(V Kremlju se krohotajo) Stevanović s svojo amatersko vzporedno diplomacijo smeši predvsem premierja Janšo in odpira vprašanje – kdo dejansko govori v imenu Slovenije?
Zoran Stevanović je kot predsednik državnega zbora prvič po štirih letih kot predstavnik Slovenije stopil v stik s predsednikom ruskega parlamenta, so sporočili iz stranke Resni.ca. Stevanović je sicer že pred časom napovedal, da bo obiskal Moskvo, iz stranke pa so tokrat potrdili, da bo to storil takoj po prejemu uradnega vabila.
Predstavnik ruskega zunanjega ministrstva Juri Pilipson je za rusko državno tiskovno agencijo TASS ob tem poudaril, da takšen obisk terja vsebinsko močno agendo in realno možnost za nadaljevanje medparlamentarnih odnosov. Dodal je še, da je odnose prekinila Slovenija. Takšen precej zadržan odziv ruske strani postavlja Stevanovića v še bolj nenavadno luč. Predsednik državnega zbora namreč že nekaj časa javno napoveduje pot v Moskvo, medtem ko mu iz Rusije zdaj praktično sporočajo, da morajo za obisk najprej obstajati dovolj tehtni razlogi. Vse skupaj zato že daje vtis, kot da Stevanović ne čaka več zgolj na vabilo, ampak zanj skorajda prosjači.
Stevanović s takšnimi solističnimi zunanjepolitičnimi akcijami na odprti sceni smeši predsednika vlade Janeza Janšo, Slovenijo pa postavlja v skrajno čudno, skoraj amatersko luč. Zunanja politika države ni zasebni projekt predsednika državnega zbora, ki si po lastni presoji izbira sogovornike in napoveduje obiske tujih prestolnic, še preden je zanje sploh prejel vabilo. Pri tako občutljivih odnosih, kot so odnosi z Rusijo, bi moralo biti slovensko delovanje toliko bolj usklajeno na relaciji predsednik republike–vlada–državni zbor. Prav vlada pa je po slovenski ustavni ureditvi tista, ki določa, usmerja in usklajuje izvajanje državne politike.
Če Stevanović mimo takšne koordinacije vodi svojo vzporedno diplomacijo, v Moskvo ne pošilja podobe samozavestne države z jasno zunanjo politiko, ampak države, v kateri očitno vsak vleče na svojo stran. Še bolj groteskno vse skupaj učinkuje ob hladnem odzivu ruske diplomacije: Stevanović je obisk napovedal, Rusi pa mu javno sporočajo, da mora zanj najprej obstajati dovolj tehten razlog. Namesto državnika, ki odpira vrata Moskve, tako trenutno deluje predvsem kot nezrel politikant, ki pred kremeljskimi vrati nestrpno čaka, ali ga bo kdo sploh povabil naprej.
Predsednik vlade Janez Janša in zunanji minister Tone Kajzer se do Stevanovićeve solo zunanjepolitične akcije za zdaj še nista opredelila. Njuna reakcija bo toliko bolj zanimiva, ker bo pokazala, ali je bila Stevanovićeva pobuda kakorkoli usklajena z vlado ali pa predsednik državnega zbora v odnosih z Moskvo dejansko dela zgolj na lastno pest. V slednjem primeru bo morala vlada prej ali slej pojasniti, kdo pravzaprav govori v imenu Slovenije pri najbolj občutljivih zunanjepolitičnih vprašanjih in kakšna je uradna slovenska politika do Rusije.
Stevanoviću pri “politični teži” njegove moskovske pobude ne pomaga niti trenutna javnomnenjska podpora. Po zadnji meritvi inštituta Mediana za časnik Delo bi Resni.ca prejela le nekaj več kot dva odstotka glasov. Predsednik državnega zbora se tako na izrazito amaterski način loteva zunanjepolitičnih vprašanj, ki jih niti ne razume, in to v trenutku, ko njegova stranka doma po javnomnenjskih meritvah ostaja globoko pod parlamentarnim pragom.

Zakaj pa je Janša tiho in se ne oglasi ko se iz njega norčuje Stevanović?
Tako zabitega predsednika parlamenta še nismo imeli in ga več ne bomo imeli.
Debilno izgleda, debilno deluje.