Zaprašena mongolska jajca ali lažen občutek zaradi lastne politične apatičnosti

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Romunija se je v zadnjih tednih ponovno prebudila. Dogodki še živo spominjajo na tiste dneve okoli Božiča v letu 1989, ko se je takratnemu komunističnemu diktatorju Ceausescuju zgodilo ljudstvo in je demos zatrl režim v krvi romunskega vampirja in njegove harpije. Tokrat je Romunija na nogah zaradi državne korupcije. Kaj se bo dejansko zgodilo, bomo šele videli.

Pri nas se je v času zgodovinskega dogajanja v Romuniji 1989 leta dogajal mehek prehod iz komunističnega režima v demokracijo. Da ni šlo bolj na trdo ima verjetno zasluge prav Ceausescujev krvavi konec, saj so se jugoslovanski in slovenski komunisti predvsem zbali, da bi tudi njih lahko dočakala podobna usoda. Zato so se pred takratno demokratično opozicijo potuhnili in pustili zadeve iz rok, vendar ne za dolgo. Kmalu, leta 1994, je sledila afera Depala vas, ki je sicer že prej močno načeto in krvavečo demokratično opozicijo dokončno smrtno ranila in preko njenega trupla vrnila na oblast stare sile komunistične kontinuitete in je, vsaj na ekonomskem področju, nikoli od tedaj ni izpustila iz rok.

Nasilje, kot je bilo v primeru lanskega masakra v izolski bolnišnici, brutalni smrti dveletne deklice z Jesenic, prizoru, ki spominja na kakšne grozljivke iz franšize Petek 13, ko je sredi Izole moški ubil žensko in vlačil njeno truplo po ulicah in da ne omenjam zadnjega primera brutalno pretepene žrtve, katere pretep sta dva okrutneža prenašala po spletu, kaže, da je naša država na razpotju dveh poti izbrala napačni odcep. Tako kot v istoimenskih grozljivkah, ko na tem napačnem odcepu na junake zgodbe čakajo krvi in svežega človeškega mesa lačni incestuozno izmaličeni kanibalski freaki. Mar slednji, če vzamemo na znanje Nietzschejevo kritiko socializma in komunizma, ki da sta v samem temelju zanikanje življenja samega, ne spominjajo prav na komuniste in socialiste vseh zgodovinskih obdobij? Zverinsko komunistično pobijanje političnih nasprotnikov v času druge svetovne vojne in po njej, danes pri nas ne poteka več, a se potlačena agresija vladajočega režima kaže prav skozi nasilje v družbi. Vulgarno rečeno: bolj, ko je država v kurcu, več in bolj brutalno je nasilje med ljudmi.

Poenostavljeno povedano, politika se dela med ljudmi. To smo videli v Romuniji v času strmoglavljenja Ceausescuja, pa tudi v času afere JBTZ in času našega osamosvajanja. Toda politike nismo izpeljali do konca. Hitro smo se zadovoljili in naredili napako v procesu, ki ga poda Machiavelli, namreč, da je potrebno sovražnika udariti tako močno, da se nam ni treba bati njegovega maščevanja. Mi sovražnika nismo udarili tako močno, da bi za vedno obležal na zgodovinskem podu ringa. Še več! Postali smo občasno bevskajoči psi, znani po tistem reku, da pes, ki laja, ne grize. Ali kakor zadevo postavi Marx v kritiki Heglove pravne filozofije, smo samo anahronizem, ki si domišlja, da veruje sam vase, medtem pa še vedno trajajoči totalitarizem, ki je, kakor so dobro nakazali člani skupine Laibach ob njihovem zgodovinskem nastopu v Severni Koreji, lahko še hujši od severnokorejskega, kajti tam so pravila obnašanja znana, medtem, ko je v Sloveniji diskrepanca med pravili na papirju in pravili v dejanskosti, ne uničuje samo države kot takšne, temveč, kakor dobro glede totalitarizmov ugotavlja Arendtova, bistvo človeka samega.

V času najtršega komunizma v Sovjetski zvezi je med uporniki krožil pomenljiv vic, ki se dogaja v 15. stoletju, ko je bila Rusija pod mongolsko okupacijo. Po zaprašeni podeželski cesti se sprehajata kmet in njegova žena, ko naletita na mongolskega bojevnika. Ta kmetu reče, da mu bo posilil ženo, ker pa je cesta tako prašna, mu bo moral kmet med posilstvom držati jajca, da se Mongolu ne bodo zaprašila. Ko bojevnik opravi svoje in odide, se kmet začne na ves glas krohotati. Žena ga zaprepadena in jezna gleda in mu reče: »Kako lahko tako skačeš od veselja, če pa sem bila pravkar pred tvojimi očmi brutalno posiljena?!« Mož ji odgovori: »Ha, pa sem ga! Jajca sem mu držal tako, da so vsa zaprašena!« In to nas pripelje nazaj k Marxovi kritiki Heglove pravne filozofije. Ne samo, da nismo speljali do konca političnega postopka in da nismo udarili sovražnika tako močno, da bi obležal, postali smo akutni del problema s svojo apatičnostjo in predvsem s tem, da si domišljamo, da verujemo sami vase oz. da verujemo, da nekaj delamo, medtem, ko v bistvu ne delamo nič pomembnega, pri tem pa se dejansko počutimo dobro, kar je, kot v primeru zgornjega kmeta, lažen občutek.

Potrebujemo ponovno ovrednotenje političnega dela, ki morajo preseči zlorabe, ki pehajo ljudi v obup in politično nezanimanje ter vsegliharstvo. Zlorabe v politiki ne smejo postati drevo, ki bi zakrilo gozd plemenitega in pravičnega. Potrebno je, da razgaljamo korupcijo, vendar paziti, da s tem ne obsodimo politiko v celoti, predvsem pa se moramo zavedati, kakor pravi Jenkotova, da je politika zdaleč preveč resna, da bi jo prepustili zgolj (poklicnim) politikom. Kako? Recept nam piše Romunija nekoč in danes.