Bo Miro Cerar tudi kot premier obsodil zločine, ki so se dogajali na mejah? Dežman: Ali lahko Masleša, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi Vrhovno sodišče RS?

Dr. Jože Dežman, nekdanji predsednik Komisije za urejanje grobišč, je premieru Miru Cerarju napisal javno pismo. V njem ga je spomnil, da je Cerar sam že leta 1990 hotel vložiti ovadbo zoper zločine (umore), ki so se dogajali na jugoslovanskih (slovenskih) mejah. Ob tem ga Dežman opozarja, da naj novo državno vodstvo ponovno presodi, ali lahko Branko Masleša, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi Vrhovno sodišče RS.

Dr. Miru Cerarju, predsedniku Vlade RS

Spoštovani!

Leta 2010 sem pred imenovanjem Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča RS opozoril na to, da je lagal, ko je zanikal svoje sodelovanje pri pobijanju civilistov na jugoslovansko-italijanski meji. Ker imajo tovrstni zločini na jugoslovanskih mejah proti Zahodu večji obseg kot tisti na berlinskem zidu, sem ga opozoril, da so v Nemčiji odgovorne za umore obsodili.

Zato sem g. Maslešo takrat vprašal: »Kaj bo storil, da bodo zločini zoper civiliste na jugoslovanskih mejah raziskani in kaznovani?« G. Masleša vse do danes ni odgovoril, morda tudi zato ne, ker ni poznal vašega stališča glede tega vprašanja. Dr. Cerar, ko ste  leta 1990 s skupino študentov raziskovali te umore, ste pogumno in odločno predlagali, da bi zoper storilce vložili ovadbo, saj  je  jasno, »da sodijo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS, kot pa v izvrševanju ustave in zako­nov.

Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: ‘Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj pe­tih let.’« Vaš predlog je prav tako naletel na gluha ušesa.  Vendar časi se spreminjajo in zdaj imate lepo priložnost, da kot odrasel moški na visokem položaju uresničite zamisli skromnega, a drznega in prodornega mladeniča …

Glede na vaše odlično stališče iz leta 1990 vas, dr.  Cerar, prosim, da bi spodbudili g. Maslešo, da bi le našel dovolj moči in spoznal, da je bilo njegovo zanikanje zločinov na meji nadvse sporno dejanje in da naj zoper sebe in druge sodelujoče pri ubojih na meji napiše ovadbo (npr. s temi zločini se je še pred leti javno hvalil general Marijan Kranjc).

Predvsem pa naj novo državno vodstvo ponovno presodi, ali lahko človek, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi Vrhovno sodišče RS. Dr. Cerar, prav tako si dovolim, da vam predlagam, da opozorite svoje kolege, da se tako odločno kot vi opredelijo do zločinskih dejanj v naši preteklosti, ki jih slovensko pravo še ni bilo sposobno obsoditi in ki zato hudo bremenijo slovensko prihodnost.

Prepričan sem, da bi z vašo spodbudo g. Ciril Ribičič lahko ocenil falzifikat, s katerim je sodni senat preprečil preiskavo zločinov, ki jih je zagrešil njegov oče Mitja Ribičič – Ciril. Sprejeli so izhodišče, da zapis »glasom mape majorja Mitje« ne bremeni Mitje Ribičiča – Cirila. Vendar je dr. Ljuba Dornik Šubelj odkrila: »Major Mitja je bil Mitja Ribičič, ki je kot eden od pomočnikov načelnika Ozne za Slovenijo pregledoval zbrana zaslišanja in predlagal postopke z aretiranimi.«  To pomeni, da bi Ciril Ribičič lahko povedal svoje mnenje o tem, kaj si misli o tem, da je bilo v brezno pri Konfinu I poslanih »glasom mape majorja Mitje« 86 od 88 tam umorjenih invalidov, ranjencev in bolnikov.

Dr. Cerar, verjamem, da bi vaš tovrstni zgled lahko opogumil druge pravnike, katerih predniki so sodili v stalinističnih sodnih procesih in zagrešili stotine zločinskih sodb, ki so bile mnoge že razveljavljene, žrtve pa rehabilitirane. Vendar zločinski sodniki niso bili obsojeni. Tako tudi slovensko pravo ohranja stanje, ki ga je Tine Hribar označil kot »zločin brez zločincev«.

In dokler bo tako, bo senca zločina in tistih, ki ta zločin branijo, zavirala razvoj slovenske družbe v pravno, demokratično in na spoštovanju človekovih pravic temelječo državo. Dr. Cerar, naj vam pri uveljavljanju vaših standardov, ki ste jih postavili v pogumni analizi leta 1990, zaželim čim več uspeha.

S spoštovanjem, Jože Dežman

Na tem mestu objavljamo še Cerarjevo pravno & civilizacijsko prizadevanje iz leta 1990, ko je nedvoumno obsodil zločine, ki so se dogajali na jugoslovanskih mejah. Bo to kot premier Republike Slovenije storil še enkrat?

Miro Cerar ml., Ustrelitve na meji (poskus ovadbe)

Objavljeno v reviji Teleks, 22.marec 1990, str. 7-9.

Branje jugoslovan­ske ustave je mazo­hizem posebne vr­ste. Edina »nagra­da« je ponavadi ta, da odkrijete v tej zakladnici nesmisla vedno kakš­no novo neumnost oziroma tra­gedijo. Prav slednja je npr. napi­sala ob L odst. 175. člena zvezne ustave, ki določa: »Človekovo življenje je nedotakljivo«. Tragedija seveda ni v (abstrakt­ni) vsebini te določbe. Tragično je to, da se začne poglavje z na­slovom »Svoboščine, pravice in dolžnosti človeka in občana« že s 153. členom ter je tako člove­kova pravica do življenja ome­njena (»zagotovljena«) šele v sredini tega poglavja, ki se konča z 203. členom. Ustavodajalec je tako, preden se je »spomnil« na človeško življenje, zapisal že kar 22 členov in v njih še večje število pravic, med kate­rimi so npr. pravica do samou­pravljanja, volilna pravica, pra­vica do dajanja vlog in predlogov telesom in organom DPS, pravi­ca do dela in svobode dela, pra­vica (in dolžnost) sodelovanja pri družbeni samozaščiti itd. Če za hip odmislimo dejstvo, da je v Jugoslaviji človekovo življe­nje v praksi šc kako »dotaklji­vo«. smo lahko pravzaprav kar zadovoljni. Lahko bi bilo še slab­še. Ustanodajalec bi bil lahko življenje še močneje podcenil in ga vpisal šele proti koncu nave­denega poglavja, npr. ob bok, pravici do dedovanja, lahko pa bi vse skupaj iz ustave tudi izpu­stil. Življenje bi lahko npr. opre­delil tudi izključno kot dol znosi. izvedbena določila pa prepustil JLA in njenim pravilom službe. Ne gre zapisati »šalo na stran«, kajti v vsej grotesknosti našega vsakdanjika so šaljive zadeve po­gosto kruta stvarnost, meje med realnim in nadrealnim pa močno fluidne.

Nedotakljivost življenja ! — temeljna norma

Ustavna norma o nedotakljivosti človeškega življenja je legitimna in pravna. Za razliko od števil­nih drugih vsiljenih in neučinko­vitih ustavnih pravil je to temeljna civilizacijska norma ter kot I takšna sestavni del mednarodnih in ustavnih aktov sodobnih dr­žav. Ta norma je temelj človeko­vega posamičnega in skupinske­ga (so)obstoja. zato lahko njeno kontinuiteto na abstraktni ravni ogrozi le popolno (samouniče­nje človeštva, kajti kljub kon­kretnim kršitvam te pravice (v praksi) jo mora sleherna genera­cija (že zaradi (samo)ohranitve) vzdrževati in varovati. Dolgo­ročno gledano so zato legitimni le tisti družbeni subjekti (od oblasti navzdol), ki v prvi vrsti spoštujejo in varujejo življenje posameznika. Najgloblji vir krize in poloma ju­goslovanske oblasti se skriva prav v navedenem. Ta oblast (sedaj razcepljena po nacional­nih pripadnostih) je dokončno zavila v slepo ulico takrat, ko je resno ogrozila normo o vredno­sti človeškega življenja. To je v Jugoslaviji ogroženo tako »kvalitativno kot kvantitativno«. Ponekod ga uničujejo streli iz pušk, drugod mentalna brezi­zhodnost, nekje že lakota, dru­god spet neprestana grožnja s tanki in podobno. Življenja izginjajo (čeprav mor­da v državnih statistikah v zane­marljivem številu) tudi na jugo­slovanskih državnih mejah. In j ker se nad tem pristojnim ljudem j še ni uspelo niti resno zamisliti, jih je treba opozoriti, da imajo takšna ravnanja (»ustrelitve na | meji«) tudi svojo pravno plat, ki ₍ se seveda od marsikaterih pre­pričanj oblastnikov tudi močno razlikuje. V nadaljevanju želim zato prikazati nekatere pravne vidike uporabe strelnega orožja pripadnikov mejnih enot t. i. ljudske vojske (JLA).

Kaznivost Pravni sistemi vseh sodobnih držav poznajo različne vr­ste kaznivih ravnanj, t. j. takšnih ravnanj, ki jih družba ocenjuje za negativna (škodljiva) ter kaznivosti vredna, V našem pravnem redu razlikujemo štiri vrste takšnih ravnanj, med kate­rimi so v pričujočem kontekstu pomembna le kazniva dejanja in prekrški (kazniva ravnanja so poleg tega še gospodarski in dis­ciplinski prestopki). Kazniva dejanja so družbi (drža­vi) najbolj nevarna dejanja, saj ogrožajo pomembnejše družbe­ne vrednote. Temu primerne so tudi sankcije (kazni in varnostni ukrepi), ki so predpisane za sto­rilce kaznivih dejanj. Kazniva dejanja so npr. umor, tatvina, goljufija, nasilniško obnašanje itd.. kot najstrožje kazni pa so za storilce kaznivih dejanj predpisa­ne smrtna kazen, zaporna kazen (do največ 15 oziroma izjemoma 20 let zapora), kazen zaplembe premoženja in denarna kazen. Zaradi velikega pomena teh de­janj ter možnosti izrekanja hudih kazni velja načelo, da je kaznivo dejanje samo tisto, ki je v celoti vnaprej zapisano v zakonu, v ka­terem je za storilca izrecno pred­pisana tudi kazen. Nekatera mi­lejša kazniva dejanja (npr. razža­litev, za katero je predpisana de­narna kazen ali zapor do treh mesecev) se zaradi nizke stopnje družbene nevarnosti in zaradi milih kazni že približujejo prekr­škom. Prekrški se, kot sem že nakazal, bistveno razlikujejo od kaznivih dejanj prav po stopnji družbene nevarnosti. Predstavljajo namreč družbi (državi) manj nevarna de­janja, ki pa jih še vedno ne gre kar dopuščati (npr. kršitve pro­metnih predpisov ali nočno ka­ljenje reda in miru). Sankcije za prekrške so zato neprimerno mi­lejše, saj so storilci po pravilu kaznovani s plačilom denarnega zneska (ponavadi nižjega kot pri denarnih kaznih za kazniva deja­nja), včasih pa tudi. če je to po­sebej predpisano z zakonom, z zaporno kaznijo do 30 oziroma izjemoma do 60 dni (poleg tega je mogoče tudi za prekrške izreči varnostni ukrep, npr. odvzem vozniškega dovoljenja).

Pravna narava ilegalnih prehodov čez mejo

Ilegalni prehod čez državno mejo je praviloma prekršek in le izjemoma v svoji kvalifikatorni obliki kaznivo dejanje. Oseba ali neorganizirana skupi­na oseb stori prekršek, če je (med drugim) brez dovoljenja v mejnem pasu zunaj območja mejnega prehoda ali pa prestopi oziroma poskuša prestopiti dr­žavno mejo izven navedenega območja.¹ Takšen, t. i. ilegalni prehod naše državne meje. je to­rej zakonodajalec že leta 1979 ocenil za družbi oziroma državi le malo nevarno dejanje, zaradi česar je zanj predpisana tudi zelo nizka kazen. Organiziran skupinski prestop državne meje ali prestop meje oboroženega oziroma nasilnega posameznika pa še vedno kazni­vo dejanje po 249. členu Kazen­skega zakona SFRJ (v nadalj. KZ SFRJ).² Za to dejanje je do­ločena ustrezno višja kazen. Iz sodne prakse in iz zakonskega komentarja (teoretično sicer ta dva vira nista obvezna, toda so­dišča ju v praksi praviloma upo­števajo) je razvidno, daje »orga­nizirana skupina« iz 249. čl. KZ SFRJ takšna skupina, ki je no­tranje tesno povezana in šteje vsaj tri člane, od katerih so iz­vzeti otroci in člani ožjega sorod­stva. O »oboroženem posamez­niku« pa je moč govoriti že ta­krat, ko je oborožen, kajti za storitev navedenega kaznivega dejanja ni nujno, da je orožje tudi uporabil. Kot rečeno, je ilegalni prehod državne meje po pravilu prekr­šek. S pravnega vidika lahko za­to vojak, ki je v mejni patroli in zagleda v mejnem pasu osebo, ki npr. beži proti državni meji, to osebo le zadrži (če mu to uspe), nikakor pa ne sme vanjo strelja­ti. Iz gibanja (neoborožene in nenasilne) osebe v mejnem pasu je moč edino »posumiti«, da gre za prekršek oziroma poskus pre­krška, dokončno pa odloča o tem sodnik. Le on lahko na­mreč s pravnomočno odločbo storilca obsodi za prekrške ter mu v primeru, da je šlo za ilegal­ni prehod čez mejo, izreče kazen 3 dinarjev ali pa zaporno kazen do 30 dni. Vojak zato takrat, ko strelja v bežečo osebo, niti ne izvršuje kazni niti, kot bomo vi­deli kasneje, ne postopa po prav­nih predpisih, zato je takšno nje­govo ravnanje protiustavno, ne­zakonito, skratka, pravno in mo­ralno nedopustno.

Protiustavnost je razvidna iz dej­stva, da pomeni ustrelitev na meji neposredno kršitev 175. čle­na zvezne ustave, česar ne izvze­ma noben zakonski ali podza­konski akt. Poleg nedotakljivosti človekovega življenja določa 175. člen tudi to, da je odvzem življenja izjemoma dopusten v obliki smrtne kazni, to pa le za najhujše oblike kaznivih dejanj. To določilo za ilegalni prehod čez državno mejo ni relevantno, kajti tudi če so pri takšnem pre­hodu izpolnjeni znaki kaznivega dejanja iz 249. člena KZ SFRJ. je jasno, da to še zdaleč ni kakš­no hujše kaznivo dejanje (zanj je predpisana ista najvišja kazen kot npr. za kaznivo dejanje obrekovanja ali tatvine), poleg tega smo že ugotovili, da ustrelitev na meji ni nikakršno kaznovanje. Ustrelitev na meji lahko glede na z zakonom določeno težo prekr­ška ali kaznivega dejanja ilegal­nega prehoda meje primerjamo z ustrelitvijo zaradi prometnega prekrška ali zaradi tatvine ko­palk. Če bi bilo dovoljeno ali celo zapovedano enostavno stre­ljati na bežeče storilce prekr­škov, za katere je predpisana de­narna kazen ali zapor do 30 dni, potem slovenskega naroda niti sam bog ne bi rešil naglega izu­mrtja. Povsem očitno je torej, da so ustrelitve na meji ne le protiu­stavna, temveč tudi do skrajnosti absurdna in nečloveška dejanja. Ustrelitev na meji je tudi neza­konito dejanje (v ožjem smislu, kajti tudi ustava je zakon – najvišji), saj ga ne dovoljuje noben jugoslovanski zakon. Možnost uporabe strelnega orožja s strani pripadnikov JLA je predvidena sicer v Pravilniku o vojaški služ­bi³, v katerem pa ni (v mirno­dobnem času) nikjer predvidena možnost streljanja na osebo, ki beži proti državni meji ali od nje oziroma se samo giblje v mejnem pasu. Poleg tega pravilnik ni primerna oblika za urejanje tako pomemb­nih zadev. Pravilnik je namreč le izvedbeni pravni akt (precej »na dnu« pravne hierarhije), ki je na­menjen preciziranju nekaterih zakonsko opredeljenih položa­jev. pravic in dolžnosti. Pravilni­ke sprejemajo najpogosteje funkcionarji državnih (upravnih) organov (torej posamezniki!) ter kolegialni organi državne upra­ve. Navedeni pravilnik je ne­sprejemljiv predvsem zato, ker ureja materijo, ki sodi v zakon, saj postavlja meje ustavnih do­ločb o nedotakljivosti človekove­ga življenja in integritete. Načini uporabe strelnega orožja, ki jih določa navedeni pravilnik, so precizirani v Pravilih vojaške službe, ki konkretno opisujejo j postopek ravnanja pri uporabi | strelnega orožja (ukaz »stoj«, opozorilni strel v zrak, strel v ži­vo tarčo…) Ta pravila so inter­ni vojaški akt in niso objavljena v uradnem listu, zalo v skladu z našim redom nikogar pravno ne zavezujejo (so torej prašno nična). Podatek o teh pravilih sem povzel iz revijalnega tiska. Ustrelitve na meji ponavadi tudi niso storjene v silobranu ali v skrajni sili, kar bi po 9. in 10. členu KZ SFRJ izključevalo njihovo zakonsko kaznivost, kajti vojaki s tem, ko streljajo na be­žeče osebe, neposredno ne bra­nijo sebe ali drugih oseb. prav tako pa tudi ne preprečujejo »večjega zla«, saj je odvzem živ­ljenja ali huda telesna poškodba večje zlo od »prekrška za 3 di­narje«. Jasno je torej, da sodijo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS, kot pa v izvrševanju ustave in zako­nov. Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: »Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj pe­tih let.«

Uporaba strelnega orožja s strani drugih državnih organov

Tudi uporaba strelnega orožja pripadnikov drugih državnih organov ni ureje­na na zakonski ravni. Uporabo strelnega orožja pooblaščenih uradnih oseb Zveznega sekreta­riata za notranje zadeve ureja pravilnik, ki ga je izdal zvezni sekretar za notranje zadeve, v Sloveniji pa ureja takšno mate­rijo v zvezi s pooblaščenimi uradnimi osebami Onz le navo­dilo, ki ga je izdal republiški se­kretar za notranje zadeve.⁵ To področje bi veljalo v prihodnje čimprej ponovno preučiti in po potrebi spremeniti oziroma do­polniti na zakonski ravni, pri če­mer bi se lahko tako v parlamen­tu kot v javnosti izprofilirala raz­lična takšna stališča. Tako po­membnih vprašanj namreč ne gre več prepuščati v urejanje sa­mo republiškemu ali zveznemu sekretarju in »njunim možem«.

Mednarodnopravni vidik

Na kratko naj omenim še mednarodnopravni vidik obravnavane tematike. Jugoslavija je leta 1971 ratificira­la Mednarodni pakt o državljan­skih in političnih pravicah, ki v 1. točki 6. člena določa: »Pravica do življenja je neloč­ljiva od človekove osebnosti. Ta pravica mora biti z zakonom za­varovana. Nikomur ne sme biti življenje nezakonito vzeto.«[1] V skladu z 210. členom zvezne ustave bi se morala pri nas dolo­čila Pakta neposredno uporab­ljati. Po 2. odstavku 210. člena je pakt neposredno zavezujoč tudi za naša sodišča, saj je bil objav­ljen v uradnem listu. Žal je 210. člen ustave zaenkrat le ena iz­med ustavnih pravljic, ki se upo­rablja po politični presoji (spom­nimo se procesa zoper četverico v Ljubljani), toda to nas nikakor ne sme odvrniti od ostrih zahtev po njegovi »rehabilitaciji«. V pravni državi mora bili na­mreč takšna norma, ki omogoča in terja transformacijo sprejete­ga mednarodnega prava v notra­nje pravo, vsekakor spoštovana. Če se s takšnim optimizmom opremo na 210. člen zvezne ustave in neposredno uporabimo do­ločila Pakta, ugotovimo, da je ustrelitev na meji nasprotna tudi citiranemu določilu te mednarodne pogodbe, ki pravi, da ne sme biti nikomur »življenje nezakonito vzeto«. Ker ni pri nas ustrelitev na meji utemeljena v nobenem zakonu, pa tudi ne v podzakonskih aktih (razen če gre za silobran, skrajno silo ipd.), je takšno ravnanje tudi v neposrednem nasprotju z mednarodnopravno normo in prekrije – ponovno – zaradi spreje­ma te norme v naše notranje pra­vo tudi z našim pravnim redom. Ustrelitev osebe, ki beži čez na­šo mejo, je zato protipravna  v najširšem smislu (kar velja se­veda za mirnodobno stanje).

Ovadba

V 149. členu Zakona o kazen­skem postopku je zapisano, da morajo občani za uresničevanje družbene samozaščite naznaniti kaziva dejanja, za katera storilca preganjajo po uradni dolžnosti. Ker na podlagi dosedanjih ugo­tovitev sumim, da je šlo pri šte­vilnih dosedanjih ustrelitvah na meji (o katerih sem informiran le prek sredstev javnega obvešča­nja) za kazniva dejanja umora ali telesne poškodbe s strani voja­ških oseb, ki so streljale v bežeče civiliste, je pričujoči sestavke tu­di nekakšna javna ovadba teh kaznivih dejanj. Storilcev in de­janj seveda pristojnemu (voja­škemu) tožilcu in drugim orga­nom ne bo težko identificirati oziroma raziskati, iz konkretnih okoliščin primerov pa bo razvid­no, ali so obstajali razlogi, ki so izključevali protipravnost ali kaznivost teh dejanj, med katerimi jih veliko še ni zastaralo (glej 95. člen KZ SFRJ). Če drugega ne, zasluži javnost vsaj argumentirano javno pojasnilo o tem, kaj se pri nas na meji sme in ne sme dogajati, kajti negotovost, v ka­teri dandanes živimo, postaja vse bolj neznosna.

Miro Cerar ml„ asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani Pri zbiranju gradiva so sodelovali študenti I. letnika Pravne fakultete v Ljubljani Borut Bogataj, Blaž Golob, Daša Gorjup

[1] Morda je boljši prevod: »Vsak človek ima prirojeno pravico do življenja. Ta pravica mora biti z zakonom zaščitena. Nikomur ne sme biti življenje samovoljno vzeto.« Op. A.P.

(zgornja fotografija je simbolična)