Sofija Gubajdulina: Umetnik mora vztrajati na lastni poti

Skladbo je poustvarila Filharmonija gledališča Teatro Regio iz Torina pod vodstvom estonskega dirigenta in violinista Andresa Mustonena, solista sta bila flavtist Massimo Mercelli in klarinetist Riccardo Crocilla. Dvainosemdesetletna skladateljica, ki se je udeležila koncerta, je bila nad izvedbo vidno zadovoljna, prav tako poslušalci, zaradi katerih se je morala dvakrat povzpeti na oder.

Pred tem so glasbeniki poustvarili šest kompozicij baročnega velikana Johanna Sebastiana Bacha, s katerim nova skladba na prvi pogled ni imela povezave, toda ravno Bach je eden tistih skladateljev, ki so zelo zaznamovali Gubajdulino. Kot je povedala na pogovoru pred koncertom, med njima ni veliko podobnosti, vendar se njegov vpliv kaže v odnosu do življenja, do glasbe in do ustvarjanja.

Gubajdulina, ki poleg Alfreda Schnittkeja in Edisona Denisova velja za eno od treh največjih skladateljskih peres ruske glasbe po Dmitriju Šostakoviču, je izšla iz duhovno in kulturno raznolikega okolja; oče je bil Tatar, mama Rusinja, ded muslimanski intelektualec, ki je prevajal Koran. Bila je strogo versko vzgojena. V Kazanu, prestolnici Tatarstana, kjer je dobila prvo glasbeno izobrazbo, je bilo po njenih besedah mnogo izobraženih ljudi, glasbena šola pa je bila nekaj posebnega, saj je bila usmerjena v visoko kulturo.

Življenje v družini je bilo revno in skromno, toda kulturno bogastvo, kot je dejala, pogosto prihaja iz revščine. Kasneje je študirala kompozicijo na moskovskem konservatoriju. Njen profesor jo je predstavil Šostakoviču, ki ji je izrazil veliko podporo. Njegovih besed se spominja še danes in jim ostaja zvesta, saj je tudi sama prepričana, da mora umetnik vztrajati na svoji poti.

Na vprašanje, kako je bilo v takratni Sovjetski zvezi biti samosvoj skladatelj in še posebej skladateljica, je odgovorila, da je ideološkim pritiskom totalitarne države težko nasprotovati, če se ne strinjaš z njenim ustrojem, poleg tega je težje najti tako glasbenike kot poslušalce. Ob primerjavi svoje generacije s Šostakovičevo pa je dodala, da zanjo ni bilo tako nevarno kot prej, ko je lahko že sam način, kako so ustvarili neko delo, drastično vplival na umetnikovo življenje.

Za njen opus je značilno, da se pogosto srečujeta dva pola, denimo dva različna instrumenta, glasba na eni strani in tišina na drugi ali, kot v pravkar izvedeni noviteti, dva različna intervala. Eden njenih glavnih tako glasbenih kot duhovnih simbolov pa je križ. Ta je, kot je povedala, prisoten v vsakem njenem delu in simbolizira smisel življenja. Vera se je pri skladateljici izrazila že v otroštvu in tu je še ena vzporednica z Bachom, ki je bil vse življenje globoko veren.

Pravi preboj na Zahod je Gubajdulina, ki se je leta 1992 preselila v Nemčijo, doživela v začetku 80. let po zaslugi violinista Gidona Kremerja, njene skladbe pa izvajajo tudi druga priznana glasbena imena. V Sloveniji njena glasba zazveni občasno. Leta 2005, denimo, so ji posvetili celoten koncert v okviru srebrnega abonmaja. (sta)