V 94-letu starosti umrl Šimon Peres, izraelski državnik z najdaljšim stažem
Nekdanji izraelski premier in predsednik Šimon Peres, ki so ga pred dvema tednoma sprejeli v bolnišnico zaradi možganske kapi, je zgodaj zjutraj v sredo umrl, poroča tiskovna agencija AFP, ki se sklicuje na pokojnikovega osebnega zdravnika.
Peresa so v bolnišnico sprejeli 13. septembra zaradi možganske kapi, od takrat pa je hospitaliziran. Nekaj dni pred tem pa so mu vstavili srčni spodbujevalnik.
Peres je bil izraelski predsednik med letoma 2007 in 2014. Pred predsedniškim mandatom je bil dvakrat tudi predsednik izraelske vlade ter dvakrat začasni premier in član 12. izraelskih vlad.
Nobelovo nagrado za mir je skupaj s palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom in izraelskim premierjem Jicakom Rabinom prejel leta 1994. Po koncu predsedniškega mandata je vodil Peresov mirovni center, ki ga je sam ustanovil.
Šimon Peres je bil eden izmed izraelskih državnikov z najdaljšim stažem, saj v političnem življenju judovske države deloval več kot 66 let. V svetu je veljal za verjetno najbolj uglednega Izraelca, v domovini pa je bil hkrati eden najmanj priljubljenih politikov.
Po umoru premiera Jicaka Rabina leta 1995 so tako številni Izraelci po ulicah izjavljali: “Ko bi vsaj zadelo Peresa!” V dolgih letih politične kariere si je včasih nakopal tudi pravo sovraštvo, predvsem na desnici, navaja avstrijska tiskovna agencija APA.
Peres je poleg predsedniškega stolčka dvakrat zasedal položaj premiera, pa tudi položaj zunanjega, obrambnega in finančnega ministra, torej skoraj vse možne najpomembnejše položaje v izraelski vladi.
Čeprav je bil na splošnih volitvah leta 1977, 1981, 1984, 1988 in 1996 vedno poražen. Laburistične stranke, ki jo je poldrugo leto pred zasedbo predsedniškega položaja zamenjal za Kadimo, tako ni nikoli povedel do volilne zmage.
Šimon Peres je politično kariero začel leta 1948 v uradu ustanovitelja judovske države Davida Bena Guriona.
Kot Shimon Perski se je rodil 2. avgusta 1923 v poljskem Wiszniewu, ki je sedaj na ozemlju Belorusije. Z 11 leti je skupaj z družino emigriral v Palestino. V 40. letih minulega stoletja se je pridružil sionističnemu boju, očeta Izraela Bena Guriona pa je spoznal med avtoštopom.
Pri 29 letih je postal generalni direktor nastajajočega obrambnega ministrstva, obravnavajo pa ga tudi kot utemeljitelja nerazkritega izraelskega jedrskega programa, navaja francoska tiskovna agencija AFP.
Od leta 1959 je bil član kneseta, izraelskega parlamenta. Laburistično stranko je vodil od leta 1977 do leta 1992, ko je vodenje stranke prevzel Jicak Rabin. Med letoma 1984 in 1986 ter med letoma 1995 in 1996 je bil premier.
Vrhunec politične kariere je doživel leta 1994, ko je za ključno vlogo pri leta 1993 sklenjenih mirovnih sporazumih iz Osla skupaj s premierjem Rabinom in palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom prejel Nobelovo nagrado za mir. Zaradi svojih mirovnih prizadevanj si je prislužil spoštovanje vsega sveta.
Peres je nekdaj ostro zavračal vsakršen kompromis z arabskimi državami, po lastnih besedah pa se je spreobrnil po letu 1977, ko je v Jeruzalem na zgodovinski obisk dopotoval egiptovski predsednik Anvar Sadat. To je vodilo v prvi arabsko-izraelski mirovni sporazum, mirovno pogodbo med Egiptom in judovsko državo leta 1979.
Peresovo zavezništvo s Šaronom je poleti 2005 omogočilo umik judovskih naseljencev in izraelskih sil z območja Gaze po 38 letih okupacije, čeprav so upanja na posledično oživitev mirovnega procesa propadla.
Po odhodu s predsedniškega položaja je ustanovil svoj Peresov center za mir, ki se je posvečal predvsem promociji miru med Izraelom, Palestinci in arabskimi državami. Namen centra je promocija socialnoekonomskega razvoja prek izgradnje infrastrukture za mir.
Peres je poleg hebrejščine govoril še angleško in francosko. Veljal je tudi za ljubitelja umetnosti in dobre literature. S soprogo Sonya Gelman, ki je umrla leta 2011, sta imela tri otroke in kopico vnukov. (sta)