Franček Jauk: Recenzija knjige Slovenijada
Piše: Franček Jauk, legendarni slovenski novinar
Vesel sem vsake knjige, ki najde pot do moje police, tistih s posvetilom pa še posebej. In tako je tudi z najnovejšo – s pomenljivim naslovom Slovenijada mojega soseda z mariborske Koroške ceste in ‘prijatelja po peresu’ Dejana Kaloha. Gre za potopis, za doživljajski zapis poti, ki sta jo s sopotnikom Gogijem opravila zadnje poletje pred novim tisočletjem, natančneje od 9. do 16. julija 1999; prepešačila sta Slovenijo po diagonali od Hodoša do Sečovelj v dolžini častitljivih 400 km. Da je zapis našel pot med ljudi šele 17 let kasneje verjetno niso krivi le žulji, ki so se morali dodobra zarasti, ampak verjetno življenje samo z vsemi vselej novimi in novimi mejniki, ki vztrajno tisto včerajšnje potiskajo v senco sprotnega. A avtor je najbrž tudi zaradi nesrečnega nesporazuma z urednikom Večera, zadolženim svoj čas za reportaže, ki mu je obljubljal objavo potopisa, pa obljubo vrgel čez ramena, tudi zaradi takšnih zatikov je želja po trajnem zapisu postajala verjetno vse močnejša – in je pešaški podvig ‘na svetlo dan’ ob pomembnem jubileju – 25-letnici države z uvodnim napotilom –
‘Draga moja Slovenija, pričujoča knjiga je moj poklon Tebi v letu, ko ima slovenski narod že četrt stoletja svojo samostojno, neodvisno in ponosno državo!’
S tem se je poenostavila zamisel Egista Zagoričnika pri oblikovanju naslovnice, pot pa je z vnesenim slovenskim grbom in trobojnico pa za bedžem ‘Sloveniji za 25 let’ – še pridobila in segla v segment svečanih edicij ob prazniku slovenstva.
Dejan Kaloh seveda ni običajen avtor, danes ga poznamo kot uveljavljenega publicista z nekaterimi odmevnimi knjigami, med njimi ‘Milan Kučan – ko boter spregovori o sebi’ (2013) – pa se doživlja pričujoči dnevnik kot svojevrsten pogled prek ramena, nazaj, v nek prehitro minljiv čas, tudi v leta avtorjevega zorenja (takrat mu je bilo 24 let). Zato razumemo njegova sprotna opazovanja krajev in njih posebnosti pa seveda ljudi, ki jih srečuje, vznesenost mestoma s spoštljivim spominom na tiste, ki so po teh krajih hodili in živeli nekoč: Pučnik, Kučan, celo Valvasor pa Janša, Ita Rina, njegova mama Ida pa Slomšek, celo Rupnik in številni drugi.
Seveda pa to ni edini mik bralčevega sopotništva z avtorjem. Najdem ga v številnih drobcih, zašiljenih celo z dovtipi kot tam pri Pesnici, ko se zamisli in po Malekovo oz. Partljičevo razmišlja, ‘koliko splavov da je dol steklo po tej naši Pesnici’, – ali pa pri Mariji Reki, ko se zagleda v palčka na vrtu in na njegov pomenljivo iztegnjen sredinec. Pri Litiji se sooči s Franom Levstikom in njegovim sopotnikom Radovanom, posmehne se njunim bornim dvaindvajsetim kilometrom do Čateža, se potrka po prsih in zakorači naprej – do Lojzeta in Naceta, do posebnežev srednjih let, ki ju nagovori in izve, kako jima tečejo dnevi in leta: ‘…ja, malo pomagava mami, malo poslušava tranzistor, malo tudi spijeva in se stepeva pa čas mine…’ – Mimogrede izvem, da je Krim višji od mariborskega Pohorja, da meri 1107 m (Bellevue ima le 1050 m), na Rakitni pa pisec sede in se zazre v zgodovino življenja ob nekdanji rimski cesti, ga nostalgično primerja z onim ob koncu prvega in s tem takrat ob koncu drugega tisočletja. Pri Postojni pa skoči z mislijo sem v naš čas, vse do avgusta 2012 in do njegove soproge Natalie in njune Ženje, ki se je rodila takrat in tu (v postojnski porodnišnici). S tem Dejan Kaloh prelomi svoj dnevnik in nas brez velikih besed pospremi do predzadnje 150-e strani, ko zapiše ‘La vita é bella, res je – življenje je lepo, to vidimo na vsakem koraku ob drobnih radostih, ki nam jih ponuja življenje’.
Saj, le prave poti je treba ubirati, z dobro voljo oditi v nov dan in se klanjati edinole prijaznim ljudem, tistim in takim, ki so poklona vredni. Avtor Je to zmogel in to v izdatni meri pa mu mimogrede oprostim tudi nekaj zdrsov na tej poti – kot je denimo podatek, ki ga večkrat ponavlja, a je napačen. Rudolf Maister se ni rodil v Zavrhu, tja gor ga je kot upokojenca povabil notar g. Marjan Stupica in je tam pred njegovo vilo res užival in spisal tudi nekaj najlepših svojih pesmi, med njimi Završke fante s Katrco (domačinko Katico Lešnik), ki jo je l. 1929 ujčkal na kolenih. General Maister se je kot vemo rodil v Kamniku (29. marca 1874). Tudi pri rojstni letnici Janeza Drnovška (17. maj 1950) ne piše Zagorje, čeprav je tam odraščal, ampak Celje in še bi se našlo. A so to zgolj knjižni ‘okraski’, takšni, kakršne nekateri prebrisani avtorji zanalašč posejejo, da bi se imeli bralci o čem prerekati.
Slovenijada tega seveda ne potrebuje, saj je berljivo, doživeto, mestoma dokumentarno in nasploh simpatično branje.
Pripis Dejana Kaloha, avtorja Slovenijade: “Očitno je moj zanos pri pisanju Slovenijade bil v mojih “ranih” letih prevelik in sem spoštovanemu generalu Maistru preselil zibelko – in to celo na drug konec Slovenije, kar je seveda šlamparija, ki nima opravičila. Tega ni opazil niti lektor, a lektorji seveda niso zgodovinarji in faktografi. Pri Drnovšku pa sem zapisal, da so Zagorje njegov domač in ne rojstni kraj, kar pa v bistvu drži, vsaj gledano v kontekstu njegovega odraščanja tam. Za neljubo, a povsem nenamerno napako, se bralcem, ki so Slovenijado prebrali, seveda opravičujem.”