Janez XXIII. in Janez Pavel II. kmalu v družbi 9000 svetih in blaženih. Zlasti slednji je svoj pečat pustil tudi na Slovenskem.

Avtor: Urednistvo Datum: 13. Apr 2014

Z razglasitvijo za svetnika se bosta Janez XXIII. in Janez Pavel II. pridružila okoli 9000 svetim in blaženim, ki jih je do zdaj razglasila Katoliška cerkev, hkrati pa bosta 79. in 80. papež, ki je postal svetnik. Postopek za priznanje te najvišje časti v Cerkvi je lahko sicer dolgotrajen in zapleten. Začne se v škofiji in konča v Vatikanu.

Postopek za razglašenje svetnikov, imenovan tudi kanonizacija, določa zakonik cerkvenega prava, navodila kongregacije za zadeve svetnikov (Divinus perfectionis magister in Normae iz leta 1983) ter navodilo Sanctorum mater iz leta 2007, ki daje dodatne smernice predvsem za postopek na ravni škofije.

Predhoden pogoj za kanonizacijo je beatifikacija, s katero Cerkev potrdi herojsko mero krepostnega življenja posameznika (lahko se ga začne javno častiti, vendar je čaščenje praviloma omejeno zgolj na določeno škofijo, red, gibanje ipd.), medtem ko je razglasitev svetništva zadnji korak. Z njo papež potrdi, da je določen blaženi zares v nebesih. Hkrati mu prizna, da je pristen učitelj vere, in ga postavi za zgled vesoljni Cerkvi. S tem se lahko svetnika javno časti na ravni vesoljne Cerkve.

Kot pojasnjujejo na Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ima med svetniki posebno, “najvišje mesto” Marija. Med najpomembnejšimi so potem apostoli, sledijo jim ostali mučenci, pričevalci itd., odvisno od njihovih življenjskih okoliščin, pri čemer pa ni mogoče presojati, kdo med njimi je bolj ali manj pomemben oziroma ima višjo stopnjo svetništva.

Pobudnik za začetek postopka razglasitve svetništva je lahko kdorkoli, za njegov potek pa je pristojna škofija, na območju katere je kandidat umrl. Za beatifikacijo je potreben vsaj en čudež, ki se zgodi, potem ko se verniki s svojimi priprošnjami obračajo na določeno osebo, ki je živela še posebej krepostno življenje. Za razglasitev svetništva sta ponavadi potrebna dva čudeža.

Mednje se denimo štejejo čudežne ozdravitve vernikov. Pomembno vlogo pri tem imajo zdravniki, ki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. Tovrstno mnenje preveri pristojna komisija na kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu. Če ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog, da se nekoga razglasi za blaženega. Za svetnika pa se ga lahko razglasi, če se nato zgodi še en čudež.

Čudež pa ni potreben v postopku, kjer se dokazuje mučeništvo oziroma smrt zaradi vere (razglasitev za mučenika), saj naj bi bila že sama mučeniška smrt dovolj zgovorno znamenje. Je pa čudež v tem primeru potreben v nadaljnjem postopku za razglasitev za svetnika.

Pot do razglasitve kandidata za svetnika je dolga in lahko traja tudi več desetletij. Začne se, ko krajevni škof ugotovi, da je kandidat živel in pričeval za vero v Kristusa na izreden način, in dovoli uradni začetek postopka. V njem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja.

Pri tem se določi postulatorja, ki je “motor” celotnega postopka, vendar ga formalno ne vodi. Postulator zbira gradivo, predlaga priče in podobno, v večini primerov pa ga ob pomoči sodelavcev cerkvenega sodišča vodi škofov delegat. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči kongregacija za zadeve svetnikov, ki nato papežu predlaga, da določeno osebo razglasi za blaženo oziroma svetnika.

Po podatkih Rimskega martirologija (bogoslužna knjiga, ki vsebuje tudi popis svetnikov in blaženih) je Katoliška cerkev do zdaj razglasila okoli 9000 svetih in blaženih. Med njimi je svetih postalo 78 papežev (po novem jih bo torej 80), blaženih pa sedem papežev.

Po sedanjih normah Cerkve so bili za blažene do zdaj razglašeni štirje Slovenci, to so Anton Martin Slomšek, Lojze Grozde, sestra Krizina Bojanc in sestra Antonija Fabjan (t. i. drinski mučenki). Je pa treba po pojasnilih SŠK pri tem upoštevati še vse tiste, ki so živeli v obdobjih, ko beatifikacija oziroma kanonizacija v Cerkvi ni bila urejena na tak način, kot je danes, pa jih je ljudstvo uvrstilo med svetnike in so jih kot take vedno častili, Cerkev pa je to tudi sprejela ter potrdila.

Kdaj bi Slovenci lahko dobili svojega prvega “uradnega” svetnika, ni znano, lahko pa to postane kateri koli od omenjenih štirih Slovencev. Postopki za to namreč tečejo.

Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta kot vrhovna poglavarja Cerkve s svojimi odločitvami in dejanji vplivala tudi na Cerkev na Slovenskem. Še posebej slednji je pustil močan pečat s svojima obiskoma, pomemben pa je tudi njegov osebni prispevek v času slovenske osamosvojitve.

Janez Pavel II. si je naklonjenost Slovencev pridobil tudi s priznanjem samostojne Slovenije

Kot je za STA pojasnil nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, je Janez Pavel II. nedvomno razumel procese in notranja protislovja, ki so razkrojila nekdanjo Jugoslavijo. Zato je močno vplival na Vatikan, da je ta – v nasprotju s svojo siceršnjo tradicijo razmeroma poznega in previdnega priznavanja novih držav – zelo kmalu priznal Slovenijo in z njo vzpostavil diplomatske odnose.

Da se je papež osebno zavzel za mednarodno priznanje Slovenije, s čimer je Vatikan za dva dni prehitel EU, pojasnjuje tudi evropski poslanec Lojze Peterle, ki se je kot tedanji predsednik vlade s papežem srečal tudi v času slovenskega osamosvajanja in ga prosil za podporo pri mednarodnem priznavanju.

“Janez Pavel II., ki je imel osebno izkušnjo dveh totalitarizmov, nacizma in komunizma, je dobro razumel voljo slovenskega naroda do neodvisne in demokratične države,” je prepričan Peterle.

Tudi teolog Ivan Štuhec je prepričan, da “smo imeli izjemno dobro zgodovinsko konstelacijo, da je bil v Rimu nekdo, ki je poznal slovanske narode, ki jih je čutil drugače, kot jih čuti Neslovan”.

Štuhec: Slovenci smo kot ostali Slovani papeža Janeza Pavla II. vzeli za svojega

Papež Janez Pavel II., ki je bil Slovan, je imel do vzhodnoevropskih prebivalcev drugačno razmerje kot papeži, po rodu Italijani – ti “niso mogli imeti tistega občutka za slovansko čutečega človeka”, je prepričan Štuhec. Po njegovih besedah je Janez Pavel II. tudi v svojem pontifikatu dal vedeti, “da mora Evropa dihati z obema poloma pljuč, torej z vzhodnim in zahodnim delom”. Vzhodni del je prav po papeževi zaslugi dobil svoje mesto v Cerkvi in v družbi, pravi Štuhec.

Po Kučanovih besedah je Janez Pavel II. na razmere v Evropi ob razpadu bipolarnega sveta po padcu Berlinskega zidu pa tudi na razmere v Sloveniji, o katerih sta večkrat govorila, gledal ideološko in izrazito s svojo poljsko medvojno in povojno izkušnjo.

“Bil je zelo razgledan človek, svetovljan, zanimiv in zvedav sogovornik, ki je znal tudi poslušati,” o papežu, s katerim se je večkrat srečal, meni Kučan. Ob tem se spominja tudi “njegovega velikega navdušenja”, ko so mu ob uradnem obisku v Vatikanu poklonili repliko bohinjske pastirske palice s podobo Božjega očesa.

Po Peterletovem mnenju se je velik pomen Janeza Pavla II. za Slovenijo začel takrat, ko je slovenske vernike prvič pozdravil v slovenščini, “kar je pomenilo ne samo izredno pozornost, ampak tudi veliko priznanje”. Štuhec pa pravi, da je papež tudi z obiski dal določeno samozavest vsem narodom, ki so tako doživeli prvi uradni obisk papeža. Slovenijo je obiskal leta 1996 in leta 1999.

Papežev obisk prinesel izkušnje organizacije protokolarnih dogodkov in odprl vrata strpnosti

Oba papeževa obiska v Sloveniji sta bila odlično organizirana, z vidika države vsebinsko uspešna in deležna vatikanskih pohval, navaja Kučan. Predsednik državnega odbora za pripravo papeževega obiska leta 1996 Andrej Šter v zvezi s tem pojasnjuje, da je bila vatikanska stran takrat med drugim navdušena nad tlakovanjem poti, po kateri je vozil papamobil, s plastičnimi ploščami, ki jih uporabljajo za težka vojaška vozila. Teren na mariborskem letališču, kjer se je papež srečal z množico vernikov, je bil namreč zaradi dežja zelo razmočen.

S tridnevnim papeževim obiskom maja 1996 se je Slovenija veliko naučila tudi za prihodnje protokolarne obiske, meni Šter. Po njegovem mnenju je bil ta obisk med varnostno zahtevnejšimi dogodki pri nas, saj so namreč na papeža pred tem nekajkrat poskušali narediti atentat, v Sloveniji pa so bila politična in javnomnenjska stališča o obisku zelo različna.

Obisk je bil po Šterovih besedah tudi dobra priložnost iz promocijskega in državotvornega vidika. Ker je šlo za sodelovanje med državno in cerkveno oblastjo, je bilo treba razrešiti marsikakšen predsodek, ki jih takrat med državno in cerkveno stranjo ni bilo malo, je pojasnil. Po njegovem mnenju je bilo tako sporočilo tega obiska, da je – če med sabo sodelujemo – dosegljivo vse.

Tudi glasbenik Jože Potrebuješ, ki je takrat sodeloval pri programu obiska v Postojni, pravi, da takrat ni bilo samoumevno, da bi glasbeniki sodelovali pri papeževem obisku, v medijih so bili nekajkrat celo diskreditirani. Od tistega obiska pa se je po njegovih besedah nekaj spremenilo, ljudje so si upali javno povedati, da hodijo k maši, in zaradi tega niso pričakovali slabšalnega pečata. “Skrbi me, da zadnje čase spet ni te tolerance,” je dejal Potrebuješ.

Med ljudmi še danes odmeva postojnski “Papež ‘ma vas rad”

Po obisku največjega slovenskega romarskega središča na Brezjah se je papež Janez Pavel II. med svojim tridnevnim obiskom srečal z okoli 300.000 ljudmi v vseh treh škofijah – v ljubljanskih Stožicah, na mariborskem letališču in v Postojni, kjer so se srečanja udeležili mladi iz vse Slovenije.

Na vseh srečanjih je ljudi nagovoril v slovenščini, v Postojni pa je po tistem, ko so mu v voščilo za rojstni dan zapeli pesem v angleščini, dejal, da je mislil, da smo Slovenci, in v odgovor prejel še slovensko različico voščilne pesmi. Od takrat med ljudmi še danes odmevajo njegove besede zbranim mladim: “Papež ‘ma vas rad”.

Kot pojasnjuje Šter, se je papež v Postojni začel obnašati nekonvencionalno in v nasprotju s protokolom, z mladino se je pogovarjal tudi izven zastavljenega programa. Tudi sicer so ga ljudje lahko spoznali kot preprostega človeka. Papež je imel preproste zahteve tudi glede prehrane in nočitve, se spominja Šter.

Prenočeval je na sedežu ljubljanske nadškofije. Kot se spominja Šter, ga je v zelo zgodnjih jutranjih urah klical dežurni policist, češ da se v okolici nadškofijskega sedeža slišijo glasovi oziroma petje in da bi bilo lahko morda kaj narobe. Izkazalo se je, da je papež zgodaj vstal in med sprehajanjem po notranji galeriji prepeval hvalnice.

Prvega Slovenca je za blaženega razglasil Janez Pavel II.

Na papežev prvi in za Slovence zgodovinski obisk leta 1996 še danes spominja več spominskih obeležij. Ob baziliki na Brezjah so postavili papežev spomenik, v Postojni stoji spominski križ, v Mariboru stoji Fontana miru. V Ljubljani so pozneje po papežu poimenovali eno od ulic.

Močan pečat med verniki pa je Janez Pavel II. pustil tudi na polju pred dvorcem Betnava, kjer je med svojim drugim obiskom v Sloveniji septembra 1999 pred 200.000 ljudmi Antona Martina Slomška kot prvega Slovenca razglasil za blaženega.

Kot se v povezavi s Slomškovim svetniškim postopkom spominja Peterle, je nekoč v Rimu papeža vprašal, če je mogoče kaj pospešiti svetniški postopek, papež pa mu je odgovoril, da je to zahteven in dolgotrajen postopek. Tedanji veleposlanik Slovenije pri Svetem sedežu Štefan Falež je nato papežu odvrnil, da pa njega posluša sam Bog. “Bog že, moja birokracija pa ne,” se papeževega tedanjega odgovora spominja Peterle. Po njegovih besedah tako Janez Pavel II. ni bil močan samo v duhovnosti, teologiji in literaturi, ampak ga je poznal tudi kot človeka iskrivega humorja.

Papež Janez XXIII. je ljubljansko škofijo povzdignil v nadškofijo

Od obeh bodočih svetnikov je sicer papež Janez Pavel II. za Slovence v ospredju, saj je s svojim dolgim pontifikatom pustil močan pečat v Cerkvi in je današnjim slovenskim vernikom tudi časovno bliže.

A tudi papež Janez XXIII. za Slovence ni bil nepomemben. Decembra leta 1961 je tedanjo ljubljansko škofijo povzdignil v nadškofijo in z istim odlokom tedanjega škofa Antona Vovka imenoval za ljubljanskega nadškofa. Sklical je tudi drugi vatikanski koncil, ki je Cerkev bolj odprl svetu, od takrat so se pri nas uveljavile maše v slovenskem jeziku. (sta/ured)