Damir Črnčec s tajnim sporazumom o skrivanju arhivov SDV poskrbel za škandal in sabotažo brez primere ter zapravil ves svoj kredo

Zgodba, v katerih so uslužbenci Sove razkrili skrb vzbujajoče razmere v osrednji slovenski obveščevalni službi, za kar je odgovorna predvsem Cerarjeva vlada, je očitno dobila srhljivo nadaljevanje, v njo pa je vpleten kar nekdanji direktor Sove Damir Črnčec.

Kot je znano, je anonimke objavljal in komentiral spletni portal Požareport, v Demokraciji so jih obdelali v članku Kaj se v resnici dogaja v Sovinem gnezdu? (avtorica Petra Janša, objavljeno 1. septembra 2016). Šest dni po izidu članka je na uredništvo Demokracije prispela (po elektronski pošti) nova anonimka kot odziv na omenjeni članek. Šlo naj bi za pojasnilo zaskrbljenih uslužbencev Sove, tudi v zvezi z njihovimi morebitnimi političnimi motivi.

Črna propaganda
In kaj so zapisali avtorji oz. je zapisal avtor anonimke? Z večino trditev v članku se strinjajo, a vendar: “… odločno pa moramo zavreči razmišljanja vaših novinarjev, ki nas skušajo postaviti v krog trdega jedra tranzicijske levice, ki med seboj obračunava za oblast,” sporočajo z Demokracije.

Kot trdijo, v to jedro sodi direktor Sove Zoran Klemenčič, zato je “skrajno nehigienično, da Klemenčič širi govorice, da je on edini branik pred omrežjem in interesi lastnika DZS Petan Bojana, pri tem pa pozabi omeniti, da sta oba s Petanom ljubljenca palčka iz Murgel Kučan Milana.”

No, zanimiv je tudi slog pisanja, saj uporablja “madžarski” sistem navajanja imen (najprej priimek, nato ime), ne sklanja priimkov in izpušča vejice, kar kaže dokaj slabo znanje osnov slovenskega jezika (morda gre za namerno pačenje besedila). A sedaj pozor: “zaskrbljeni uslužbenci” se javno sprašujejo, ali ni morda prikriti simpatizer trdega jedra tranzicijske levice tudi nekdanji direktor Sove Damir Črnčec, saj je po objavi prvega javnega pisma zapisal: “Anonimke, trači s kolegijev direktorja Sove – déjà vu! Nekateri zdravijo frustracije: niso uspeli priti na funkcijo ali niso več na njej.” – “In zakaj sumimo,” nadaljuje(jo) avtor(ji) anonimke, “da je Črnčec, ki se v medijih zelo rad pojavlja kot velik zagovornik evropskih demokratičnih standardov, dejansko simpatizer tranzicijske levice ali pa celo orodje v njenih rokah pri rušenju stranke SDS in njenega predsednika? Naj vas ponovno spomnimo na nenavadno idejo Črnčeca in prekomerno ambicioznih njegovih mladeničev, ki so skušali pred časom pod krinko ideje o ustanovitvi Demosa 2.0 prevzeti oblast v SDS. In da svojo teorijo še dodatno podkrepimo z dejstvi, naj pojasnimo, da je Črnčec takoj po prihodu v SOVA na ključne vodilne položaje nastavil najbolj zakrknjene uslužbence, ki so svojo kariero začeli v nekdanji UDBA, njene standarde in način delovanja pa so prenesli v SOVA, seveda pa se ti gospodje v posmeh vsem prikazujejo kot največji zagovorniki demokratičnih vrednot.”

Ni kaj, hude obtožbe na račun nekdanjega direktorja Sove, ki sedaj nastopa kot publicist in ga mnogi volivci pomladnih strank cenijo zaradi politično nekorektnega pisanja o migrantih. Kot je zapisano v anonimki, si je Črnčec za najtesnejšega sodelavca “nastavil zakrknjenega udbovca S. J.”, ki se redno pojavlja na internih zabavah za izbrane uslužbence, na katerih se – tako anonimni pisec − ob ogromni količini popitega alkohola vrti komunistična glasba in časti nekdanji komunistični sistem in rdečo zvezdo. “Citiranih delov anonimke nismo lektorirali,” so zapisali v Demokraciji.

Dvoumen odziv D. Č.
Takoj po prejemu anonimke je urednik Demokracije Metod Berlec besedilo anonimke poslal Črnčecu in ga prosil za komentar. No, Črnčec se je odzval v slogu, ki takrat ni bil več tako presenetljiv: “Haha, Metod! Pozdravi Janeza!” Potem je besedilo anonimke objavil na Twitterju in zraven pripisal tudi svoj odgovor našemu uredniku, slednji pa je na to odgovoril: “To anonimko sem dobil na mejl očitno s Sove in sem te samo novinarsko vprašal za komentar. A, človek še vprašati ne sme več?”

Mnoge “tviteraše” s pomladne strani je tak sarkastičen odgovor precej prestrašil in tudi ujezil, češ da se spet po nepotrebnem ustvarja razdor na “desnici”. Toda ne pozabimo, da je Berlec prosil za komentar Črnčeca zasebno, ko anonimka sploh še nikjer ni bila objavljena. Črnec pa je potem vse skupaj objavil na Twitterju in spravil v javnost, s tem pa je bil tednik Demokracija videti kot nekdo, ki ustvarja konflikte na pomladni strani.

Takšen dvoumen in bizaren odziv nekdanjega predsednika Odbora 2014 se ni zgodil prvič. Že mesec in pol pred tem je urednik Demokracije Berlec Črnčecu poslal vprašanje, ali držijo namigi, da ustanavlja novo desno domoljubno stranko. Odgovor je bil že takrat podoben: “Metod, haha. Med drugimi odgovori je moj odgovor tukaj.” Pri tem je dodal link do Reporterjevega spletnega članka, ki ga je napisal Boris Cipot. Šlo je za povzetek pogovora, ki ga je Cipot naredil za Top TV (oddaja Sreda v sredo, 17. julij 2016).

Črnčec je namreč takrat glede novih strank na “desnici” ter o svojem morebitnem angažiranju dejal, da sam o političnem angažiranju ne razmišlja, “zato pa podpira pojav novih političnih strank na desnici, da je čas za nove obraze, ker so se obrazi, ki so v slovenski politiki že več desetletij, preprosto izčrpali, ni več prave energije in pravih idej, zato kot država in narod stopicamo na mestu.” Koga je pri tem imel v mislih, ni pojasnil, zato je odgovor precej dvoumen.

V samem intervjuju je sicer nastopal z izrazito pomladnimi stališči, namige o njegovem strankarskem angažiranju pa je med drugim sprožil izstop Andreja Čuša iz SDS maja letos, saj se je govorilo, da naj bi Čuš ustanavljal domoljubno desno stranko po vzoru nemške stranke Alternativa za Nemčijo. Ker se je Čuš pred tem angažiral predvsem proti postavljanju migrantskih centrov na območju Ptuja in ker tudi Črnčec uporablja protimigrantsko retoriko, mnogi sklepajo, da morda celo skupaj pripravljata teren za novo stranko.

Čuš od izstopa naprej uporablja precej “virantovsko” govorico, s katero pobija svojo nekdanjo stranko in ji očita, da se ukvarja samo s preteklostjo, podobna stališča pa zastopa tudi t. i. mlada garda iz NSi, so zapisali v Demokraciji in dodali, da njihovi viri ob tem tudi opozarjajo, da tudi če se nova “desna” stranka, ki bi jo eventualno ustanovil Čuš (in morda skupaj z njim Črnčec), na prihodnjih volitvah ne bi prebila v parlament, bi pod pogojem, da na volitvah doseže vsaj odstotek glasov, iz državnega proračuna prejemala finančna sredstva do naslednjih parlamentarnih volitev. Prav to pa bi Čušu omogočilo preživetje, če ne bi bil več izvoljen za poslanca.

Sprevržena resnica
A vrnimo se še enkrat k objavi sporne anonimke na Twitterju. Črnčec je bil prvi, ki jo je javno objavil, kar ni nepomembno dejstvo. Toda to še ni vse. Zgodba je dobila nadaljevanje v pamfletu, ki ga je ta teden objavil rumeni časopis Svet24, ki je na naslovnico “nalimal” prvaka SDS Janeza Janšo s pripisom, da je “obračunal s prijateljem”, z drobnim tiskom pa je bilo pripisano: “Razkrivamo, zakaj se je prvak stranke SDS spravil na svojega podpornika Damirja Črnčeca, ki je po zaprtju Janše celo organiziral shode v njegovo podporo in zahteval, da ga izpustijo na prostost.” Glavna poanta zelo umazanega članka je torej v tem, da naj bi bil Janša tisti, ki je Črnčecu porinil nož v hrbet, saj obračunava z njim preko anonimk in z grobimi osebnimi diskvalifikacijami. V samem članku je navedeno, da je Janša v zadnjem času obračunal tudi z Romanom Leljakom in Jožetom Dežmanom (kako, pa ne piše). Kot piše neznani avtor članka (na koncu podpisan v oklepaju: ms), Janša Dežmana in Črnčeca obtožuje, da Arhivu RS nista izročila celotnega gradiva iz Sove, vendar naj bi Janša ob tem pozabil na dve pomembni dejstvi: da je gradivo, izročeno leta 2013, omogočilo razkritje ugrabitve in umora Stjepana Crnogorca, prav tako naj ne bi bilo v mandatu prve Janševe vlade nobenih predaj gradiva. Avtor članka nato nadaljuje z anonimko, ki smo jo že opisali in citirali, vendar ob tem pokaže s prstom na SDS, češ, primerjali smo anonimke iz Sove in samo pri tisti, ki jo je prejela Demokracija, je “dodan odstavek, ki so ga očitno prilepili zaskrbljeni uslužbenci predsednika SDS. V skladu s svojo staro prakso lepljenja za diskvalifikacijo drugače mislečih.” V članku kar mrgoli skrajno bizarnih primerjav Janše s Hitlerjem in Lukašenkom pa tudi s Titom, češ da želi biti Janša dosmrtni predsednik SDS. Po trditvah iz članka naj bi Janšo zmotila kolumna Damirja Črnčeca decembra lani, ko je predlagal, naj se izčrpana generacija iz Demosa umakne, saj je po četrt stoletja utrujena zaradi bojevanja v nepoštenih bitkah. Torej: dosedanji politiki pomladne strani naj postanejo novi “strici iz ozadja”, v ospredje naj stopijo “nečaki”.

Izšolan obveščevalec
Glede na to, kako članek poudarja, da Janša javno obračunava s Črnčecem, smo to seveda preverili, so zapisali na Demokraciji, kjer poudarjajo, da niso našli ničesar. Znano je, da se predsednik SDS najbolj neposredno na dogajanje v Sloveniji odziva prek Twitterja, vendar pa tudi tam niso našli nobenih znakov, da bi bil s Črnčecem v (javnem) sporu.

Kdo je Damir Črnčec?
Preden nadaljujemo, je treba razčistiti, kdo je Črnčec in kaj počne. Širši javnosti je postal znan februarja 2012, ko ga je takrat sveže izvoljena (druga) Janševa vlada imenovala za direktorja Sove. Gre za 43-letnega Mariborčana, predavatelja, publicista in strokovnjaka za varnostna vprašanja, ki je precej časa deloval kot častnik Slovenske vojske, doktoriral pa je na FDV iz področja varnostnih služb.

Leta 2005 je postal direktor Obveščevalno varnostne službe na Ministrstvu za obrambo RS in to službo vodil sedem let, dokler ni postal direktor Sove. Z mesta direktorja je odstopil že po dobrem letu, marca 2013 torej, in se vrnil v vojsko. To je bilo tri dni po predaji nezakonito hranjenega arhiva Udbe v roke Arhivu RS.

Kot so poročali mediji, se je za odstop odločil sam in se vrnil v Slovensko vojsko, kjer je nato opravljal različne službe. Angažiral se je tudi kot civilnodružbeni aktivist in postal predsednik društva Evropska Slovenija, zatem pa je postal tudi prvi mož Odbora 2014. Pred dobrim letom dni se je z omenjene funkcije poslovil in jo predal Alešu Primcu. Kot že rečeno, je pred kratkim izdal knjigo Kresovi, kjer v kolumnah obravnava predvsem migrantsko vprašanje. Deluje tudi kot visokošolski učitelj, saj je na Fakulteti za državne in evropske študije izredni profesor na področju nacionalne in mednarodne varnosti ter predstojnik katedre za nacionalne in mednarodne varnostne študije.

Andrej Knez (zelo verjetno gre za “nickname”) iz Maribora, očitno član Hervardov, Andreja Šiška, pa je na Facebooku glede Črnčeca zapisal: “Damir Črnčec je agent srbske masonerije. Ne vem, kako mu je še nedavno lahko nasedal folk tu na fb. Glede tistega dogovora iz 2013 v navezi z Dežmanovićem pa se je šlo predvsem za prikritje srbskih agresorjev in nalogodajalcev zločinov. Že tolikokrat videno. V Mariboru Črnčca domoljubi ne šmerglajo, ker vedo dobro za koga gre… Pa zakaj mu je bil zaupan tako visok položaj… vodja obveščevalne??? Ne me basat. In eni so mu še nasedali tu na fb na njegove prazne in posploševalne fore, s katerimi so skušali njegovi nalogodajalci prepričat “demokratične” ovce, da je domoljub. Tisti bolj narodni desničarji pa dobro vemo glede njega…”

Zadržano arhivsko gradivo
Vrnimo se še enkrat k članku, ki napada SDS: kdo bi lahko stal za člankom, če ne Črnčec sam, in kakšne motive naj bi imel avtor? Morda se odgovor skriva v tem, da je pred nekaj meseci predsednik parlamentarne komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami Branko Grims (SDS) pri nadzornem obisku na Sovi menda po naključju dobil v roke ta dokument, s katerega pa je bila nedavno umaknjenega oznaka “strogo zaupno”.

Gre za sporazum med Sovo in Arhivom RS o predaji arhivskega gradiva SDV, ki je nastalo pred 17. majem 1990. Omenjeni sporazum ureja popis in pregled dokumentov, ki bi jih morala Sova predati arhivu, vendar se v drugem členu skriva tudi zanka. Namreč, “če je dokument izpred mejnega datuma (17. 5. 1990, op. G. B.) priloga dokumenta, nastalega po mejnem datumu, velja nedeljivost dokumenta ter priloge in se takega dokumenta ne preda.”

In sedaj vprašanje: kdo lahko arbitrarno odloča o tem, ali se dokument lahko preda ali ne? Kot trdijo viri Demokracije, naj bi prav zaradi te določbe Sova še vedno imela precej arhiva SDV. Sporazum sta podpisala tedanji direktor Sove Damir Črnčec in tedanji direktor Arhiva RS Jože Dežman, in sicer 7. februarja 2013, za njegovo vsebino pa je očitno vedel zelo ozek krog ljudi vse do pred kratkim, ko je informacija o vsebini sporazuma očitno prišla tudi do Janše, ki je za tednik Demokracija pojasnil, da za ta sporazum sploh ni vedel (čeprav je bil takrat še predsednik vlade, op. G. B.), vendar je že na prvi pogled vidno, zakaj.

[su_box title=”Odziv Janeza Janše na razkriti tajni sporazum”]Janez Janša: “Sporazum je namreč nezakonit in ga vlada nikoli ne bi potrdila. Direktorja dveh državnih ustanov nimata pooblastil, da s sporazumi določata oziroma urejata stvari drugače, kot je določil zakon. Še posebej pa je podpis takšnega sporazuma sporen, ker se ta zloraba pooblastil ni zgodila prvič in je bilo zato februarja 2013 povsem jasno, da takšno ravnanje ni pravilno. Postavlja se vprašanje, kako je mogoče, da sta dva državna funkcionarja, ki smo jima zaupali odgovorno delo, zavestno zlorabila položaj. Ni druge logične razlage, kot da gre ali za izsiljevanje oziroma za strah pred dolgo roko nekdanje Udbe ali pa za zavestno sodelovanje z njenimi podaljški.”[/su_box]

S sporazumom proti zakonu
Zgodovinarka Tamara Griesser Pečar pa je dejala, da je za sporazum izvedela šele pred kratkim, je pa po njenem mnenju popolnoma nesprejemljiv, saj po njeni presoji nasprotuje takrat veljavnemu arhivskemu zakonu. “Dokumenti, ki so bili priloženi v poznejše dosjeje, nastali pa so pred 17. majem 1990, bi po zakonu morali biti dostopni. Sporazum odpira možnost, da se skrivajo pomembni dokumenti in se tako onemogočajo oz. preprečujejo zgodovinske raziskave določenih dogodkov,” je bila jasna Griesser Pečarjeva.

Podobnega mnenja je tudi zgodovinarka Andreja Valič Zver s Študijskega centra za narodno spravo, saj je tudi ona izvedela za sporazum šele pred nekaj tedni. “Tudi sicer je bil Študijski center za narodno spravo izključen iz procesa predajanja nekdanjega gradiva Službe državne varnosti Arhivu Republike Slovenije (ARS). Ob predaji dela gradiva Sove v ARS sredi marca  2013 smo sodelavci Študijskega centra za narodno spravo z odobritvijo arhivske komisije nemudoma skenirali predano gradivo, ki ga od tedaj dalje uporabljamo v znanstvenoraziskovalne namene,” je razložila Valič Zverova, ki dodaja, da ni povsem jasno, kako je prišlo do sporazuma med ARS in Sovo ter zakaj o tem niso bile obveščeni pristojne institucije, javnost in predsednik vlade.

Andreja Valič Zver: “Dejstvo je, da se je brez vednosti tedaj vladajoče desnosredinske politike, stroke in javnosti zgodil sporazum, ki preprečuje dostop do arhivskega gradiva Sove, ki bi moralo biti predano ARS. Gre za zaušnico vsem, ki smo si v referendumski kampanji leta 2014 iskreno prizadevali za odprtost arhivov tajne politične policije, predvsem pa gre za kontinuiteto nepojmljivega oviranja vpogleda v drobovje totalitarnega komunističnega režima.”

Publicist Dejan Kaloh pa je v zvezi z razkrito Črnčecovo sabotažo tvitnil: “Ne mešajte tega,da se je Črnčec zavzel za zaprtega @JJansaSDS, na tisoče se nas je! A kredo mu je z nepredajo arhivov SDV padel pod ledišče.”

Preventivna vojna?
Iz navedenih izjav je mogoče razbrati odgovor na vprašanje, zakaj je prišlo do “preventivnega” napada časopisa Svet24 na Janeza Janšo, češ da je porinil nož v hrbet Črnčecu – v resnici pa se je zgodilo ravno obratno. Iz vsega dogajanja lahko sklepamo, da je ob oddaji besedila sporazuma v roke Grimsu nekdo iz Sove informiral Črnčeca o tem, da bo njegova “vojna tajna” razkrinkana.

Je torej za zadnje dogodke kriva slaba vest nekoga? Naj ob tem povemo, da je Črnčec prej omenjeni članek iz spletne izdaje časopisa Svet24 zabeležil na svojem računu na Twitterju takoj v torek zjutraj. Ob tem se postavlja vprašanje motivov za takšna ravnanja. Zakaj se je Črnčec “vnaprej” prek medija iz Odlazkovega medijskega imperija zavaroval z obtožbo, da Janša z njim obračunava?

Ker je Črnčec strokovnjak za varnostna vprašanja in je v svoji karieri deloval tudi kot vojak, verjetno zelo dobro pozna pomen pojma “preventivna vojna”. Ker je ob tem tudi izšolan obveščevalec, zgodba dobi še novo dimenzijo. In ta zgodba se bo zagotovo nadaljevala.

[su_box title=”Črnčec še dalje zavaja!”]Včeraj je Damir Črneč na svojem Twitter profilu objavil povezavo Arhiva RS, kjer je kratek zapis o predmetnem sporazumu iz februarja 2013. Ob tem pa zapisal: “Vsem, “nisem vedel” in iskalcem “tajnega sporazuma” v pomoč. Povezava na izjavo za javnost iz leta 2013…” A pozor: v sporočilu očitno lažejo, saj ne omenjajo spornega dela sporazuma. Prav tako sporazuma ne objavljajo!? No, danes pa je omenjeno sporočilo iz povezave, ki jo je delil Črnčec medtem že izginilo…

http://www.arhiv.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/archive/2013/2/select/sporocilo_za_javnost/article/1244/5610/
[/su_box](demokracija/politikis.si)

Damir Črnčec in Jože Dežman sta v tajnosti (brez vednosti Vlade RS!?) podpisala sporazum, s katerim sta lahko pred raziskovalci in javnostjo skrila pomembne dokumente Udbe.