OBDOLŽENEC VASKO SIMONITI. Tožilstvo vidi “verbalni delikt”, Simoniti odgovarja z učno uro prava in demokracije.

Spomnimo: včeraj smo na Politikis.si pisali, da se socialistični pregon Ivana Štuheca in Francija Cukjatija zaradi izjav o KPK nadaljuje. Tožilstvo je namreč zoper moralnega teologa Štuheca in vidnega člana SDS Cukjatija zaradi izjav, ki sta jih dajala o delu Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), vložilo zahtevo za preiskavo.

No, medtem je tretji “verbalni delinkvent” Vasko Simoniti danes že imel kot obdolženec zaslišanje pri preiskovalni sodnici Marjutki Paškulin. Spodaj si preberite vsebino “verbalnega delikta”, kot ga opredeljuje okrožna državna tožilka Karmen Erčulj.

Na tem mestu pa v celoti objavljamo zapis Vaska Simonitija, ki je prava učna ura prava in demokracije, in katero naj posluša (beri: prebere) kar največ tistih, ki naj bi se pri svojem delu morali posluževati zgolj in samo prava, ne pa da so poslušno orodje onih, ki jim povedana resnica nikakor ne diši in jo je treba kar najhitreje nevtralizirati.

“Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjutka Paškulin mi je poslala kot obdolžencu v kazenski zadevi (Opr.št.: II Kpr 5822/2014) vabilo na zagovor. Vabilo je nastalo na podlagi zahteve okrožne državne tožilke Karmen Erčulj, ki je kot uslužbenka Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani izdala zahtevo za preiskavo zoper mene, ker po njenem mnenju obstaja utemeljen sum, da sem razžalil Komisijo za preprečevanje korupcije Republike Slovenije (KPK).

Tožilkina utemeljitev je argumentirana na podlagi posameznih izjav obdolženega, iztrganih iz daljšega teksta in konteksta (intervjuja v tedniku Demokracija, 17. januarja 2013), ki, po njenem mnenju, presegajo ustavno pravico svobode izražanja in kritike dela Komisije za preprečevanje korupcije Republike Slovenije (KPK). Pri tem je potrebno, kot poudari tožilka, še posebej »upoštevati, da KPK v primerjavi z drugimi izpostavljenimi oškodovanci uživa večjo zaščito pri napadih na njen ugled, saj gre za neodvisni nadzorni organ v družbi in je njegova vloga in avtoriteta odvisna predvsem od zaupanja, ki ga uživajo v javnosti«. Nobena institucija, še najmanj pa taka hibridna in invalidna institucija, kot je KPK, ne more uživati večjega ugleda sama po sebi, saj vsaki instituciji dajejo ugled ljudje, ki v njej delujejo in njihova dejanja. Tožilkino mnenje je milo rečeno čudaško in anahronistično glede razumevanja pravne države, saj naj bi po njenem mnenju nekakšen nadzorno-preiskovalni, v bistvu nikomur odgovorni državni organ, temelječ na spornem zakonu, užival še posebno zaščito. Verjetno pred državljani, v katerih službi je? Kaj takega lahko brez posledic izjavi uslužbenec pravosodnega sistema samo v pravno nezanesljivi državi. Še več, tak uslužbenec lahko v taki državi povsem neovirano preganja ljudi, ki izražajo kritična mnenja o represivnih državnih organih in njihovih predstojnikih.

V zvezi s kazensko zadevo, v kateri me tožilka obdolžuje zgoraj omenjenih dejanj, tako podajam v skladu s procesnim pravom svoj zagovor – najprej na načelni, nato pa še na konkretni ravni:

1. Ideja pravne države (PD) je ideja pravne varnosti; in sicer, da PD ščiti vse državljane pred samovoljo/nasiljem države/oblasti. V zameno za zaščito je državljan pooblastil državo, da razpolaga z državnim nasiljem – policijo, vojsko, sodstvom: preiskavo, obtožbo, razsodbo, zaporom, nadzorom, odstranitvijo iz javnega življenja itd.- ki ga določata zakon in ustava.

2. Skratka, naloga države je predvsem zaščita državljana pred njo samo. Zato, da bi lahko državljan deloval kot zoon politikon, svobodni državljan, mu mora država zagotavljati niz pravic: temeljnih, političnih, socialnih itd. Med temi pravicami je pravica do javnega govora alfa in omega. Državljan mora namreč imeti v vsakem trenutku pravico, da kritizira državne organe pravosodja (uradnega nasilja, kamor spada tudi KPK) in konkretne osebe, ki v imenu tega organa delujejo.

3. Kritika državljana do organov oblasti in prisile (tudi KPK) ni navadna kritika, ki jo lahko vsak državljan izraža do sodržavljana ali ustanov civilne družbe. Ta kritika oblasti vedno zahteva in zato odraža večji državljanski pogum, saj se državni organi/njihovi uslužbenci radi maščujejo. Ta kritika zahteva zato tudi drugačen jezik, predvsem večjo ostrino, ki se nanaša na konkretne osebe: predsednike, namestnike, člane; zato je jezik te kritike lahko tudi oster, neprizanesljiv, slikovit, provokativen. Ni na državljanu, ki je vedno v podrejenem položaju v odnosu do nasilja države, da je odmerjen, olikan, ponižen, resen itd.; ampak je na državnem organu, da razume prizadetost, ogroženost in gnev državljana, ki ve, da ga v slabi pravni državi, kot je Slovenija, njeni organi ne ščitijo pred državnim ali paradržavnim nasiljem. Skratka država/oblast – kot je KPK – mora prepričati državljana, da deluje v njegovo (skupno-javno) korist, ne pa, da državljan za to prosi državo.

4. Namreč, kadar država svoj represivni aparat vzpostavlja na način, kot smo mu priče v Sloveniji, to pomeni, da nekateri deli tega aparata nimajo jasnih pristojnosti – kar je značilnost KPK; ali pa imajo pristojnosti, ki se lahko različno in poljubno razlagajo od primera do primera; ali kadar ima namerno polovičarske kompetence tem smislu, da jih poljubno uporablja, itd., potem se državljana zelo težko zaščiti pred samovoljo takega organa. KPK tako z javno objavo t.i. končnega poročila, ali pa samo z objavo, da nekdo nima zadostne osebne integritete, ali da obstaja pri nekom sum tveganja korupcije ipd. sebe postavlja v položaj, ko lahko brez vsake odgovornosti državljana difamira, ga skozi podtikanje dejansko obtožuje in javno izpostavlja češ, da je goljuf, lažnivec, tat, ki tudi po mnogih “razgovorih” ni zadovoljivo pojasnil izvora svojega premoženja in denarja itd.; pri čemer pa KPK-ju ni treba pojasnjevati, zakaj pojasnila niso dovolj. Takrat se državljanu godi krivica, saj je pod pritiskom organa, ki lahko neskončno ponavlja, da ni zadovoljen s pojasnili; ker se državljan ne more braniti, njegov ugled nezadržno pada, pri čemer pa organ (KPK), ki je povzročil škodo državljanu, ne nosi nikakršne odgovornosti, saj lahko v vsakem trenutku reče, da se zmotil, ali pa da je zadovoljen s pojasnili.

5. V ideji pravne države ima osrednje mesto postulat – nosilni princip, ki ga ne smemo kršiti, sicer ogrozimo samo idejo, to je, da država, poleg z ustavo določenih in omejenih institucij pravosodja, ne sme ustanavljati nikakršnih posebnih parapravosodnih ali drugih parapolicijskih ali parapreiskovalnih organov. Kadar država to vseeno počne, tako kot je v primeru KPK, takrat se pravna varnost družbe dejansko zmanjša in poveča ogroženost državljana s strani države.

6. Ne smemo spregledati, da tisti, ki vzpostavljajo tak represivni aparat in ustanavljajo take “bastardne organe ” kot je KPK to počno namerno in sicer zato, da bi v pravni sistem države vnesli pravno ne-varnost in posledično nezaupanje v državo, ki več ne ščiti državljanov pred njeno samovoljo, ampak vzpostavlja sistemsko nezaupanje, katerega namen je postaviti pod vprašaj demokracijo kot organizacijo življenja družbe. Slab pravni sistem in nedelujoča pravna država sta najboljši metodi za ustvarjanje stanja, naklonjenega vzpostavitvi avtoritarnega sistema, v katerem bo “poštenjak udaril po mizi in naredil red”.

7. V takem položaju namerno povzročene pravne ne-varnosti, ki ga sistematično že dolgo vzpostavljata oziroma vzdržujeta zakonodajna in izvršna oblast, ima pravica državljana do svobodnega izražanja misli in mnenj, vključno z ostro, celo preostro in tudi nezmerno kritiko državnih institucij, seveda še toliko bolj tudi prav takih paradržavnih institucij in njenih članov kot je KPK, povsem samoobrambni značaj. Tako uveljavljena pravica deluje kot državljanska pokončnost, ki je v korist demokracije in tudi povsem osebne svobode. S tem se državljan ubrani pred (para)državo in preprečuje, ali celo prepreči, da tako prakso uveljavlja KPK tudi pri drugih “žrtvah” slabe pravne države in njenega neverodostojnega sistema.

8. V stanju šibke pravne varnosti, kot jo demonstrira država Slovenija, je pravica do neprizanesljivega, ostrega in slikovitega govora vedno nad osebno in poklicno integriteto državne institucije in njenih uradnikov, uslužbencev ali funkcionarjev.

V pričujoči zadevi sem v intervjuju, zaradi katerega me državno tožilstvo obtožuje kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, izrazil dve kritični mnenji:

– svoje negativno mnenje o KPK, za katero menim da je demokraciji škodljiva in neustavna državna institucija in

– svoje negativno mnenje o tedanjem predsedniku KPK, Goranu Klemenčiču kot nosilcu državne funkcije, za katerega menim, da vrši svojo funkcijo na moralno neprimeren in demokraciji škodljiv način.

Glede na to:

1. Pravico, da ti dve mnenji imam in da sem ju javno in slikovito izrazil, mi zagotavlja moja ustavna pravica do svobode govora.

2. Ti dve mnenji sta politični kritični mnenji, zadevata državno inštitucijo in ravnanje njenega predsednika. V demokratični družbi mora biti pravica do izražanja takega političnega kritičnega mnenja še toliko bolj zaščitena. Tako člen zakona o razžalitvi pravi: »Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.« (KZ, člen 158(3)). Moje mnenje o KPK in Goranu Klemenčiču ni bilo žaljivo temveč ostro in kritično; pa tudi če bi se ga interpretiralo kot žaljivo (kar ni), v kontekstu resne kritike ne predstavlja kaznivega dejanja razžalitve.

3. Pri izražanju teh dveh mnenj tudi nisem zagrešil kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Nisem »trdil ali raznašal kaj, kar lahko škoduje časti ali dobremu imenu« (KZ, člen 160(1)) Gorana Klemenčiča. Kot na primer izraža sodna praksa, »Žaljiva obdolžitev pomeni očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje…« (odločitev VSL sodba I Cp 3037/2011, 9.5.2011). O Klemenčiču nisem postavljal nobenih takšnih trditev, na primer, da je storil nekaj nelegalnega. O njem in o instituciji, ki jo vodi, sem izrekel ostro kritiko in mnenje, da je njegovo početje moralno sporno. To je kritika ne pa obdolžitev kaznivega dejanja. To je iz intervjuja popolnoma jasno.

V sledečem tekstu bom pokazal, da niti posedovanje niti izražanje teh mnenj niti način, na katerega sem ti dve mnenji izrazil, ne predstavljajo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ali razžalitve. Še več, tem kaznivim dejanjem se moj kritičen političen govor niti malo ne približa. Moj intervju je resna in zavzeta in ostra kritika državljana na račun državne institucije in državnega funkcionarja; kot taka je del javne politične razprave, ki jo ščiti ustava in ki je temelj vsake demokratične družbe. Pričujoča ovadba oziroma zahteva okrožne državne tožilke za preiskavo je napad na svobodo govora politično zainteresiranega državljana, ki je svoje kritično mnenje o politični instituciji in svoje kritično mnenje o državnem funkcionarju izrazil na javen, oster in slikovit način. Ta ovadba oziroma zahteva po preiskavi je tako popoln absurd, moralno popolnoma neodgovorno dejanje tožilke in zloraba prava, ki spodkopava temelje svoboda govora (o svobodi govora in izražanja ter visoki stopnji njunega varstva med drugim pri nas npr. tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-226/95, 8.7.1999). A pojdimo po vrsti.

Kot rečeno, moje mnenje o KPK je negativno. Menim, da je za demokracijo škodljiva in da je neustavna državna institucija. S tem mojim mnenjem se seveda mnogi v naši državi ne strinjajo, morda tudi tožilka, a to je tukaj seveda nepomembno. To kritično politično mnenje imam pravico javno in slikovito izraziti, kar mi zagotavlja ustava.

Če dvomite, da imam to mnenje pravico izraziti, poglejmo nekaj primerjav. Tisti, ki kritizira naše sodstvo in meni, da je naše sodstvo slabo, počasno in skorumpirano, ima pravico to mnenje izraziti; zagovornik neposredne demokracije, ki meni, da je parlament demokraciji škodljiva institucija ima pravico to mnenje izraziti; celo nekdo, ki meni, da bi bilo še najbolje živeti v totalitarnem fašizmu ima pravico to mnenje izraziti. In vsak tak državljan ima pravico javno izraziti tako mnenje v slikovitem jeziku. Prvi bo dejal, recimo, da je »naše sodstvo ena sama korupcija«; drugi da »je parlament ena sama hipokrizija in zloraba«; tretji, recimo, da je »demokracija suženjstvo.« Ta mnenja so lahko napačna, neumna in bolj ali manj grobo ali slikovito izražena. Ampak, bilo bi zelo čudno, če bi v naši državi preganjali, kaznovali in zapirali ljudi, ki bi mnenja o državnih institucijah javno in slikovito izražali. Temu se reče svoboda govora in ta je temelj demokratičnega dialoga. Moje mnenje o KPK, za katerega še vedno menim, da je pravilno, je prav tako javno in slikovito izraženo mnenje o državni inštituciji. Pregon, ki ga nad mano izvaja državno tožilstvo, je prav tako absurden.

Moje drugo mnenje se tiče predsednika KPK, Gorana Klemenčiča, kot nosilca državne funkcije, za katerega menim, da je vršil svojo funkcijo na demokraciji škodljiv način. S tem mojim mnenjem se seveda mnogi v naši državi ne strinjajo, morda tudi tožilka, a to je tukaj seveda nepomembno. To kritično politično mnenje imam pravico javno in slikovito izraziti, kar mi zagotavlja ustava.

Če dvomite, da imam to mnenje pravico izraziti, poglejmo nekaj primerjav. Nekdo, ki meni da predsednik neke države nekompetentno vrši svojo funkcijo, ima pravico to mnenje izraziti; nekdo, ki meni, da ima vodja neke stranke politične nazore, ki so škodljivi demokraciji, ima pravico to mnenje izraziti; nekdo, ki meni, da ima nek državni sekretar osebne lastnosti, ki so neprimerne za njegovo funkcijo, ima pravico to mnenje izraziti. Prvi bo morda rekel, da je predsednik »nesposoben«; drugi, da je vodja stranke »nedemokratičen«; tretji, da je državni funkcionar »nemoralen«. Ta mnenja so lahko napačna, neumna in bolj ali manj grobo ali slikovito izražena, ampak bilo bi zelo čudno, če bi v naši državi preganjali, kaznovali in zapirali ljudi, ki bi javno in slikovito izražali svoja mnenja o nosilcih državnih funkcij. Temu se reče svoboda govora in ta je temelj demokratičnega dialoga.

Moje mnenje o predsedniku KPK, ki ga še vedno smatram za pravilno, je prav tako javno in slikovito izraženo mnenje o nosilcu državne funkcije. Pregon, ki ga nad mano izvaja državno tožilstvo, je prav tako absurden.

Pa poglejmo, če se moje mnenje v kakšnem pogledu na pomemben način razlikuje od zgoraj navedenih primerov.

Prvič, kaj je slikovito izražanje? Je bilo moje izražanje kritičnega mnenja o nosilcu državne funkcije bolj grobo, bolj neprimerno kot dovoljuje splošno sprejeta norma? Težko si predstavljam, da obstaja v demokratični družbi kakšna posebej stroga meja, ko gre za izražanje mnenj o nosilcih javnih funkcij. Zakon takšne meje ne določa, poleg tega (kot rečeno) zakon o razžalitvi eksplicitno ščiti političen govor in resno kritiko. A seveda lahko sodnik pri nas zakon pogosto interpretira, kakor želi (to je moje mnenje), zato poglejmo najprej nekaj primerov iz tujine. Na primer, članice Pussy Riot so o Putinu prepevale, med drugim:[1]

Vodja KGB-ja, njihov glavni svetnik,

pelje protestnike v zapor s policijskim varstvom,

da ne užalijo njegove svetosti,

morajo ženske rojevati in ljubiti

drek, drek, drek …

…

Cerkev slavi gnile diktatorje

…

Patriarh Gundjajev verjame v Putina

kurba, zakaj raje ne verjameš v Boga?

V tem primeru gre gotovo za grobo in slikovito izraženo mnenje o Putinu in ruskem patriarhu: Putina na primer primerja z gnilim diktatorjem, patriarha pa s prostitutom. Drug primer, leta 2010, ko so v Londonu protestirali proti raziskavi o legalnosti vojne v Iraku, so protestniki nosili transparente z napisi Bliar (besedna igra iz »Blair« in »lažnivec«) in plakate, na katerih je bil prikazan Blair z okrvavljenimi rokami in napisom »vojni zločinec«. Tretji primer, izbran precej naključno, ker mi je ta časopis ravno pri roki, v angleškem časopisu Independent kolumnistka Joan Smith komentira sodbo italijanskega sodišča v razvpitem primeru Amande Knox: »The Amanda Knox verdict isn’t justice for Meredith Kercher. It’s a witch-hunt« (sodba v primeru Amande Knox ni pravica, temveč lov na čarovnice).

Te kritike so ostre (primerjava Blaira z vojnim zločincem in zmerjanje z lažnivcem, zmerjanje Putina z gnilim diktatorjem ali primerjava sodišča z lovom na čarovnice). Gre za nekaj strašnega; so take ostre besede nekaj nenavadnega? Seveda noben izmed teh primerov ni nekaj nenavadnega ali čudnega. Vzemite v roke katerikoli političen časopis v Evropi in našli boste mnogo močnih in slikovito izraženih mnenj o državnih institucijah in o nosilcih državnih funkcij ali pa si poglejte katerikoli protest. Taka mnenja niso nič nenavadnega, temveč temelj demokratičnega dialoga. Bi bilo pa nadvse nenavadno, če bi v Angliji zaprli protestnike, ker so užalili Tonyja Blaira; ali če bi Italija zahtevala zapor za angleško kolumnistko, ki je razžalila njihovo sodišče. Takšne stvari se dogajajo le v državah, kot je Rusija.

Moje mnenje o Goranu Klemenčiču, ki se celo kot visok državni funkcionar istoveti z zločinskimi idejami totalitarnih režimov, kar pa je v katerikoli zahodnoevropski državi nemogoča in neoprostljiva politična in moralna nizkotnost, je izraženo na mnogo bolj blag način kot v zgoraj navedenih primerih. Morda pri nas živimo v bolj konservativni državi? Morda pri nas veljajo mnogo strožje norme o tem, kako se smemo izražati o nosilcih državnih funkcij? (Primeri: Mladina pred leti opremi predsednika države in predsednika vlade s kljukastimi križi;pa kolumne Miheljaka; pa mnenja Makarovičeve o cerkvi; praktično vsak intervju s katerimkoli slovenskim opinion makerjem, ki so praviloma vsi po vrsti ostri). Ta mnenja so lahko napačna, lahko so hiperbolično izražena, lahko celo mislimo, da so moralno zavržna in neokusna, kot na primer Mladinina primerjava obeh politikov z nacisti. A ne pozabimo: gre za mnenja o nosilcih državnih funkcij. In zelo čudno bi bilo, če bi v naši državi zapirali ljudi, ker izražajo takšna politična mnenja.

Torej, moje javno izraženo kritično mnenje o nosilcu državne funkcije ne izstopa po ostrini in slikovitosti, če ga primerjamo z drugimi mnenji doma in v tujini. Toda morda tožilka v moji zadevi vidi stvari drugače, morda tožilka meni, da sem svoje mnenje o Goranu Klemenčiču kot predsedniku KPK izrazil na način, ki ga zadeva kot zasebno osebo in ne kot o nekom, ki vrši državno funkcijo? Torej gre v tem primeru za osebno razžalitev ne pa za napad na Klemenčiča, kot nosilca javne funkcije? Nekdo lahko izrazi mnenje o Georgu Bushu, da je preneumen, da bi bil predsednik Amerike, kar je gotovo ostro in neprijetno mnenje: a tukaj gre za kritiko Busha v njegovi poziciji, kot vodja države (glej primere zgoraj). V nobenem delu svojega intervjuja se nedotikam Klemenčičevega osebnega življenja, na primer njegovega družinskega življenja itn.

Morda se moje mnenje razlikuje, ker obdolžujem Klemenčiča nekega kaznivega dejanja, na primer, da je nekaj ukradel ali da je prejemal podkupnino? Se pravi gre za žaljivo obdolžitev, kot jo definira zakon? V svojem intervjuju jasno izražam le ostra in kritična mnenja o moralni primernosti Klemenčiča, v njegovi vlogi vodje KPK-ja in ga ne dolžim nobenih kaznivih dejanj. Je pa zelo ironično, da se mene obtožuje žaljive obdolžitve, pri čemer je moja kritika Klemenčiča in njegove komisije uperjena ravno v to, da KPK brez izpeljanega sodnega postopka lahko javno očita kazniva dejanja prejemanja podkupnin. V naši državi torej en državni organ (KPK) brez sodnega postopka javno oblati dobro ime in čast ljudi, ki jim pred sodiščem ni bilo še nič dokazano; drug državni organ (tožilstvo) pa pred sodišče vodi tiste, ki bi si drznili kritizirati KPK.

Skratka, moj intervju je politični govor, izraženo politično mnenje, zaščiteno praktično z najbolj svetim pravilom demokratičnega sveta, ki se v nobenem pogledu niti malo ne približa kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve. To je na prvi pogled jasno vsakomur, ki intervju prebere, in v nobeni demokratični državi ne bi nobenemu tožilcu niti prišlo na misel, da bi nekega politično zainteresiranega državljana preganjal v takem primeru. Še v Rusiji so bili bolj pametni, in so dekleta iz Pussy Riot obsodili zaradi huliganstva, ne pa zaradi političnega govora in »žaljive obdolžitve«!

A očitno v naši državi ni tako. Pri nas državni organi pregona pričakujejo, da se politično aktivni državljani zagovarjajo, da pojasnjujejo. Pri nas očitno človek ne sme nekega političnega mnenja javno izraziti, ampak se mora na policiji in pred tožilstvom za tako mnenje zagovarjati, ga pojasnjevati, se braniti. Pri nas je treba biti previden pri izražanju političnega mnenja. Pri nas je človeka lahko strah izražati politično mnenje. Zato pojdimo k zagovoru, k dlakocepljenju, k pojasnjevanjem besede za besedo; pojdimo v zagovor mojega političnega mnenja pred sodiščem – kot da je to nekaj normalnega.

1. »Klemenčič zlorabljal pravo, pozabil pa na pravičnost« (str.3)

Pojasnitev: Klemenčiču tukaj jasno ne očitam nobenega nelegalnega dejanja, ampak nemoralnost. »Zloraba prava« je oksimoron v pravnem smislu, se pravi je pravno neoporečno dejanje, ki pa je moralno sporno. Sicer mi takega mnenja pred sodiščem ni treba pojasnjevati, ker gre za moje moralno mnenje o tem, kaj je pravično in kaj ne. Če vas že zanima (pa vas ne bi smelo), menim, da je Klemenčič nemoralno in nepravično uporabil pravna sredstva v zadevi, ki je v samem intervjuju razložena, pa je tožilka namenoma spregleda. Gre za izživljanje predstojnikov KPK, ko je eden protizakonito nastopil proti mojemu sodelavcu, sodelavec ga je tožil in tožbo po več letih dobil, oba predstojnika pa sta izvršitev sodbe zavlačevala, kljub temu da sta vedela, da je imel moj sodelavec prav. Pravo sta zlorabljala, pravičnost pa zanemarila. Toliko huje za njiju, ker se rada oba izgovarjata na etiko in osebno integriteto ipd.

Primerjava: Recimo, da je nek državljan mnenja, da je predsednik države nepravično pomilostil nekaj zločincev, kot predsedniku to omogoča zakon. Recimo, da tak državljan napiše kolumno »Predsednik države zlorabljal pravo, pozabil pa na pravičnost.« Boste takega državljana povabili na zagovor? Ga boste zaprli?

Razlaga 2: Je mar tožilec mnenja, da je izraziti mnenje, da je neko dejanje neetično, kaznivo dejanje???

Primer 2: Recimo, da nek človek izrazi mnenje, da se mu zdi splav skrajno neetičen, čeprav je legalen. Recimo da tak človek reče o nekem zdravniku, ki je splav izvajal, da je zdravnik delal neetično. Boste takega človeka zaprli, zaradi njegovega mnenja?

2. »Ta komisija ima resnične rezultate samo v sramotitvi ljudi in v javnemu ovajanju, s katerim ljudi spodbuja k sumničavosti, zadrtosti, opravljanju, razširjanju govoric, laži… Pravih rezultatov v smislu poslanstva, ki si ga sama pripisuje, dejansko ni. Včasih komisija v javnosti postreže s statističnimi podatki, a gre samo za samohvalo. Če analiziramo njeno storilnost, se ta kaže le v sramotenju ljudi, a tega komisija statistično ne prikazuje. Zdi se mi, da delo v takšni komisiji lahko opravlja samo človek, ki mu je blizu mentaliteta ovaduštva.«

Razlaga: Politično mnenje – kritika inštitucije in vrste ljudi, ki take inštitucije vodijo. Citat je tudi iztrgan iz konteksta, saj je v samem intervjuju razloženo, na čem temelji moje mnenje, poleg tega ( o tem sem pisal in javno pojasnjeval na tiskovnih konferencah v preteklem letu) pa je bilo povsem jasno objavljeno v medijih, da je korupcija v času odkar je prav ta komisija močno porasla (96% vprašanih gospodarstvenikov je bilo lani o tem prepričanih), o tem, na kakšnem zakonskem temelju počiva ta komisija (ni bilo možno vpogleda v spis preiskovanca, ni sodnega varstva za presikovanca, javno objavljanje ugotovitev te komisije, pred čimer se preiskovanec ne more braniti, ampak je stigmatiziran, kar vse povzroča sramotenje itd. ( prav o tem je bilo veliko napisanega, ne nazadnje celo v Dnevniku, Jakob Demšar, KPK in iskanje supermena (popotnica za delo), 11.3.2014, str. 13). Človeku, ki na podlagi takega zakona in takega delovanja KPK, v taki instituciji dela, mu je resnično, tako je moje mnenje, mentaliteta javnega ovaduštva.

Primerjava: Predstavljajte si, da nekdo, ki nasprotuje Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (SOVA), na podoben način kritizira parlament in pravi, da je mnenja, da ljudje, ki tam delajo, so lahko le ljudje, ki jim je blizu mentaliteta ovaduštva. Boste takega državljana povabili na zagovor? Ga boste zaprli?

3. »Kosa in Klemenčiča sem vedno dojemal kot politikantska denuncianta, ki rada nastopata v javnosti, ki skušata svojo pravo naravo prikriti s hlinjeno resnostjo. Dejansko mi delujeta kot človeka brez vsakršnega občutka za pravno enakost. Vsakega človeka, ki ga v javnosti razglasita, da je okužen s korupcijo, dejansko oropata poštene obrambe. Tako jima zakon omogoča slepilni manever, da se prikažeta kot človeka, zavezana poštenosti, dejansko pa gre za po mojem mnenju namišljeno poštenost, s katero predvsem skrbita za samopromocijo brez minimalne etične drže in elementarne spodobnosti v službi točno določenih političnih interesov.«

Razlaga: Gre očitno za resno kritiko zakona, in resno in ostro kritiko dveh predsednikov KPK-ja, ki ju kritiziram tako po osebnostni ravni, ne očitam pa jima ničesar nelegalnega. Ker navdušeno vodita (sta vodila) inštitucijo, ki je po mojem mnenju neustavna in nedemokratična (omogoča sramotenje ljudi in odvzem dobrega imena preden se tem ljudem izreče sodba), se mi zdi logično predsednik takšne inštitucije, človek, ki bi bil pripravljen takšno inštitucijo voditi, po svojem karakterju denunciant, se pravi nekdo, ki uživa v javnem blatenju ljudi, preden jim je kaj dokazano na sodišču. Obenem se mi zdita oba bivša predsednika komisije tudi politikantska, ker menim, da delujeta pristransko in izrabljata komisijo v politične namene. To jima omogoča tudi notranja ureditev institucije, ki sta jo vodila, saj so obravnavali ljudi, kakor se jim je zdelo, poljubno in pristransko selektivno itd. Zavezanost denuncinastvu pa je izkazal Goran Klemenčič tudi s svojim istovetenjem s simbolom popolnega zločinskega nadzorovanja in podreditve, kar vključuje tudi najnizkotnejše ovajanje. To jasno in nedvoumno zavezanost idejno in ideološko nesprejemljivemu svetu je storil ob prevzemu te institucije premišljeno in namenoma.

Poleg tega tudi komentiram javne nastope tega državnega funkcionarja, katerega izjave in javno čustvovanje se mi zdijo skrajno neprimerne in manipulativne, ter povsem v skladu z idejnim in ideološkim svetom, s katerim se istoveti Goran Klememčič. Ni namreč bolj zlorabljenega čustva, prikrojenega trenutnemu cilju, kot je moralno ogorčenje, ki ga zlorablja državni funkcionar za povzdigovanje lastne moralne kreposti na račun obtoževanja drugega (glej njegovo izjavo za javnost 7.1. 2013). Zato tudi primerjave, ki torej temeljijo na povsem preverljivi osnovi, z Velikim duhovnom, z Orwellianskim Uradom za Resnico, Velikim bratom itn. Nadvse čudno in verjetno politično pogojeno je, da tožilka preganja mene, ki ugotavljam te negativne idejno politične usmeritve predsednika KPK in njegova poljubno selektivna ravnanja (ker ne gre za navadnega državljana, ampak funkcionarja države, tudi večkrat žaljivo izražena v obliki prostaške oziroma nizke govorice), medtem ko njegova javno izražena zavzetost za nesprejemljiv in demokraciji sovražen svet ter njegova dejanja, ki bazirajo na podlagi spornega zakona, pusti, da neovirano prakticira. S politikanstkim ovajanjem nisem označil te dva predstojnika KPK za izdajalca, kot podtika tožilka, ampak sem zgolj izrazil svoje stališče, ostro mnenje, da je tako početje nekaj nadvse škodljivega za ljudi, ki so javno ovadeni in se dejansko ne morejo braniti. Tako javno stigmatiziranje posameznikov je predvsem izraz nehumanosti in nasilja tistih, ki tako stigmatiziranje izvajajo. To je moje mnenje in moja ustavna pravica ga je izraziti.

Primerjava: Predstavljajte si, recimo, da nekdo, ki zagovarja neposredno demokracijo in je kritik parlamentarne demokracije, izreče kritiko na račun predsednika parlamenta in ga označi kot »lažnega predstavnika ljudstva« ali pa kot »dvoličneža«. Ali pa predstavljajte si nasprotnika kapitalizma, ki v političnem intervjuju proti kapitalizmu označi vse industrijalce za »tatove«. Boste takega človeka povabili na zagovor? Ga boste zaprli?

Primerjava 2: Predstavljajte si, da se vrhovni javni tožilec (predsednik / vodja parlamenta…) neke države slika z Velikim bratom, ima javne čustvene javne govore in primerja državo z greznico. Nek politično zainterestiran državljan v časopisu izrazi svoje negativno mnenje, s tem da ga okarakterizira, kot sem jaz Klemenčiča. Je kritika moralne drže, sloga in osebnosti nekega visokega državnega funkcionarja kaznivo dejanje? Boste takega človeka povabili na zagovor? Ga boste zaprli?

4. »Komisija deluje predvsem kot del propagandnega marša, ki je usmerjen proti predsedniku vlade in še številnim posameznikom po Sloveniji.« Tožilka naprej izpusti namenoma razlago, kaj je propagandni marš in kaj se je v državi v tistih dneh pred in potem, ko je Klemenčič podal svojo brezprizivno t.i. končno poročilo, dogajalo.

Razlaga: Gre za kritiko politične inštitucije. Absurdno je, da me nekdo želi zapreti zaradi izražanja političnega mnenja, da je takšna inštitucija slaba in škodljiva demokraciji in primerljiva s propagandnimi marši.

Primerjava: Recimo, da je nekdo mnenja, da je slovenski parlament primerljiv z Reichstagom leta 1933 ali pa da je mnenja, da je slovenski sodni sistem podoben sodstvu v Parizu leta 1791. Boste takega človeka povabili na zagovor? Ga boste zaprli?

5. »V tem kontekstu je Urad za pravo resnico močno vpleten in deluje kot nekakšna inkvizicija. Dobro bi bilo začeti pisati študijo z naslovom ‘Družbena zgodovina histerije kot problem zavedenih množic’ ali manj spakljivo in bolj razumljivo ‘Zgodovina linča in politične propagande na Slovenskem od 1945 do 2013’. To knjigo bi vsekakor lahko končali s poglavjem o vlogi in pomenu protikorupcijske komisije«.

Razlaga: O linču in inkviziciji bom razložil posebej, samo, če bo gospa preiskovalna sodnica vztrajala, da tudi to pojasnim oziroma razložim. Ker je razlaga tožilke (celo naslov morebitne razprave jo moti!!!!)…

6. »Komisija je po mojem mnenju posredni soustvarjalec teh ali še hujših dogodkov (primerljivih s stalinizmom in nacizmom)«. Tako citira tožilka.

Razlaga: Tega stavka nisem izjavil v intervjuju. Izjavil sem: »Upam, da tudi Veliki duhoven, po mojem mnenju posredni soustvarjalec teh dogodkov in jutrišnjega podobnega ali še hujšega dogajanja, ni žalosten«. Gre za veliko pomensko razliko. Izjava se je nanašala na nemirne dogodke v tistih dneh v januarju 2013, ki jih je soustvaril tudi predsednik KPK, o čemer je tudi mnogo drugih podobnih ali enakih mnenj, pa tožilka ni reagirala. Tožilka samovoljno ponareja in potvarja moje izjave verjetno z namenom, da bi dokazovala moje slabe namene in hkrati utrjevala pravilnost njenega sklepanja. Gre za vsebinsko izkrivljanje samega teksta in konteksta mojega intervjuja, kar dodatno kaže na vprašljivost tožilkine argumentacije. V to sodi tudi naslednji njen citat moje izjave, ki je invaliden in zavajujoč in s katerim hoče dokazati moj slabonamerni naklep žalitve in razžalitve itd. : (»Upam tudi, da moja grobost in neposrednost ne bosta prizadeli…«). Ne glede na to, da sem jasno v zagovoru pokazal, kaj je pravica do svobode izražanja in govora, ter kakšne so lahko izražene misli (ostre, neprizanesljive, slikovite itd.), iz celega citata, ki se ironično nanaša na povsem drugo osebo, kot sugerira tožilka (»Upam tudi, da moja grobost in neposrednost ne bosta prizadeli razumevajočega pravnika, ki mu je vse jasno in ki nas z ekranov poučuje o dostojnosti, medtem ko o trkanju po vratih ne reče nobene.«), in celotnega intervjuja dobi bralec šele pravo sliko.

Skratka iz vsega tega sledi, da je obtožnica proti meni pravi absurd. Kar je naravnost zavržno, je, da me tožilec sploh sili, da svoja politična mnenja pojasnjujem, kot da je to nekaj, kar je v demokraciji primerno. To bi moralo biti jasno vsakemu tožilcu. Celo človek, ki primerja vodjo naše države s Hitlerjem (kar je popolnoma nemoralna in neprimerna primerjava) je zaščiten, saj gre za političen govor, ki ga varuje ustava: kaj šele resna in zavzeta kritika zasebnega državljana, ki, kot jaz s svojim intervjujem, sodeluje v javni razpravi o naših političnih institucijah in o državnih funkcionarjih.

Obtožbo na svoj način lahko razumem le kot kristalno jasen napad na demokratičen dialog in na nadlegovanje mojega osebnega miru iz pozicije moči. Gre za ponovno in jasno zlorabo prava: zlorabo pravnih sredstev v namen zastraševanja in tratenja moje energije in časa, ki ga zdaj zgubljam za to, da razlagam pravnim organom svoje države najbolj osnovne pojme iz ustave.

Sodnik, ki je v Rusiji obsodil dekleta iz Pussy Riot zaradi »huliganstva« bo, v primeru da Rusija ostane napol totalitarna država, ostal skrit očem. Upam, da bodo naši pravniki, ki pravo zlorabljajo na tako prozoren in zavržen način, kot je ta pregon proti meni, in uperjajo pravna sredstva v boj proti demokraciji in proti odprtem dialogu o naših državnih institucijah, nekoč stali pred našo javnostjo in odgovarjali za svoja dejanja.

Vasko Simoniti, 13. marca 2014, Ljubljana”

Simonitijeve izjave v kateri je tožilka Erčuljeva videla razžalitve državnega organa, v prejšnjem sistemu bi temu rekli “verbalni delikt”.