20 LET TEDNIKA DEMOKRACIJA. V slovenskem rdečem medijskem okolju je to dosežek par excellence!

Večina soustvarjalcev Demokracije je prišla z dnevnika Slovenec, ki je bil v tistem času že v globokem zatonu. Po komaj nekaj (petih) letih od ustanovitve je dnevnik namreč ugasnil. Vseeno pa je ustvaril številne nove kadre, ki smo se − nekateri prej, drugi kasneje − večinoma razkropili po uredništvih drugih medijev.

Ekipa, ki je odšla k Demokraciji, je bila sveža, ustvarjalna in polna idej, predvsem pa naklonjena slovenski pomladi. To se je kazalo tudi v tem, da nismo nikoli šteli delovnih ur, da smo tedensko poskušali v tednik spraviti vse, za kar smo menili, da bi utegnilo zanimati naše bralce.

takrat so bili drugačni časi, internetnih povezav ni bilo, novinarstvo se je »delalo« na terenu. Takrat so bili za novinarstvo zlati časi.

Pri Demokraciji nam ni bilo nikoli lahko. Že od začetka smo bili deležni številnih polen pod noge, pomoči bolj malo. Izhajali smo v časopisni obliki. Na obliko revije smo prešli v letu 2000.

Prvi odmevnejši članki jeseni leta 1996 so se nanašali na delovanje nekdanjih partijskih veljakov v nekdanjem sistemu. Redno smo objavljali prispevke o povojnih pobojih in grobiščih. Z objavo seznama sodelavcev nekdanje Službe državne varnosti (Udbe) in opisom načina njihovega dela pa smo si že kmalu nakopali obisk inšpektorja Jožeta Bogataja. Dobili smo prepoved objavljanja tovrstne vsebine, objaviti nam je uspelo le poimenski seznam s celjskega območja, drugi seznami so ostali v predalu. Večina tistih, ki so bili poimensko navedeni v naši objavi, nas je tudi tožila; na Okrožnem sodišču v Ljubljani so z delavskimi knjižicami dokazovali, da so bili v tistem obdobju (uradno) zaposleni drugje, ne pri SDV, primere je vodila ista sodnica in vse sodbe so tudi dobili.

To nas je stalo veliko denarja in časa. Prvotna izdajateljica Demokracije je bila družba Veda, d. o. o., zaradi teh in še nekaterih drugih tožb (v nekem trenutku jih je bilo okoli 30) je podjetje ugasnilo, blagovna znamka Demokracija pa je prešla pod okrilje nove družbe Nova obzorja, d. o. o., ki Demokracijo izdaja še danes.

Ne samo člani SDV, tudi drugi so veselo vlagali tožbe zoper izdajateljico Demokracije. Odmevnejši sta bili tožbi Maksimiljana Lavrinca, takratnega poslanca, in Francija Perčiča, poznejšega svetovalca Danila Türka, zdaj že nekdanjega predsednika države. Za oba smo v rubriki Govori se zapisali, da sta bila sodelavca SDV. Tožila sta nas in odškodninski tožbi dobila. Odmevnejša je bila še tožba Zveze združenj borcev za vrednote NOB (ZZB NOB). V komentarju smo namreč zapisali, da so osamosvojitvi Slovenije nasprotovali, med osamosvojitveno vojno pa se »poskrili«. Nad zapisom so bili ogorčeni, takratni predsednik zveze Ivan Dolničar je na sodišču skušal dokazati obratno, a pri tem ni bil uspešen, ker smo zapis podkrepili z ustreznimi dokazi. ZZB NOB je tožbo izgubila. V zadnjem času pa nas je tožila Mestne občine Ljubljana oziroma župan Zoran Janković in podžupan Janez Koželj.

V letu 2003 smo nato objavljali še sezname sodelavcev in agentov SDV iz knjige Med svobodo in rdečo zvezdo Dušana Lajovca, ki je vmes prešel tudi med lastnike družbe Nova obzorja. Zanimivo je, da nas navedeni v tej knjigi (izdala jo je družba Nova obzorja), za objavo niso več tožili. Če je bilo le mogoče, so poskušali tovrstne objave prezreti. Podobno so vseh 20 let počeli tudi drugi vladajoči eliti in tranzicijski levici naklonjeni mediji. Demokracijo so brali, le redki pa so nas citirali.

V Demokraciji smo objavili številne pogovore z ljudmi, ki sicer nikoli ali vsaj še dolgo ne bi mogli v takšni (necenzurirani) obliki predstaviti svojih življenjskih zgodb ali pogledov na Slovenijo skozi čas. Omenimo samo nekatere, ki jih ni več med nami: dr. Aleksandra Bajta, dr. Jožeta Pučnika, dr. Ivana Urbančiča in Viktorja Blažiča.

Objavljali smo tudi številne tranzicijske zgodbe o nepoštenem lastninjenju nekdanjega družbenega premoženja in opozarjali na številne druge nepravilnosti, ki Sloveniji ne prinašajo nič dobrega. Lani aprila smo recimo prvi razkrili, da je magistrska naloga takrat na novo imenovane ministrice za šolstvo Klavdije Markež plagiat. Še isti dan je ministrica odstopila. Seveda pa je zgodb, ki smo jih prvi objavili v reviji Demokracija ali na spletu, cela vrsta. O tem več v četrtkovi številki Demokracije. Dvajset let je torej za nami. Ob tem naš urednik Metod Berlec poudarja: »Naše poslanstvo je v služenje interesom slovenske demokratične javnosti in v prvi vrsti interesom slovenskega naroda. Kljub samostojni slovenski državi je namreč slovenski narod vedno znova na preizkušnji. Še vedno smo ujetniki totalitarne komunistične preteklosti, katere sence so se razpotegnile še v čas tranzicije, in komunističnih botrov iz ozadja! Slovenija potrebuje pravo evropsko smer! V Demokraciji zato objavimo tudi to, kar drugi zamolčijo!« Naj bo novih 20 še bolj plodovitih in iskrivih, predvsem pa raziskovalnih v dobro vseh nas. Za Slovenijo gre, kot je rekel pokojni dr. Jože Pučnik. Za resnico in pravico!