Srbska stranka, ki hoče v Sloveniji z javnimi sredstvi promovirati svojo kulturo, je nacionalistična provokacija!

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Ena najrazširjenejših »lajn«, ki se propagirajo skozi »leve« medije tipa Mladina, sramujejo se jih pa ne niti v »resnejših časnikih«, je ta, da »smo desničarji proti priseljencem«.

Se pravi, ne 1. »desničarji so previdni pri dovoljevanju novih valov priseljevanja« (ker verjamejo, da lahko priseljevanje škodi učinkovitosti mehanizma države, glej mehanizma, ki ima funkcijo ščitenja občih interesov svojih državljanov) in 2. »desničarji nasprotujejo državnemu protekcionizmu nacionalistično obarvanih interesov priseljencev«. Ne, ti ljudje trdijo, da smo proti priseljencem. Pika. Se pravi, kot slovenski desničarji smo zanje proti srbskim, bosanskim, hrvaškim, makedonskim, črnogorskim, bližnjevzhodnim priseljencem – you name it. Zakaj? Ker imamo tako psihologijo: da sovražimo ljudi. Da verjamemo, da si enakopravnost v sleherni moderni državi zaslužimo le »severnjaškokavkazijske rase«, katerim po naše pripadamo, čeprav nas je, kot radi pristavijo, »Hitler želel pospraviti skupaj z manjvrednimi rasami«.

Pred kratkim se je vsaj v nekaterih medijih pojavila novica o želji po ustanovitvi »srbske stranke v Sloveniji«. Kot, »srbsko društvo v Sloveniji je nezadovoljno z izkupičkom javnih sredstev na razpisih, na katere se že leta prijavljajo, češ, tukaj nastopi teorija zarote, doslej nepodprta z dokazili, pa se je odločilo odslej za svoje interese skrbeti kot stranka«.

Pozor, med ljudmi, ki se identificirajo z »desnico«, so najbrž tudi taki, ki »ne marajo nobenega srbskega priseljenca«, ki »ne marajo nobenega Srba«, ki ne morejo »niti slišati za južnjake«, ki »sovražijo vse, kar ni slovensko in nemško« – če se pošalim. A z »desno ideologijo« to nima nobene zveze.

Na kar bomo »desničarji« v takih primerih opozarjali, bo to, da »želja po ohranitvi in promociji srbske kulture in jezika« ne sodi med »obče interese«, ki naj bi jih svojim državljanom ščitil mehanizem (slovenske) države. Ne gre za »človekove pravice«. Srbskim priseljencem niso kršene nikakršne pravice, če ne prejemajo javnih sredstev za »promocijo srbske kulture in jezika«. To, da si za kaj takega prizadevaš z zasebno iniciativo, živeč v slovenski družbi, je stvar okusa, olike, omike. Da trdiš, da je »tvoja pravica«, da za to prejemaš javna sredstva – je provokacija. Nacionalistična provokacija.

»Desničarji« v takih primerih trdimo, da bi bilo prikimavanje temu »državni protekcionizem nacionalistično obarvanih interesov priseljencev«. In temu nasprotujemo. To ne pove ničesar o našem odnosu do srbske družbe, do učinkovitosti srbske države (do prve sem indiferenten, o drugi nimam poučenega mnenja), o tem, kakšne posamezne odnose, če sploh, imamo s posameznimi srbskimi priseljenci in/ali drugimi srbskimi državljani (nekaj jih imam, z nekaterimi sem osebno super, z nekaterimi manj, do mnogih sem indiferenten), česar nas bodo »levičarji« skozi svoje propagandne stroje obtoževali, pa bo prav to: da ne maramo srbske družbe, da ne cenimi srbske države, da ne maramo srbskih priseljencev – celo, da »sovražimo Srbe«. Očitali nam bodo razpihovanje sovraštva. Čeprav je precej očitno, da to počno oni.