Janša natočil Pahorju čistega vina: v primerjavi s 25. 6. 1991 smo izgubili stik s teritorialnimi vodami!

Janez Janša natočil Pahorju čistega vina: v primerjavi s 25. 6. 1991 smo izgubili stik s teritorialnimi vodami!

Janša je na novinarski konferenci v Ljubljani dejal, da je Slovenija dobila le komunikacijski prehod, to pa ni tisto, kar je imela 25. junija 1991, in kar je obljubljala tista stran, ki je podpirala arbitražni sporazum. Rezultat sodbe je po njegovih ocenah v skladu s sporazumom oz. razlago tistih, ki so mu nasprotovali.

Slovenija na morju meji na Italijo in Hrvaško, ne na mednarodne vode, kdor trdi drugače, namerno zavaja, v zvezi z razsodbo arbitražnega sodišča pravi Janša. Meni, da je odločitev slabša, kot je bil sporazum Drnovšek-Račan, ki je prek mednarodnih voda določal stik Slovenije z odprtim morjem. “Ni bila čarovnija, stvari so bile jasne,” je ocenil.

Zdaj pa je po njegovih besedah določen stik, ki v tem koridorju pušča hrvaško teritorialno morje, kjer se Sloveniji in vsem drugim zagotovijo nekatere pravice oz. delitev nekaterih suverenosti.

Po Janševem mnenju pri arbitražni sodbi obstajata pravni in politični vidik, pri katerih se ne da nič več ukreniti, ter stvarni vidik, kjer pa da ima Slovenija še manevrski prostor. A le pod pogojem, da si bomo resnico priznali in sodbo brali takšno, kot je, in ne, kot bi si jo želeli, poudarja Janša.

Po njegovih ocenah se razsodbe arbitražnega sodišča ne da enostransko realizirati oz. ne brez tega, da se “ponovno ustrelimo v koleno”. Pripomnil je, da je, takoj ko je Hrvaška vstopila v EU, postalo jasno, da bo od arbitražnega sporazuma prej ali slej odstopila.

Če Slovenija obljublja, da bo v šestih mesecih sprejela vso zakonodajo, ki bo zadevala konkretne ljudi, bo ob uveljavitvi zakonodaje po Janševih ocenah enostransko izgubila del ozemlja in del ljudi, Hrvaški pa medtem ni treba narediti nič.

Prvak SDS ugotavlja, da bi bila možnost sodelovanja Hrvaške pri implementaciji sodbe čas njenega vstopanja v schengensko območje, ko se bo pogajala. Tedaj utegne soseda po njegovem mnenju ponuditi dogovor o rešitvi meje, v katerem bodo rešitve približno take kot v razsodbi arbitražnega sodišča, Slovenija pa da tega ne bo mogla zavrniti. “Nekaj podobnega, kot je včeraj prišlo iz Haaga, bo prišlo čez nekaj let iz Zagreba,” je dejal. Ocenil je še, da bo to trenutek, ko bo Hrvaška še drugič Sloveniji prodala manj, kot smo imeli 25. junija 1991.

A je opozoril, da je bil arbitražni sporazum potrjen na referendumu, zato Slovenijo pravno veže, čeprav je po njegovem prepričanju v nasprotju s sklepom, ki ga je sprejel DZ leta 2013 ob vstopanju Hrvaške v EU.

Janša je tudi prepričan, da je bila razsodba arbitražnega sodišča za obe državi presenečenje, saj da je Slovenija pričakovala boljšo rešitev, Hrvaška pa slabšo. Glede pozivov k enotnosti politike je dejal, da bo Slovenija enotna, če bomo priznali stanje, kot je, in ne bomo lagali sami sebi. Ob tem obžaluje, da v nasprotju z obljubami ni bilo posvetovanja s predsedniki parlamentarnih strank glede te teme, vse do seje odbora DZ za zunanjo politiko v četrtek.

Pri vprašanju iskanja odgovornosti pa je Janša le spomnil na politiko, ki je zagovarjala arbitražni sporazum in odgovornost v enem delu uspešno prenesla na državljane. A če usmerimo vse sile v klicanje odgovornosti, “bomo naredili še en korak k temu, kar si Hrvaška želi”, priznava prvak SDS.

Janša je še dejal, da se razsodbe sodišča ne da enostransko realizirati, ter dodal, da je Hrvaška od arbitražnega sporazuma odstopila takoj, ko je postalo jasno, da bo vstopila v EU. Ocenjuje, da bi bila možnost, da bi Hrvaška sodelovala, čas njenega vstopanja v schengensko območje.

[su_box title=”Zmago Jelinčič: Uradna Ljubljana ni predložila vseh relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum o arbitraži!”]Razsodba, ki jo je predstavil predsednik arbitražnega tribunala, g. Gilbert Guillaume, je dokončanje stoletnega projekta, ki se je pričel uresničevati ob koncu Prve svetovne vojne, ko je Zagreb s pomočjo vodilnih slovenskih “narodovih predstavnikov”, tako klerikalnega kot liberalnega pedigreja, izigral uresničenje Zedinjene Slovenije. Tako je mogoče poimenovati dogodek, ki se je zgodil dne 31.101.1918, ko je vlada v Ljubljani, v parlamentu Vojvodine Krajnske, na podlagi ustavnega dokumenta suverena Karla (Manifest, 16.10.1918), enako kot dežele Cislajtanije z nemško govorečo večino dober teden dni prej, razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”. Notranji minister te vlade je ob deseti obletnici razglasitve zapisal, da smo tako uresničili “Zedinjeno Slovenijo”. Seveda so vodilni slovenski “bojevniki za narodove pravice” s svetlobno hitrostjo to obstoječe internacionalno pravno dejstvo skrili v predal in se priklonili Zagrebu. Prepustili so mu iniciativo in se kot prirepek plazili v Beogradu, kjer je regent Aleksander, kljub vsemu, v dokumentu o “Ujedinjenju” dal zapisati, da se s Srbijo ne združuje Država Slovenca Hrvata i Srba, marveč ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba, s čemer so postale slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, subjekt nastanka nove južnoslovanske države, ki je leta 1991, pod imenom SFRJ začela razpadati. Slovenske dežele so se kot države s teritorijem, državnimi mejami, državljani in oblastjo združile s Srbijo v Jugoslavijo. Ves čas obstoja te države se državnih meja slovenskih dežel nihče ni dotikal. Mejo Prekmurja na Dravi je zabeležil Trianon. Državne meje Štajerske, Krajnske in Primorja je maja 1941 brez ugovora priznala NDH. Ker notranji pravni akti (torej tudi notranje “republiške” meje) na internacionalni ravni ne učinkujejo, so omenjene državne meje slovenskih dežel ostale nedotaknjene tudi v socialistični “federativni” Jugoslaviji. V trenutku, ko se je Republika Slovenija osamosvojila – torej razdružila od tistega, s komer se je leta 1918 “ujedinila” kot “ZEMLJE države SHS”, so te obstoječe državne meje znova stopile v veljavo. Tega dejstva seveda nihče od oblastnikov in “strokovnjakov” ni ali ni hotel opaziti. In to kljub temu, da je celo besedilo TUL, ki govori o državni meji, s pojmom “v okviru SFRJ” upoštevalo posebne okoliščine, oz. predvidelo, da tkim. “republiška” meja ni v vsem poteku dejanska državna meja osamosvojene države. Posebej še, ker se Slovenija ni osamosvojila od Hrvatske, marveč od SFRJ. Preostanek SFRJ je namreč razpadel (in to mukoma, v hudih secesionističnih vojnah) dosti kasneje, ko je bila Republika Slovenija že dolge mesece suvereni subjekt internacionalnega prava, z ozemljem/državno mejo, oblastjo in državljani, ter de facto mednarodno priznan z udeležbo na Brionski tripartitni konferenci, kot eden od treh udeleženih (Evropska skupnost – sklicatelj, SFRJ, kot agresor in R Slovenija, kot napadena država). Kruta resnica je, da nihče od oblastnikov v Ljubljani niti slišati ni hotel o internacionalnih pravnih dejstvih v zvezi z osamosvojitvijo. Kaj šele karkoli o državnosti in državni meji Slovenije (slovenskih dežel). Obrazložitev predsednika arbitražnega tribunala je razločno pokazala, da je Slovenija tribunalu zamolčala vsa relevantna dejstva s tem v zvezi in ga prepričala, da je državna meja osamosvojene Republike Slovenije preprosto nekdanja republiška meja, ne pa, kakor je zapisano v TUL “v okviru (!!!) nekdanje SFRJ”! V okviru namreč pomeni: upoštevajoč vse relevantne okoliščine. A o vsem tem v Memorandumu, ki ga je SLovenija predložila tribunalu kot zbir svojih argumentov, ni niti črke. Tribunal je deloval strogo v okviru pravil arbitražnega postopka, dogovora, zapisanega v Sporazumu o arbitraži, in argumentov, ki jih je Slovenija dala na mizo. Njegova odločitev je – upoštevajoč to resnico – več kot korektna, v bistvenih podrobnostih celo uspeh za Slovenijo. Nima pa smisla ugibati, kako bi tribunal postopal, če bi Ljubljana predložila resnično vsa relevantna dejstva, kakršna terja Sporazum o arbitraži. Ostaja pa dejstvo, da je južni sosedi uspel veliki met: Po komaj sto letih sistematičnega delovanja v vseh mogočih, različnih okoliščinah je pridobitve na račun slovenskih dežel zaokrožila s skoraj polovico Primorske in vsem ozemljem med Muro in Dravo (na kateri je vedno potekala meja Hrvatske). Odločitev tribunala ji je prepustila dokončno več kot 4.000 kvadratnih kilometrov teritorija, ki ni bil nikoli del kake hrvaške države. Kot rečeno, uspel je Zagrebu “veliki met” – a izkušnja s prijatelji onkraj Rečine, Kolpe, Sotle in Drave uči, da zelo verjetno niti s tem epohalnim (civilizacijskim?) dosežkom ne bodo zadovoljni! Predvsem pa velja poudariti, da čaka države Evropske unije zelo negotova usoda, če bodo v 21. stoletju dovoljevale teritorialni ekspanzionizem na podlagi primitivnih nacionalističnih apetitov, surovo teptanje obstoječih državnih teritorijev in struktur, pri čemer je ignoriranje epskih naporov tako Republike Slovenije kot tudi arbitražnega tribunala, da pride do premišljene in na načelih in pravilih internacionalnega prava temelječe rešitve problema, še najmanjša težava. Dosti hujša je izjava s strani USA, da se v zadevi implementacije razsodbe ne bodo postavile na nobeno stran, da naj državi problem rešita med seboj, kar de iure in de facto pomeni, da se USA požvižgajo na Sporazum o arbitraži in na delo arbitražnega sodišča! Lepa reč! “Obetavno” za mir v svetu. Ignorantje pri slovenskih vzvodih oblasti imajo očitno več kot dovolj “kolegov” na vseh štirih straneh neba.[/su_box]

Predsednik sveta SDS Anže Logar pa je opozoril, da je bila javnost v času referendumske kampanje glede arbitražnega sporazuma zavedena. Tako bo prvi fazi, ko se išče stališče slovenske politike ob sodbi arbitražnega sodišča, po njegovem mnenju nujno morala slediti faza ugotavljanja odgovornosti. Ključno pa je po njegovih besedah, da javnosti nalije čistega vina in se začne “seciranje realnega rezultata arbitražnega tribunala, brez nepotrebnih velikih besed, ki sledijo tej ali oni politiki”. Logar je še dodal: »Včeraj je bil festival velikih besed v zvezi arbitražnim sporazumom, in sicer tistih, ki so svojo politično kariero gradili na arbitražnem sporazumu, tistih, ki so dobro zaslužili z arbitražnim sporazumom, in tistih, ki so v implementaciji arbitražnega sporazuma, ne vedoč, kakšen je, našli neko zgodbo o uspehu v zaključku svojega mandata.«

Tudi Janša je ocenil, da razsodba ni fantastičen dan, “le upamo lahko in si želimo, da nismo namesto fantastičnega dne dobili novega obdobja konfliktov”. Po njegovem mnenju bo sicer Hrvaška storila vse, da se konfliktom izogne, “saj ve, da bo prišel čas, ko bo lahko Sloveniji to rešitev že drugič prodala”.

Odgovoril je tudi na vprašanje glede dogovora med njim kot slovenskim premierjem ter hrvaškim premierjem Ivom Sanadarjem leta 2007 na Bledu, da bi vprašanje meje reševalo Meddržavno sodišče v Haagu. Kot je pojasnil, ima to sodišče v svojem statutu člen, ki pravi, da lahko odloča tudi po načelu pravičnosti. Za Slovenijo je bilo sprejemljivo, da se morska meja določa po tem načelu, saj bi prišel v ospredje status, ki smo ga imeli ob osamosvojitvi, je prepričan.

Mag. Branko Grims pa je menil, da  odločitev arbitražnega sodišča za uporabo katastra na kopnem pomeni, da so ostali mnogi deli, kjer živijo konkretni ljudje, v dejanskem smislu nedorečeni in teh težav ni odpravila niti arbitražna odločba. Po njegovih besedah je še večji problem vprašanje meje na morju in vprašanje statusa naše države. »Nekateri pravni strokovnjaki, z gospo Škrk na čelu, so že pred leti napisali v zakon, da je Slovenija ozemeljsko prikrajšana država, zdaj so ti strokovnjaki to tudi dosegli.« (sta/ured)