TO JE “KILL BILL” PO SLOVENSKO. Gorenakov tekst o “ubijanju” zakonitosti s strani slovenskih kriminalistov.

Poslanec SDS Vinko Gorenak je v dveh delih, ki ju je naslovil “Kriminalistična »etika, integriteta, zakonitost in strokovnost« so pogosto floskule”, razkril vso bedo slovenskih kriminalistov, ki bolj spominja na Tarantinov filmski hit “Kill Bill”, ki je prav tako tako bil posnet v dveh delih – in kjer mrgoli negativno-bizarnih likov, ki se povsem požvižgajo na zakone. Oba dela tega Gorenakovega vrhunskega teksta na tem mestu objavljamo skupaj – in nekatera opisana ravnanja slovenskih kriminalistov so tako negativno-bizarna kot ta bi šlo za Tarantinove like…

“Pred dnevi sem objavil prispevek z naslovom »Kako kriminalisti »zjebejo« kogarkoli«. Prispevek so povzeli tudi nekateri mediji. Očitno pa je imel velik odmev tudi v vrhu kriminalistične policije in vrhu policije. Na svoji spletni strani so dan za tem objavili nepodpisan zapis z naslovom »Osebna integriteta, strokovna pripadnost in dobri rezultati so trdni temelji kriminalistične policije – odziv«. Zapis je neke vrste slab odgovor na moj prispevek. Ker ni podpisan niti ne vem komu naj odgovorim.
Naj na začetku zapišem, da moja osnovna trditev prejšnjega prispevka kako kriminalisti sedejo za mizo in se dogovorijo kako bodo koga »zjebali«, temelji na pripovedovanju kriminalista, ki je bil na takem sestanku udeležen, v nadaljevanju pa na nekaterih dokumentih, ki sem jih lahko videl kot član parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Avtorji zapisa sploh ne polemizirajo z mojimi trditvami v prispevku ampak jih le označijo za laži. V zameno in podkrepitev svojega zanikanja ne navedejo prav nobenega dokaza. Niti ne predstavijo mehanizmov, ki bi zlorabe v kriminalistični policiji preprečevali. Zato pa avtorji kar naprej opletajo z leporečenjem tipa »etika, integriteta, zakonitost, strokovnost«. Ne pozabijo opisati vloge policije v vojni za Slovenijo, ki je v mojem prispevku ne omenjam, govorijo o policistkah in policistih, ki jih v mojem prispevku sploh ne omenjam. Skratka nepodpisan zapis poln moraliziranja, brez kakršnihkoli argumentov, ki bi navedbe v mojem prispevku vsaj poskušal negirati. V nadaljevanju bom zato navedel še nekatere primere, ki veliko povedo o etiki, integriteti, zakonitosti strokovnosti kriminalistične policije in še čem. Primeri se večinoma ne nanašajo na danes vodilne ljudi v kriminalistični policiji ali policiji, zato pa veliko povedo o stanju duha zlasti v kriminalistični policiji.
Nespoštovanje sistema pritožb državljanov in sistema nadzora nad uporabo prisilnih sredstev
Uniformiran del policije je tudi v času pred letom 1990 v celoti in popolnoma spoštoval takrat dobro vzpostavljen sistem pritožb državljanov in sistem nadzora nad uporabo prisilnih sredstev. Mirno lahko zapišem, da smo bili odgovorni v uniformirani policiji pri tem izjemno strogi in mnogi policisti so morali zapustiti službo in stopiti pred sodišče, že zaradi najmanjših odstopanj od predpisanih pravil na teh dveh področjih. Zato pa kriminalistična policija do takrat nikoli ni spoštovala zakonsko vzpostavljenega sistema pritožb državljanov in sistema nadzora nad uporabo prisilnih sredstev. Kakršnokoli ukrepanje kriminalistične policije na tem področju je bilo prej izjema kot pravilo. Tudi zato so se uniformirani policisti vedno počutili manj vredne. Še posebej zato, ker so že takrat uniformirani policisti rešili kar 95 odstotkov vseh kaznivih dejanj, kriminalisti pa le 5 odstotkov. Konec leta 1988 se je tak primer grobe prekoračitve pooblasti zgodil v takratni celjski kriminalistični policiji. Takratni načelnik uprave (ne kriminalistične policije) Ivan Paul je zahteval uvedbo vseh predpisanih postopkov zoper kriminaliste. Bil je neuspešen, poslali so ga v pokoj in mu za darilo in molčečnost kupili barvni televizor. Užaljen je v pokoj odšel, televizorja pa ni hotel sprejeti. No »etike, integritete, zakonitosti in strokovnosti« že takrat, vsaj v tem primeru ni bilo, čeprav so se na to tudi takrat sklicevali. Red na tem področju v kriminalistični policiji smo z veliko odpora in veliko problemi naredili šele leta 1991. Sam sem pri tem, v vlogi svetovalca, takratnega ministra Igorja Bavčarja, seveda aktivno sodeloval in si nakopal nemalo jeze in grdih pogledov kriminalistične policije.
Od kod orožje, strelivo in zlatnina?
Prve dni junija 1992, na dan umora Ivana Krambergerja, se je takratni notranji minister Igor Bavčar odločil, da bo zamenjal direktorja policijske uprave Koper. Poklical ga je v Ljubljano, tako da ni vedel, da bo zamenjan, mene pa je poslal na njegovo mesto v Koper. V varovani železni blagajni v njegovi pisarni sem našel pravo malo orožarno dolgocevnega orožja in pištol, ter nabojev. Našel pa sem tudi kakšnega pol kilograma zlatih izdelkov in kup lističev z zapisi »prodali 50 gramov zlata in kupili…«, »prodali 100 gramov zlata in kupili naprave za ozvočenje ljudi« in podobno. Zadeva naj bi bila last kriminalistične policije. Ker pa njihov vodja ni vedel nič o tem sem obvestil vrh kriminalistične policije v Ljubljani. Ti so prevzeli vse od orožja do nabojev in zlatnine, ter listkov z zapisi o prodaji zlata. Pričakoval sem, da bo takratni vrh kriminalistične policije v Ljubljani izpeljal kakšne postopke a jih nikoli ni. Na moje vprašanje zakaj sem bil deležen le nekaj neprijetnih pogledov. Etika, integriteta, zakonitost in strokovnost so bili že takrat kar prirojene floskule odgovornih v kriminalistični policiji.
»Partizanske trojke« za višje plače
Skoraj polnih pet let, od leta 1994 do maja 1999, sem vodil službo za organizacijo in kadre notranjega ministrstva. V tej vlogi sem bil seveda zadolžen za notranjo organizacijo in tudi za plače vseh zaposlenih. Predstavniki kriminalistične policije so bili vsakodnevni obiskovalci moje pisarne. Njihove želje pa so bile seveda organizacijske narave, kar naprej je bilo, v imenu etike, integritete, zakonitosti in strokovnosti, potrebno izvajati spremembe v organizaciji, posledica česar bi bile seveda višje plače. Zahtevam sem se pogosto upiral, ko pa so prepričali vsakokratnega ministra pa sem seveda moral popustiti. Stvari so šle tako daleč da smo imeli organizacijo kriminalistične službe že v obliki »partizanskih trojk«, kot sem njihovo organizacijo takrat sam poimenoval (danes ni bistveno drugačna). Šlo pa je zato, da je večina oddelkov imela sistemiziranega vodjo, enega ali dva kriminalista in tajnico. Realno pa je bilo zasedeno delovno mesto vodje in tajnice, kriminalistov pa največkrat sploh ni bilo v mnogih oddelkih. Vsako moje nasprotovanje takemu umetnemu višanju plač je bilo seveda sprejeto z grdimi pogledi in še čem (o tem morda kdaj drugič).
Pravi zaklad – 13 kilogramov zlata
Ko je leta 2000 mesto ministra prevzel dr. Peter Jambrek, sam pa sem prevzel mesto državnega sekretarja, sva v njegovi pisarni našla tudi železno blagajno. Ključev ni bilo nikjer, zato sva zahtevala, da strokovne službe blagajno na silo odprejo. V njej je bil star dežnik in manjši kup papirja. Zanimiv je bil zgolj en sam kos papirja. Na njem je bilo spisano neko potrdilo Banke Slovenije z neko šifro. S to šifro smo v Banki Slovenije dvignili kar 13 kilogramov zlata in dragocenih zlatih izdelkov. V Banko Slovenije je bilo vse to prinešeno tik pred prihodom prve demokratično izvoljene vlade Lojzeta Petrleta leta 1990. Od kod vso to bogastvo, nismo nikoli izvedeli. Ne verjamem, da bi bilo to delo uniformirane policije, prej bi to lahko bil nenavaden posel kriminalistične policije. Vse skupaj smo predali kriminalistični policiji z naročilom, da zgodovinsko vrednostne zlatnike in srebrnike preda ustreznemu muzeju s preostankom zlatnine pa da ravna kot z najdenim predmetom. Ravnali smo v skladu z etiko, integriteto, zakonito in strokovno, tisti pred nami pa zagotovo ne.
Prvi nadzor vrha kriminalistične policije
Vrh kriminalistične policije od njenega nastanka do leta 2000 nikoli ni bil nadzorovan. To še posebej velja za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov kot so prisluškovanja, tajna opazovanja, sledenja in drugo. Sam sem pobudnik, takratni minister dr. Peter Jambrek pa podpisnik zahteve, s katero smo želeli opraviti prvi nadzor kriminalistične policije na tem področju sploh. Če se prav spomnim se je takratni šef kriminalistične policije uprl nadzoru in smo ga zato zamenjali z Dušanom Mohorkom. Nadzor smo nato opravili, sam pa sem si seveda nakopal na glavo bes in jezo mnogih v kriminalistični policiji. Tudi takrat so govorili da delajo v skladu z načeli etike, integritete, zakonito in strokovno, seveda brez da bi kdo preverjal ali res ravnajo tako.
Od kod 200.000 nemških mark
Prvi ali drugi dan dela na mestu vodje slovenskih kriminalistov leta 2000 me je poklical njihov novi šef Dušan Mohorko. V železni omari svoje pisarne je našel kovček poln nemških mark. Mislim da je šlo za okoli 200.000 nemških mark (v evrih bi to bilo okoli 100.000 evrov). Točnega zneska se ne spomnim več, a manj kot 200.000 nemških mark ni bilo, prej več. Od kod ta denar ni vedel nihče. Njegovega izvora tudi nikoli nismo verodostojno potrdili. Le ugibanja so se pojavila. Denar naj bi prometni policisti iz Novega mesta našli v vozilu nekega tujca, ki je v prometni nezgodi umrl. Denar naj bi odnesla kriminalistična policija, seveda nezakonito. Na načela etike, integritete, zakonitosti in strokovnosti pa so se sklicevali že takrat. No denar smo nakazali v proračun Republike Slovenije. Bes in jeza odgovornih nad ravnanjem ministra dr. Petra Jambreka in mene pa nama je bil posredovan preko medijev. Tega namreč v imenu etike, integritete, strokovnosti in zakonitosti ne bi smela povedati javnosti.
Skrivanje kriminalistične policije za tožilstvo in sodstvo
Kakorkoli gledamo stvari se vse odmevnejše zadeve, tako ali drugače začno v kriminalistični policiji. Pa če tudi gre za anonimne prijave ali pa prijave sumov kaznivih dejanj tožilstvu. V slednjem primeru tožilci tako ali tako pošljejo zadeve v preverjanje kriminalistični policiji. Uradno je seveda jasno, da kriminaliste pri tem »usmerjajo« kot pravi zakon tožilci, v praksi pa je pogosto jasno, da je situacija povsem obratna, saj kriminalisti tožilcem predstavijo tiste dokaze, ki jih tako ali tako najprej oni sami selekcionirajo. O tem sem pisal v uvodoma omenjenem prispevku. Kakorkoli pa se posamezen postopek na relaciji od kriminalistične policije preko tožilstva do sodstva konča, ostaja dejstvo, da se začne praviloma v kriminalistični policiji, ki tudi po ugotovitvah sodstva pogosto krši človekove pravice pa tudi zakonodajo. Več primerov bom navedel v nadaljevanju. Skrivanje kriminalistične policije za tem, da jih pri delu usmerjajo tožilci, je zato pogosto priročen izgovor za prikrivanje nezakonitosti in nestrokovnosti dela kriminalistične policije.

Kriminalisti so nezakonito zahtevali ves telefonski promet na nekem repetitorju
Kriminalisti lahko, kadar za to obstajajo zakoniti razlogi, od mobilnih operaterjev zahtevajo točne podatke o tem ali se je neka telefonska številka oziroma njen lastnik zadrževal in komuniciral na območju točno določenega repetitorja ali več njih s čimer potrdijo sum, da se je določena oseba ob določenem času zadrževala na določeni lokaciji. Toda poglejmo klasičen primer zlorabe kriminalistične policije, ki se je dejansko zgodil ob raziskovanju nekega delikatnega primera kaznivega dejanja. Kriminalisti so pri tožilcih iskali verifikacijo zahteve, da bi za določen dan dobili vse telefonske številke za določen repetitor. Si zamislite, da je to tisti repetitor na ljubljanskem Maximarketi (v danem primeru ni bil). Kriminalisti bi tako razpolagali s podatki o okoli 200.000 imetnikih telefonov, ki so se v določenem dnevu nahajali v okolici tega repetitorja. Ob strinjanju tožilca so tako zaprosili za odredbo preiskovalnega sodnika, da jim telefonski operater izroči vse telefonske številke vseh uporabnikov, ki so se določen dan in čas zadrževali na območju omenjenega repetitorja. Tudi preiskovalni sodnik se je strinjal. Toda operater mobilne telefonije je odgovoril, da je taka zahteva preiskovalnega sodnika nezakonita. Preiskovalni sodnik ni več vztrajal, da mora operater izročiti omenjene podatke niti ni operaterja kaznoval z denarno kaznijo, kar bi ga moral, temveč je spisal kratek dopis policiji v stilu v prilogi vam pošiljam odgovor operaterja…. Primer niti ni tako star. Pet ali šest let. Lahko tako kršitev zakona pokrijemo s floskulami etika, integriteta, zakonitost, strokovnost? Nekateri očitno mislijo, da lahko.
Primer Šircelj
Primer odredbe za hišno preiskavo na sedežu SDS po svoji vsebini dejansko predstavlja čisto zlorabo in prekoračitev pooblastil. Kriminalistična policija se ne more sklicevati na usmerjanje tožilcev, še manj pa na odločitev preiskovalne sodnice, ki je odredbo izdala. Če so kriminalisti preverjali komunikacije Andreja Širclja v točno določenem obdobju s točno določenimi štirimi osebami, potem je nesporno, da bodo točno to komunikacijo s strežnikov SDS tudi kopirali. Toda v predlogu za odredbo za hišno preiskavo so kriminalisti sami zapisali, da želijo kopirati vse podatke s strežnika SDS. Torej podatke o komunikacijah kakšnih 20.000 članov ali več, med njimi tudi vso večletno komunikacijo vseh poslancev SDS. Preiskovalna sodnica je njihovo željo v obliki »kopiraj« in »prilepi« le prenesla v odredbo za hišno preiskavo. Res je, da je odredbo podpisala preiskovalna sodnica, toda odgovornosti za poskus zlorabe se kriminalistična policija ne more izogniti, seveda še manj preiskovalna sodnica. Zanikanje kriminalistične policije, da niso želeli kopirati vseh podatkov na strežniku SDS je le slaba šala, ki je tudi sklicevanje na etiko, integriteto, zakonitost in strokovnost ne more prikriti. Še posebej zato ker so v Državnem zboru kopirali vse komunikacije Andreja Širclja v določenem obdobju in ne le komunikacije z v odredbi omenjenimi štirimi osebami.
Primer Kangler
Sojenje Francu Kanglerju v zadevi stanovanja vedeževalke je bilo končano tudi na Vrhovnem sodišču. Sodba je bila v celoti razveljavljena in sojenje se začenja od začetka. V sodbi Vrhovnega sodišča je jasno zapisano, da je kriminalistična policija del dokazov proti Francu Kanglerju dobila na nezakonit način. Vrhovno sodišče je tudi odločilo, da mu je bilo sojeno za dejanje, ki ga ni mogoče kvalificirati tako kot ga je kvalificirala kriminalistična policija, tožilstvo in obe sodišči. V vsej tej sagi okoli Franca Kanglerja se tudi kriminalistična policija ne more izogniti svojega dela odgovornosti poleg tožilstva in sodstva). Ne pomagajo niti floskule o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti.
Tudi najnovejše dogajanje, točene sojenje Francu Kanglerju, spominja na hude kršitve kriminalistične policije. Dne 16. in 17. 05. 2013 je kriminalistična policija, na Mestni občini Maribor izvajala preiskave v zadevi radarjev. Z dovoljenjem vodstva občine, toda brez odredbe sodišča, je kar 18 ur kopirala vso elektronsko pošto vseh 500 zaposlenih. Šele 30. 09. 2015 pa je pridobila odredbo sodišča za pregled elektronske pošte sedmih oseb. Te je povabila na odpiranje in pregled omenjene elektronske pošte, toda brez povabila Francu Kanglerju. Končno sodbo o tem bo dalo sodišče, toda zadeva je v tej fazi hudo sporna, da ne zapišem dokončno nezakonita. Etika, integriteta, zakonitost in strokovnost dela kriminalistične policije bosta kot kaže odpovedali.
Primer Patria
Ta primer večina dobro pozna. Začel se je seveda prav tako pri kriminalistični policiji. Vsi trije obdolženi so bili na treh sodiščih spoznani za krive. Poslani so bili tudi v zapor. Ustavno sodišče pa je odločilo le o eni neustavnosti. O ostalih niti ni presojalo. Enoglasno je presodilo, da je bil kršen 28. člen ustave. To pomeni, da so vsaj v primeru Janeza Janše vsi po vrsti preiskovali, obtožili in sodili za nekaj, kar ni kaznivo dejanje (neznan kraj, neznani čas, neznan komunikacijski način, obljuba neznane višine nagrade). Kriminalistična policija se tudi v tem primeru ne more oprati svojega dela odgovornosti za ta primer. Tudi floskule o usmerjanju tožilcev ne. Ostaja eno samo dejstvo. Nedolžne ljudi so preiskovali za nekaj kar ni kaznivo dejanje. In v tem delu kriminalistična policija nosi polno in dokončno odgovornost. Ne pomagajo floskule o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti.
Primer NKBM
Se še spomnite hišnih preiskav NKBM in stanovanja njenega nekdanjega direktorja Kovačiča? Tudi tam so kriminalisti kopirali podatke o komunikacijah Kovačiča, kar na celem strežniku. Le zakaj? Če je Kovačič izvrševal kakšno kaznivo dejanje ali je pri tem komu pomagal, potem imajo te osebe imena in priimke in kriminalistična policija bi lahko kopirala le tako korespondenco. Tako pa je kopirala vso njegovo elektronsko korespondenco. Tudi tisto, ki jo je Kovačič imel z Janšo in Pahorjem v času, ko sta bila omenjena v vlogi predsednika vlade. Toda domnevna korespondenca med Kovačičem in Janšo je prišla v javnost, seveda v obtožujoči obliki za Janšo. Objavil jo je levo režimski časopis Dnevnik. Če so korespondenco imeli le kriminalisti, so jo Dnevniku lahko posredovali le kriminalisti in nihče drug. S kakim namenom pa, če jih je ena sama etika, integriteta, zakonitost in strokovnost. Zakaj niso Dnevniku posredovali korespondence med Kovačičem in Pahorjem? Kot je povedal Kovačič je v času vlade Pahorja take korespondence bilo celo več. Je kdo v kriminalistični policiji le ob imenu Pahorja pomislil na etiko, integriteto, zakonitost in strokovnost? Ali pa imajo dvojna politično motivirana merila. Po moje slednje. Še več. Ne samo da je nekdo iz kriminalistične policije zlonamerno in politično motivirano s selektivnimi informacijami oskrboval levo režimski časopis Dnevnik, situacija je še hujša. Kot smo lahko prebrali v medijih naj bi del podatkov kar izginil in iskali naj bi jih pri upokojenem preiskovalcu NPU. Tipičen primer želje kriminalistične policije po več podatkih, kot jih potrebujejo za svoje delo in posledično seveda selektivnemu kapljanju teh podatkov v medije z namenom očrniti nekoga. Ne, ne! Kje je tu etika, integriteta, zakonitost in strokovnost? Je ni!
Primer Magajna
Primer Magajna sodno sicer še ni zaključen, je pa značilno, da so ga kriminalisti obiskali nekaj dni po tem, ko se je uprl Pahorjevi koaliciji in ni želel glasovati tako kot so hoteli oni. Obiskali pa so ga za en sam primer kopiranja posnetka deklice v kavbojkah »zgoraj brez«, ki naj bi ga naredil pred takrat več kot letom dni. Ne spuščam se v nobene podrobnosti, ki jih v zvezi s tem navaja Magajna. Ne moremo pa mimo dejstva, da so kriminalisti trdi disk računalnika Magajne preprosto izgubili. Eni trdijo da celo dvakrat. Tudi če gre le za izgubo trdega diska računalnika Magajne, se tudi v tem primeru pojavlja ogromno vprašanj, same izgube pa nobena floskula o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti ne opraviči.
Srečanja s kriminalisti
V času ministrovanja, pred in po njem, se je in se kar pogosto dogaja, da želijo z menoj govoriti posamezni kriminalisti in kriminalistke. Nobenega takega pogovora ni nikoli bilo na mojo željo. Naj opišem tri take primere srečanj s kriminalisti in kriminalistkami. Zgodili so se ločeno v razdobju pol leta in sicer leta 2012. Eden za drugega in pogovore z menoj niso vedeli, sam pa jim tega tudi nisem povedal. Vsi trije so mi opisovali situacijo na NPU in primere preiskovanja sumov kaznivih dejanja ljubljanskega župana Zorana Jankoviča. Točneje povedano opisovali so mi namerne neaktivnosti NPU v zvezi z njim. Z vsebino razgovorov sem seznanil takratnega generalnega direktorja policije. Šele po njegovi intervenciji so se zadeve začele premikati. O podrobnostih je še prezgodaj govoriti.
Sklepno
Takih in podobnih primerov bi lahko zapisal še veliko več. Za nekatere primere morda še ni čas, jih bom zapisal kdaj v prihodnosti. Bistvo mojega sporočila pa je naslednje. Uniformirana policija očitno je in bo svoje temeljne naloge opravljala relativno dobro in zakonito, zlasti pa nadzorovano in strokovno. Pod veliko večje vprašanje se mi je, se mi, in očitno se mi bo še postavljalo delo kriminalistične policije. Verjamem, da mnogi kriminalisti, zlasti tisti na nižjih nivojih delajo dobro, toda odmevnejše zadeve, ki sem jih opisoval v zadnjih dveh prispevkih so bolj kot ne stvar vrha kriminalistične policije in policije, tu pa se pojavlja preveč dokazov, da bi verjel floskulam o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti. Pa dobrodošli ob 06.00, prenosnik in spominski ključki vas čakajo, le še datum primerno izberite!”