Premislek o “facebook” umoru
Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik
Pred dnevi sem, kot sem napisal že na svojem facebook profilu, voajersko, da se ne bom napravljal, da sem to storil le zaradi kolumne, odšel pogledati profil enega morilcev iz razvpitega primera »facebook live stream umora iz Krškega«. Bil sem pretresen, pa sem v svojem življenju komuniciral že »s svakojakvo bagro«.
Tisoče in tisoče komentarjev ljudi, ki mu grozijo, ki žalijo njega in njegovo punco, ki slikovito opisujejo, kako bi ga mučili – vse v nekakšnem pravičniškem duhu, iz moralnega piedestala ljudi, ki tega niso storili in zase verjamejo, da tega nikoli storili ne bi. Pustimo ob strani psihologijo ljudi, ki o svoji zmožnosti biti akterji moralno ogabnih dejanj ne razmišljajo na podlagi previdne in dosledne ocene svoje psihologije, ampak na podlagi tega, kako vidijo sebe kot pretendente na medalje v moralni pokrajini sveta. Da ne bi kdo pomislil, da branim ta morilca ali da celo relativiziram ostudnost njunega dejanja. To je bil pomemben aspekt celotne zgodbe, ki se mi ga je zdelo pomembno omeniti. Zdaj, ko sem to storil, odgovorno hipotetiziram: ne glede na pravičništvo in samoestimacijsko naivnost teh ljudi, je na njihovo početje najbrž najbolj smotrno gledati kot na nekaj pozitivnega: kot na naravni samokorekturni mehanizem, zaradi katerega se na koncu koncev ljudje, neodvisno od svojih psiholoških inklinacij, bojijo početi taka dejanja. Poenostavljeno: če ne bi bilo takih množičnih odzivov na moralno abotnost, bi se ljudje taka dejanja manj bali početi. Da ne bo pomote: večina ljudi najbrž tudi, če se ne bi bali, tega ne bi storili, ker so njihove siceršnje psihološke inklinacije drugačne. A kljub temu se zdi, da je ta strah pomemben družbeni dejavnik.
Neizogibno je, da bodo zdaj del bremena tega, kaj kot družba storiti z morilcema, prevzeli davkoplačevalci. Če se temu ne moremo izogniti, je smiselno o tem, kako njihov denar porabiti, dobro premisliti. Kaj natančno želimo doseči in kako bomo to dosegli? Kaj natančno želimo doseči, npr., z dolžino zaporne kazni, z zaostrovanjem pogojev za bivanje v zaporu, morebitno smrtno kaznijo? Delno čustveno zadoščenje najbližjih umorjenega, zastraševanje, povzročanje kolektivne potešitve, da je pravici zadoščeno? Koliko stanejo te stvari, katera je cenejša? Morda je katera dražja, a je učinkovitejša z ozirom na omenjene cilje. O vsem tem se je potrebno pogovarjati. Zdaj je čas za javne razprave o smotru in obliki kaznovalnega sistema…