obstaja tudi nekaj deset civilnodružbenih organizacij, ki so financirane iz proračuna, evropskih sredstev ali Sorosevih fundacij in “načrtno napadajo in skušajo razgrajevati narod, družino, privatno lastnino in zasebno šolstvo”. “V nekaterih državah so že začeli odkrit boj proti temu in to čaka tudi nas,” je napovedal.
Janša je spregovoril tudi o prihajajočih državnozborskih in lokalnih volitvah in dodal, da je bistvo njihovega programa Slovenija, ki bo domovina za vse, varna Slovenija, država, kjer bo v javnih in državnih storitvah red, kjer bo šlo manj za davke in bo ljudem več ostalo, ki bo razvijala okolje svobodne podjetniške pobude, kjer pokojnina ne bo socialna kategorija, ampak pošteno plačilo za pošteno minulo delo.
V predvolilnem obdobju v ospredje postavlja obdobje slovenske osamosvojitve, ker je to obdobje, ki nas je združilo. Združevanje, s katerim je na izzive ob osamosvojitvi odgovoril Demos, je potrebno tudi danes, je prepričan prvak SDS: “Združevanje za slovensko državo, strank iste politične družine /…/ in širše, strank, ki na novo nastajajo”.
Ob tem je dodal, da so pripravljeni sodelovati z vsakim, ki mu je za Slovenijo. “Mogoče začasno od tega izključujemo tiste, ki še vedno poveličujejo zločine ali domujejo v ukradenih vilah,” je dejal in dodal, da morajo ti najprej skozi prenovo. Opustiti pa je treba tudi retoriko “včeraj smo prosili, danes zahtevamo, jutri bomo vzeli”. “Upiramo se tej retoriki in jo označujemo za zavržni sovražni govor,” je dejal.
Ob tem se je dotaknil tudi novih obrazov, ki so že skoraj stalnica slovenskih volitev. A praviloma gre zgolj za reciklažo starega, je dejal in kot primer navedel stališča Toneta Ropa, Gregorja Golobiča, Zorana Jankovića in Mira Cerarja.
Napovedal je tudi, da bodo “globoko državo v prihodnjem mandatu ali dveh, če eden ne bo dovolj, razgradili in nadomestili z državo druge republike, z državo dokončane tranzicije”. “Glasovati za SDS pomeni glasovati za politično silo, ki se zavzema za normalno državo,” je sklenil Janša.
[su_box title=”GOVOR JANEZA JANŠE V CELOTI“]
Spoštovani gospe in gospodje, Slovenke in Slovenci, kolegice in kolegi, dragi prijatelji, predvsem pa dragi nagrajenci! Danes se spominjamo časov, ko sta nastajali obe naši predhodnici in mnogi med vami, ki boste danes dobili zaslužena priznanja, ste tisti ključni zgodovinski čas slovenske osamosvojitve in demokratizacije soustvarjali. Hvala vam za to, veseli smo, da ste danes z nami, in želimo, da se med nami prijetno počutite. Preden sem prišel na oder, je bila zapeta neka pesem, ki je nastajala ravno v tistih časih. Ko smo spomladi leta 1991 pripravljali prvo zaprisego mirodobnih vojakov slovenskega naroda, v vsej svoji zgodovini, ko smo se pripravljali na čas, ko bo del generacije mladih prvič v zgodovini naroda prisegel samo svoji domovini in samo svoji državi, smo zaprosili tudi velikega slovenskega, danes žal tudi že pokojnega, pesnika Janeza Menarta, da napiše priložnostno pesem. In nastala je pesem, ki je bila takrat recitirana ob zaprisegi slovenskih vojakov na Igu in v Pekrah pri Mariboru in potem še velikokrat v času osamosvojitve, v času vojne za Slovenijo in boja za mednarodno priznanje. Je pa moralo miniti četrt stoletja, da je nekdo to pesem tudi uglasbil. Takrat smo vsi pričakovali, da se bo s tem kar tekmovalo, pa so potem nastopili časi, ko takšne pesmi niso bile zaželjene. Enkrat kasneje sem srečal avtorja, gospoda Menarta, ki je rekel, da jih je zaradi te pesmi veliko slišal od nekaterih prijateljev v narekovaju, čeprav, oprostite, a lahko v tej pesmi kdor koli kar koli očita? Razen, seveda, tisti, ki so takrat želeli neko drugo državo ali pa ki so jokali za tisto državo, ki je potem propadla. Kakor koli, trajalo je četrt stoletja, da je nekdo uglasbil to pesem in to je bila Martina Prevejšek, ki je to pesem zapela, in iskrena hvala za to. Danes se spominjamo časov, ki smo jim rekli slovenska pomlad. Spominjamo se časov Demosa, spominjamo se zgodovinske vloge dr. Jožeta Pučnika v tistih časih, skratka, spominjamo se nekega dela, najpomembnejšega dela v zgodovini slovenskega naroda. Svetlega dela, ki pa je kljub temu zgodovina in te zgodovine se danes ne da ponavljati. Je pa pred nami in okoli nas nekaj, kar je rezultat tega časa, rezultat uresničitve vrednot slovenske osamosvojitve, in to je slovenska država. In danes delamo in se združujemo za to, da bi ta slovenska država dejansko postala domovina za vse, tako kot smo si to želeli na tisti plebiscitni dan, ko smo decembra 1990 zanjo glasovali. Takrat je Slovenija vzela zalet. Del tega zaleta sta bili tudi obe naši predhodnici SSDS in SDZ. Še enkrat hvala vsem tistim, ki ste sodelovali pri tistih prvih začetnih korakih, ko pravzaprav ni bilo ničesar, obstajala pa sta vera in pogum, in zato je bilo tisto zmagovito. Ta zalet, ki ga je Slovenija vzela v času od nastanka, plebiscita, razglasitve, obrambe samostojne Slovenije do mednarodnega priznanja, tisti zalet je trajal nekje do konca leta 2008. Takrat smo na nek način verjeli, da je bil ta zalet dovolj močan, da bo šla Slovenija samo naprej, da se bodo plebiscitne sanje uresničile. Del tega veličastnega trenutka, vrhunca samozavesti, ki ga je Slovenija dosegla po osamosvojitvi, smo doživljali tudi v teh prostorih. Kot je bilo že prej rečeno, ta center na Brdu je bil zgrajen za predsedovanje Slovenije Svetu EU in Evropskemu svetu. Zgradili smo ga zelo hitro in z majhnimi stroški, česar danes nikoli ne slišite. V Sloveniji velja pravilo, da je investicija na koncu vedno dražja, kot pa je načrtovana. Ta prostor in ti objekti, kjer danes zborujemo, niso del takšne zgodbe. Slovenija je takrat načrtovala za predsedovanje EU okoli 60 milijonov evrov in to je bil do takrat najmanjši znesek, ki ga je kakšna država namenila za te potrebe. In tega zneska nismo dosegli, ampak so bili stroški za 5 milijonov manjši. Moram reči, da od leta 2008 do danes v osrednjih slovenskih medijih še nisem zasledil tega podatka, da bi »Bog obarji« kdo to omenil. To sem omenjal zato, ker je to dokaz, da se to da. Celo pri nekem projektu, kjer, kot so rekli, se ne gleda na malenkosti, je Slovenija takrat prihranila. Zato vedno, ko pridemo v ta center, se počutimo dobro. Je dokaz, da se da. Ne samo, da se da dobro in poceni, je dokaz, da se da tudi ceneje in dobro. Tako da Slovenija ima v tem času, ko je trajal ta zalet, številna obdobja, na katera smo lahko ponosni. Po letu 2008 pa, kot da se je nekaj zarotilo proti nam. Ne samo, da je zalet popustil, na krilih nedokončane tradicije je prišla praktično restavracija, ki je vzpostavila to, kar danes občutimo, in čemur strokovnjaki pravijo globoka država. Dogajale so se stvari v tem času, skozi katere smo šli, za kar bi se dalo uporabiti tisti star pregovor, ki pravi, »od njih bi se še hudič veliko naučil.« Ni da ni, kaj vse se je uporabilo za to, da Slovenija ne bi dosegla tistega, kar smo si predstavljali v osamosvojitvenih sanjah. Letos je Cankarjevo leto, zato je mogoče to tudi dobra priložnost, da ga citiramo. Pred dobrimi 100 leti je v enem od svojih del zapisal nek stavek, ki je zelo uporaben za razložitev enega od ključnih razlogov tega dogajanja. Cankar je zapisal naslednje: »Tako nas tujci in potujčenci dejalo majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč.« Samozavest, ki je dosegla viške z osamosvojitvijo, z vstopom v EU in NATO, s predsedovanjem EU in prevzemom evra, ta samozavest se je tistim, ki si te države niso želeli, zdela nevarna, zato se jo je začelo na vseh točkah sabotirati. Rezultati tega so slabi, mnogi, nima smisla vsega naštevat, mogoče samo nekatere. Dobili smo arbitražni sporazum s sosednjo državo, ki naj bi dokončno uredil mejno vprašanje. V teh dneh poteka v Münchnu največja varnostna konferenca na planetu in zjutraj smo tam slišali besede, češ, kako je ta arbitražni sporazum zgled slabe prakse, kar se ne bi smelo zgoditi in kako se nekaj takega ne sme več ponoviti v širitvi EU proti Zahodnemu Balkanu. Iz nekega fantastičnega dne smo prišlo do neke prakse, ki jo kot opozorilo dajejo drugim. Dobili smo, predvsem leta 2015, 500.000 ilegalnih migrantov, 500.000 posamičnih kršitev Schengenskega reda in to se je sprejelo in delalo, kot da enostavno ni druge rešitve, čeprav smo imeli istočasno sosednjo državo Madžarsko, ki je pokazala, kako se s takim problemom soočiti. Dobili smo zlorabo pravosodja, drastično kršenje ustave iz ideoloških nagibov, nekaj teh rešitev je bilo že zdavnaj prepoznanih na Ustavnem sodišču pa še vedno niso odpravljeni, dobili smo krajo volitev, otrok, mandatov, imena in identitete. Ob zadnjem slovenskem kulturnem prazniku smo dobili izrezan slovenski grb iz slovenske države kot višek umetnosti, ki je celo nagrajena z državno nagrado. Dobili smo nekaznovano krajo iz državnih bank, dobili smo uničevanje slovenske vojske, da tukaj terana in drugih podvigov ministrov aktualne vlade niti ne omenjam. Ključno je tisto, kar je najbolj problematično, na kar smo opozorili že na našem lanskem kongresu. Soočali so se z uničevanjem veselja do življenj in pristali na devetem mestu, kot deveta najstarejša država na svetu. Dogajalo se je tisto, kar je za neko skupnost najbolj nevarno, to je uničevanje lastne identitete. Ta globoka država je bila v tem času mnogokrat razkrinkana, a nikoli ni bilo sankcij. Najbolj se je v zadnjem času razkrinkala z delom dveh preiskovalnih komisij, ki ju vodita naša poslanska kolega Jelka in Anže. Poročilo o oprani milijardi evrov za teroristične in obveščevalne namene države, ki je pod trojnimi mednarodnimi sankcijami, je bilo Državnem zboru sprejeto soglasno, kar pomeni, da je politična volja na površini, da se stvari razčistijo, obstajala, ampak v praksi pa ni nobenih posledic. Enako, ko gre za preiskovalno komisijo za žilne opornic. Pravzaprav posledice so – našima poslancema grozijo zaradi njunega dela in s tega mesta se je treba temu odločno upret. Tega pač ne bomo dovolili in storili bomo vse, da tisti, ki so za tem velikim kriminalom, odgovarjajo, naj stane kar hoče, to bomo dosegli. Nobene grožnje nas pri tem ne bodo ustavili, nobene umetne afere, nobena zloraba pravosodja, te stvari je treba razčistit in ko se bo to bo razčistilo, bo tudi globoka država začela odmirat, ker gre za samo bistvo problema. In to bistvo problema je v veliki meri izraženo v citiranem stavku Cankarja. Gre za vprašanje identitete in samozavesti. Cankar je govoril o tem, kako tujci in potujčenci delajo Slovence majhne in kako so potem oni ubogljivi, bogaboječi – če te udarijo po enem licu, nastavi še drugega –, kar oblast reče, je sveto, in tako naprej. Ta formula, ki jo je takrat Cankar razkrinkaval, se je v zadnjem času v Sloveniji uspešno uporabljala še naprej. Cankar potem sicer piše, kako ga je slovensko ljudstvo pozitivno presenetilo in je v ključnem času obstalo. Mimogrede, to je bil potem čas Majniške deklaracije. Če te Cankarjeve misli potem apliciramo na sedanje čase, potem moramo resno pogledati sami vase, koliko sami zapademo v takšen defetizem – saj se nič ne da, saj se ne da zmagat, saj imajo vse v rokah, nič se ne bo spremenilo, mi se moramo spremenit. Tisti, ki misli, da je na pravi poti, ne bo poti spreminjal glede na same ovire. Če pa misli, da je na napačni poti, potem mora izbrati drugo, zagotovo. Ne pa zaradi tega, ker je pot nekoliko bolj strma, začet dvomit vase, ali bomo sploh prišli do cilja. Spominjamo se časov naših predhodnic in časa Demosa. V tistih časih, mnogi ste jih doživljali, so bila neka realna razmerja sil še bistveno bolj neugodna. Kaj pa smo takrat imeli? Nič, niti to se ni vedelo, kako kampanjo organizirat, kako organizirat nadzor na volitvah, nobenega pravega političnega znanja ni bilo. Vsi smo bili eni sami politični amaterji pa še goljufali so z volilno zakonodajo, pri preštevanju glasov in tako naprej. Ampak je Demos kljub temu zmagal, ker sta obstajala vera in pogum. Ker Cankarjeva prerokba ni držala. Danes, v času, ko je to delanje majhnosti is Slovencev, iz slovenske države in naroda na višku, se to občasno prekine. To prekinejo, recimo, naši športniki. Na teh Olimpijskih igrah Jakov Fak, danes hokejisti, jutri mogoče kdo drug. Takrat se na neke svetle trenutke zavemo, da mogoče pa le nismo tako majhni, nepomembni in nesposobni, da se vendarle da. To na trenutke prekinejo v javnosti slovenski gospodarstveniki in podjetniki s svojimi uspehi, včasih znanstveniki. Tega se zavemo, ko preberemo nekje, da so spet prevedli pri kakšni pomembni svetovni založbi delo Draga Jančarja in še nekaterih drugih pesnikov in pisateljev. Potem pa spet pride vsakdan, kjer se skuša Slovence potisniti v nesamozavest, neidentiteto, v neko amorfno maso, s katero se lahko dela, kar se hoče. To je naš ključen problem. Pred 30 leti smo se mu uprli z vero in pogumom in tudi z združevanjem. Demos je takrat združil na koncu sedem strank celotnega političnega spektra, demokratičnega loka. In tudi danes je za spopad s takšnimi izzivi takšno združevanje potrebno. Ne v smislu obujanja novega Demosa ali nove slovenske pomladi, ker, kot rečeno, je to svetla zgodovina slovenskega naroda in vrednote tistega časa so ustvarili slovensko državo. In danes gre za to slovensko državo. Zato je danes potrebno združevanje za slovensko državo, združevanje strank iste politične družine. Družine, ki ji pripadamo, to je družini evropskih ljudskih strank, svetovni sredinski, nekdaj krčansko-demokratski internacionali, mednarodni demokratični zvezi, družini strank, ki na novo nastajajo, pa tudi širše. Pravilo, ki ga je takrat Demos prakticiral, velja tudi danes – kdo ni proti nam, je lahko z nami – in mi so z vsakim, ki mu gre za Slovenijo, pripravljeni sodelovati. Iz tega sodelovanja začasno izključujemo tiste, ki še vedno poveličujejo zločine ali domujejo v ukradenih vilah. Mislim, da morajo končno iti čez tisto, kar so nekoč govorili, se pravi čez prenovo, pa tega nikoli niso izvedli. Torej to pričakujemo, da se bo zgodilo. In morajo opustiti retoriko, ki jo zadnje čase spet poslušamo, češ da niso za spravo, in retoriko, ki se glasi, »včeraj smo prosili, danes zahtevamo, jutri bomo vzeli.« Glejte, temu se bomo mi uprli, upiramo se tej retoriki, jo označujemo za zavržni sovražni govor, in vsem dejanjem, ki bodo morebiti izhajala iz takšne retorike, se bomo uprli. Slabe štiri mesece pred volitvami je ponovno aktualna tema novih obrazov. V politiki so novi obrazi potrebni in vedno pride do njih, že biologija to zahteva. Vendar je eno ponudba z novo vsebino, ki lahko popestri, privede do novih rešitev, odgovarja na boljši način, na izzive časa, drugo pa je reciklaža starega in tisto, kar se praviloma v Sloveniji prodaja kot nove obraze, je v bistvu reciklaža starega. Iz Zveze socialistične mladine Slovenije v liberalno demokracijo, iz nje v stranko Zares, iz nje v Listo Zorana Jankovića, iz nje v Listo Mira Cerarja … Zdaj pa mi povejte, če kdo med vami pozna kako bistveno razliko v stališčih, ki so jih zagovarjali Gregor Golobič, Anton Rop, Zoran Janković ali Miro Cerar? Poznate kako bistveno razliko? Ne. Gre za reciklažo stare vsebine in če gre za reciklažo stare vsebine, je popolnoma vseeno, kdo je fasada, ki stoji spredaj, bistveno je tisto, kar se pač dogaja. Pri naštetih ni nobene razlike v stališčih, enaki konglomerati protislovenske politike in arogance in posledice, ki so v pretežni meri negativne. Eno so torej nove stranke in osvežujoča nova ponudba, ki so potrebne. Čas gre naprej in to pač prinaša nove zahteve, nova vprašanja dobivajo odgovore, se pravi eno je nova ponudba, drugo pa so zarodki v drobovju globoke države, ki so skrbno načrtovani, medijsko negovani, pa vsestransko finančno in propagandno podprti. Potem se dogaja to, kar se dogaja zadnje mandate pri nas, veliko navdušenje in potem veliko razočaranje pa potem spet isti krog. Nekdo je zadnjič v neki razpravi, ki smo jo imeli, rekel, da ti novi obrazi, ki se pri nas pojavljajo, imajo efekt nudistične plaže – od daleč zgleda vse zelo privlačno, ko pa prideš zraven, je pa to malo drugače. V svetovnemu turizmu nudistične plaže sicer obstajajo, so pa izjema, niso pravilo. V Sloveniji problem, da se običajno, potem ko se od blizu pogleda, je že prepozno za en mandat, ta mine, priložnosti so neizkoriščene in trnki so običajno na novo vrženi. Koliko je naivnosti v tem pa sami presodite. Kot je rekel prej gostitelj, predsednik MO SDS Kranj Banko Grims, so pred nami neki časi, ki bodo izjemno zahtevni. Če se spomnite naših resolucij iz lanskega majskega kongresa v Mariboru in mojega govora, potem veste, da smo na to opozarjali. Pred nami ni samo čas nekih odločitev v Sloveniji zaradi državnozborskih in lokalnih volitev, so tudi časi odločitev širše. Naš kongres je te smernice že postavil, na tej osnovi je nastal program strokovnega sveta, ki smo ga enkrat že predstavili in sedaj tečemo drugi krog in približno vemo, kako je treba na te izzive odgovarjat. Bistvo teh naših smernic je Slovenija, kjer bo blaginja dostopna vsem pod enakimi pogoji, odvisno, koliko se kdo potrudi, in to brez vnaprejšnje delitve na prvo in drugorazredne. Program, ki ga je naš strokovni svet izdelal, zasleduje ta cilj. Bistvo tega programa je Slovenija, ki bo domovina za vse, bistvo tega programa je varna Slovenija. Bistvo tega programa je Slovenija, kjer bo v javnih, državnih storitvah red in kjer bodo za vse veljali enaki pogoji. Bistvo je Slovenija, kjer bo šlo manj za davke in bo vam več ostalo. Bistvo je Slovenija, kjer bo razvijana ideja svobodne podjetniške pobude, kjer pokojnina ne bo socialna kategorija, ampak pošteno plačilo za minulo delo, kjer se bo tudi pri živem delu dobilo pošteno plačilo za pošteno delo. Vse to so cilji, ki smo jih imeli pred sabo tudi včasih, ki se jih danes spominjamo, le da jih v vseh teh desetletjih še nismo uspeli uresničiti. Okoli nas, čeprav tega, ker smo medijsko malo izolirana skupnost, ne vidimo prav dobro, okoli nas poteka bolj za Evropo in identiteto evropskih narodov, v 21. stoletju, v novih okoliščinah, ampak poteka. Poteka tudi boj za Slovenijo in boj za našo identiteto. Ta boj je ključen, vse ostalo je manj pomembno, če ta boj izgubimo. Pa poglejmo malo, kako to zgleda od blizu. Če pogledate nekatere spletne strani, ki so o tem konkretno poročale, potem vidite, da danes v Sloveniji obstaja nekaj deset, mislim da preko sto raznih t. i. civilno–družbenih organizacij, ki načrtno napadajo in skušajo razvrednotiti in posledično razgrajevati narod, družino, privatno lastnino in zasebno šolstvo. Mogoče boste presenečeni, ampak v preambuli Komunističnega manifesta izpred 200 let piše, da bo komunizem uspel, če bodo uspeli razgraditi narod, družino, privatno lastnino zasebno šolstvo. Torej bi rekli, nič novega, samo zapakirano v neko drugo vsebino. Tisto, kar je novo in grozljivo, je to, da so te organizacije financirane iz našega proračuna, preko tega velikokrat tudi iz evropskih sredstev in iz omrežja t. i. odprte družbe oziroma Soroševih fundacij. Nekaj deset jih je, ki so financirane iz vseh treh virov, in potem to svojo raboto skrivajo za t. i. evropskimi projekti, pod plaščem raznih mednarodnih organizacij, čeprav največ denarja dobivajo ravno od vas, preko davkom, prispevkov, ker to mi plačujemo. V nekaterih evropskih državah so začeli odkrit boj proti temu, jaz mislim, da to čaka tudi nas. Mogoče nismo še tako v zaostanku, kot so nekateri drugi. Če pogledate danes velika evropska mesta, boste videli, da je večina teh mest boj za identiteto izgubila. Poglejte, kdo so župani, poglejte strukturo prebivalstva, da tukaj ne omenjam Ljubljane. Ni veliko evropsko mesto, bi se pa kaka podobnost našla. Včeraj sem se pogovarjal s kolegi iz avstrijske Ljudske stranke in so mi povedali, da je ob lanskem vpisu v prvi razred na Dunaju večina prvošolcev muslimanov, iz muslimanskih družin, ki zahtevajo potem pogoje v skladu z religijo, ki v Avstriji ni avtohtona. Povedali so mi tudi, da je večina vpisanih v prvi razred katoliških šol iz muslimanskih družin, ker ni drugih. Dunaj je bil včasih tudi naša prestolnica, danes na srečo ni, ne vem pa, kako bodo ta problem rešili, je pa volilno telo reagiralo. Bitve v velikih mestih v Evropi marsikje, kar se tiče bitke za identiteto, so začasno izgubljene, zdaj se selijo nacionalno raven. Ta spopad se je začel, spremljate ga preko volilnih spopadov v sosednjih državah. V Avstriji vemo, kako se je končalo, dobro, naslednji mesec so volitve v sosednji Italiji, kjer je to tudi ključna tema. Jeseni so imeli volitve v ključni evropski državi Nemčiji, kjer je to vprašanje zasenčilo vse ostale in še danes preprečuje vzpostavitev trdne vlade, in če Nemčija ne bo imela trdne vlade, bo cela Evropa nestabilna, in to vse zaradi podcenjevanja tega boja za identiteto. In tukaj je potrebno zelo jasno povedati. Eno je solidarnost s trpečimi, kar je Slovenija že velikokrat izkazala, drugo pa je uničevanje lastne identitete. Od tistih, ki prihajajo k nam od koder koli, pričakujemo, upravičeno, govorimo za Slovenijo in Evropo, katere del smo in soodločamo o njeni politiki, pričakujemo, da bodo spoštovali naše navade, tradicijo, kulturo, da se bodo oni prilagodili v okolje v katerega prihajajo, ne pa da bodo zahtevali od nas, da se mi prilagodimo njim. Velikokrat, ko govorimo o teh stvareh, nam iz leve strani očitajo, češ, saj tudi Slovenci so bili begunci, poglejte, kako so jih sprejeli v ZDA, Argentini, Avstraliji … Seveda so jih, ampak so se morali oni prilagoditi kulturi Avstralije, Kanade, ZDA, Avstralije, naučiti njihovega jezika in navad in so se. In so danes ponosni na obe identiteti, kar se tiče naših rojakov. In to ni nekaj, kar bi nasprotovalo temu, kar sem prej dejal. Tukaj, na tej točki je potrebno opustili t. i. politično korektnost, ker ničesar ne prinese, prinese samo zablode, zaradi katerih je danes, kljub temu da gre gospodarstvu dobro, polovica Evrope v krizi, najbogatejše države so v krizi zaradi identitetnega vprašanja. Zaradi tega, ker imajo oni gripo, imamo prehlad tudi mi. Mi smo prvič v tem času, odkar smo postali člani EU in NATO, upravičeno zaskrbljeni za usodo teh dveh asociacij. Ne zato, ker bi bili neki zunanji sovražniki vojaško tako močni, ne zato ker bi gospodarsko propadali, ker ne bi bili sposobni ustvarjat in prodajat izdelkov, ki gredo v promet na globalnem tržišču, ampak zato, ker se je zanemarjalo vprašanje nacionalne in skupne evropske identitete, ker se je nasedalo zgodbi o multikulturnosti, ki ni nikoli pod takšnimi pogoji nikjer zaživela, in ker se je začelo reagirati po tem, ko je bilo že marsikje pozno. Za Slovenijo še ni prepozno, je pa ključen čas za prebujanje. Torej, kar se tiče SDS je tukaj stvar jasna, izhaja iz vseh naših programov, tudi zadnjih kongresnih resolucij. Mi se bomo borili za Slovenijo, kakršno smo izglasovali na plebiscitu leta 1990, za Slovenijo, v kateri bomo tudi naši prapravnuki govorili slovensko in peli slovenske pesmi, za Slovenijo, kjer bo Slovencev vsako leto več, in za Slovenijo, kjer bomo vsako leto živeli bolje. To je v grobem rečeno neka osnovna usmeritev, ki bo v prihodnosti še bolj pomembna, kot je bila v preteklosti, zato je mogoče potrebno nekatere stvari zelo jasno postaviti. V SDS napram komunistični internacionali, ki jo prepevajo po ljubljanskih trgih sedaj že ob vsaki priložnosti, kjer praktično ne vidiš nobene slovenske zastave, temu izrazu mi nasproti postavljamo Prešernovo Zdravljico, celo Prešernovo Zdravljico, ne samo sedmo kitico, celo Prešernovo Zdravljico, tako kot je zapisana v slovensko ustavo in kjer je na začetku kitica, ki pomeni, da je za nas prva Slovenija. Najprej Slovenija, potem pa drugi. Če kdo misli, da je ta pot napačna, če kdo misli, da, če bomo mi nekoga drugega postavili na prvo mesto, da bodo pa drugi nas postavili na prvo mesto, naj se enkrat sprehodi čez evropske institucije, čez parlamente sosednjih držav. Jasno je, da vsak, ki so ga ljudje izvolili, da upravlja z vsako državo, najprej na prvo mesto postavi to državo in interesi tistega naroda, ki je državotvoren, in interese tistih ljudi, ki živijo v tej državi. Če te prioritete zamenjate, kot nekateri pri nas pridigajo, potem se naravni red poruši in tisti, ki je tako naiven, da temu verjame, potem prvi propade. Tako da napram internacionalizmu, socialističnemu in tudi liberalističnemu, mi postavljamo slovenstvo. Slovenstvo kot patriotizem, ne kot negativni nacionalizem, ki sovraži druge, ampak pozitivni patriotizem, kjer imaš rad sebe in imaš lahko tudi druge. In brez tega pozitivnega patriotizma ni prihodnosti niti za Slovenijo, niti za druge evropske države. In namesto dogodkov v zgodovini, ki so nas kot narod razdelili, mi postavljamo v ospredje čas slovenske osamosvojitve, ker je to čas, ki je slovenski narod združil. Ni drugega kot čas v slovenski zgodovini in vsak, ki želi Sloveniji iskreno dobro, bo vedno ta čas postavljal v ospredje. Tisti, ki pa ospredje postavlja krvavo revolucijo in vse tisto, kar se je dogajalo po njej, tisti slovenskemu narodu in državljanom ne želi dobro, ampak v tem vidi zgodaj obrambo lastnih privilegijev in lastnih interesov. Iz programa, ki je izdelan na podlagi naših kongresnih smernic, jasno izhaja, da v SDS proti podržavljanju, proti diktaturi birokracije postavljamo svobodno podjetniško pobudo in vitko državo, ki je servis, ne pa vaš diktator, kjer se lahko vsak dan, na vsakem koraku bojite, česa niste prav naredili, ker je vse predpisano, in kakšno kazen si mogoče zaslužite pa sploh še niste prebrali zakona, kjer piše, da doma na vrtu ne smete požagati drevesa, kjer je premer debla večji od osem centimetrov, ker se je gospodu Židanu zazdelo, da bi bilo to lahko kaznivo. Tako da, glasovati za SDS na naslednjih volitvah pomeni glasovati za politično silo, ki se zavzema za normalno državo, za normalnost v smislu razumevanja tega pojma, kot ga razumejo povsod po svetu, ne tako, kot jo mogoče razume upravni odbor Prešernovega sklada. In globoko državo, ki je tu ključni problem, globo državo, ki pere denar za teroriste, postavlja in odstavlja vlade in stranke, zapira po nedolžnem, krade otroke in mandate, če želite, to globoko državo bomo v prihodnjem mandatu ali dveh, če bo potrebno, razgradili in nadomestili z državo druge republike, z državo dokončane tranzicije. Vse to se bo zgodilo, če bo vsakič, ko nam bo kdo dopovedoval, da smo majhni in nepomembni, da se nič ne da, da nič ne moremo, če si bomo vsakič priklicali v spomin tisti Cankarjev stavek in se zavedali, zakaj se takšna miselnost vsiljuje v slovenske glave. Če se bomo zavedali, da v resnici nismo majhni, da se Slovenci lahko kot posamezniki kosamo z komer koli v Evropi in širše po svetu, da naši rojaki kjer koli praktično danes na zemeljski obli to dokazujejo, da pa velikokrat to ne vemo, če bomo samozavesti, če ne bomo sami sebe dajali v nič in če bomo s ponosom peli tudi drugo kitico Prešernove Zdravljice. Dokler si pa tega ne bomo upali, potem bomo čoln, ki ga bo premetavalo na valovih sedanjega in prihodnjega časa. Če kje, potem je v SDS zbrana energija, ki omogoča, da bomo v Cankarjevem letu tisti njegov stavek »delajo nas majhne,« obrnili v stavek »naredili se bomo velike.« Dragi prijatelji, iskrene čestitke ob skupnem 29. rojstnem dnevu, še posebej čestitke in zahvala vsem nagrajencem, prejemnikom priznanj. Želim vam lep večer in uživanje v kulturnem programu, ki si zagotovo zasluži kakšno pravo nagrado. Danes smo se zbrali tudi za to, da se zahvalimo tistim, ki so v preteklem letu največ naredili za to, da je SDS stala, obstala in napredovala. Lep večer še naprej in Bog živi Slovenijo.[/su_box]
SDS bo zmagovalka volitev 2018 in spet bo sestavila vlado 🙂 Levaki pa v jok in na drevo 😉
Bravo Janez Janša! Smo s tabo in s SDS! Na ZMAGO!
Glej, glej, celo Trump kopira Janšo! America first! Ha, ha bolano!
Janša je politik par excellence!
Tole njegovo “domoljubje” ga bo počasi pripeljalo pod 10% 🙂
Kako, da se kmetje nič ne puntajo v času ministrovanja Židana?
Še vedno so se.
Zeh zeh…. samo da spomnim, da bo JJ to leto star 60 let… to se vidi že iz Lune.
Državna volilna komisija Slovenije :
– direktor: Dušan Vučko
– pomočnica direktorja: Nina Mujagič
– svetovalka direktorja: Dragana Kopčić
– tajnica direktorja: Silvija Kostadinovski……………..
A resnica boli? Ne vem, kaj je takega, če sem napisal, da je celo Trump kopiral Janšo? America first!
Zvonko, ti kar “zvončkljaj” po svoje, resnica se pa ve!