Profesor Ivan Bele: Tožilec Ferlinc in sodnica Klajnškova zlorabila pravo!

Pred dnevi je na javni tribuni Zbora za republiko nastopil tudi dolgoletni profesor prava Ivan Bele. Obtožni predlog in obsodba v zadevi Patria sta nekakovostna ter temeljita na tem, da tako tožilstvo kot sodišče ne poznata lastnega prava, je dejal Bele. Zaradi konciznega in dobro utemeljenega mnenja zakaj je temu tako, Beletov nastop na na javni tribuni Zbora za republiko objavljamo v celoti (ni lektorirano!). Včeraj je Politikis.si objavil tudi izrek oz. razglasitev sramotne, t.i. “neugotovljene” obsodbe Janeza Janše.

“Jaz sem bil povabljen tukaj, da povem nekaj o pravni vsebini odločb, ki so bile izdane, omejil bi se samo na primer Janeza Janše. Kaj drugega kot te ugotovitve, jaz zadeve ne vidim, političnih vidikov – to niti ni moja stvar. Pregledoval bi to obsodbo in tožbo prej s pravnega vidika, kolikor je v skladu s pravom ali ne in koliko to prikazuje naše organe, ki te odločbe, oz.  akte izdajajo, kot organe pravne države. Procesa nisem spremljal sistematično, kolikor sem slišal po televiziji, nekako človek, ki ni bil tako pripravljen dati nekih takih dokončnih sodb o kvaliteti; ampak sedaj po sodbi, ko sem prebral to obtožbo in obsodbo, sem videl, da sta absolutno nekvalitetni in  kažeta na veliko nepoznavanje tožilstva in sodišča lastnega pava, kaj lastno pravo pomeni, kako se morajo potem s takšno , bi rekel, nesposobnostjo vključevati v neke evropske procese, v neka evropska sodelovanja. Ozrl bi se mogoče uvodoma na uvodno oceno, da moram sprejeti odklonilni odnos do uvodne floskule v izjavi državnega
tožilca, in sicer, ko pravi, in če je korupcija zlo, je tisti, ki se proti zlu ne bori, zlo podpira tudi sam. Mislim, da to niso izjave, kot je odvetnik rekel, iz prejšnjega režima, to so izjave iz časov inkvizicijskega preganjanja čarovništva. Kjer se je pozivalo k nekemu obračunavanju z zlom, to, preko ljudi, katerim pa sicer niso mogli niti dokazati neke vzročne povezave z zlom, niti niso mogli dokazati še posebej pa tudi ne krivde, ampak vnaprej so bili določeni, da so pač sodelovali s tem zlom in da po potrebi bodo dokazali to z lastnim priznanjem. To je na nek zelo žalosten pogled na to, kako naj se pravo in pravna država  delujeta, še posebej pa, kako naj deluje tožilstvo v pravni državi. Več ali manj ostaja to, da je tožilec, ima samo pravico in dolžnost preganjati kazniva dejanja v skladu z načelom zakonitosti, da preganja samo tista dejanja, ki so z zakonom določena kot kazniva dejanja,
če on vidi kakšno zlo ali kaj drugega, preko tega, tukaj on ni pooblaščen. Pravo se uporabi zoper nekoga samo v tistem obsegu in tisti meri, kolikor zakon predvideva. No, sedaj, če gledamo in primerjamo, saj obtožba, in opis dejanja v obtožbi  in v obsodbi se ujemata. Vendar ta dva opisa imata eno veliko napako. Najprej sta nepopolna, sama s seboj v nasprotju in tudi nerazumljiva.

Nepopolna zato, ker se ob povzemanju zakonskih znakov  kaznivega dejanja ne navajajo dejstva, tista odločilna dejstva, v katerih se izražajo v ti znakih, ti znaki  se nikoli ne odražajo v tisti splošnosti, ki se jih je zakonodajalec zamislil, ampak se vedno izražajo na nek poseben konkreten način in ta konkreten način mora biti opisan v obtožbi, da potem vidimo, ali to ustreza tistemu abstraktnemu opisu iz zakona. Drugo je, da je sam s seboj v nasprotju, to pa je zato, ker tukaj začne opisovati zakonske znake: Jože Zagožen in Ivan Janša sta skupno storila kaznivo dejanje – skupno  pomeni  v sostorilstvu, in skupno mora biti skupna aktivnost in skupen naklep in skupna zavest. Potem kar pa tako, da je Ivan Janša za drugega  sprejel obljubo nagrade, Jože Zagožen pa zase. Tu se vidi, da naklep še ni bil isti pri enem in drugem. Eden je sprejel za nekoga drugega, en pa terjal zase, tako da se tukaj že razlikuje. Razlikuje pa se v načinu dejanja. In sicer Ivan Janša naj bi sprejel obljubo nagrade, dočim Jože Zagožen pa terjal obljubo nagrade. To sta dve različni ravnanji, ali ne? Sprejeti in pa terjati – tako da tukaj, kako je sostorilstvo tukaj bilo storjeno, je vprašanje, po drugi strani pa sostorilstvo pri tem kaznivem dejanju je tako rekoč izključeno. Namreč zakon določa kot način storitve kaznivega dejanja  tisto izvršitveno dejanje, je pravzaprav sprejem obljube. Sprejem obljube pa ne pomeni prejem obljube. Sprejem pomeni voljo, za to  da si ti za to obljubo, da ti rečeš da, darilo moraš ne samo prejeti, še vedno ga lahko odkloniš, vendar ga moraš prejeti, izraziti moraš svojo voljo, da ga sprejmeš. In tukaj moraš svojo voljo izraziti, jo moraš povedati tistemu, ki daje obljubo. Zakaj? ker je ta sprejem obljube kazniv le, če je povezan s protiobljubo, če rečemo, ali pa s sprejetjem nasprotne obveznosti, da bo s storitvami svojega vpliva posredoval, da se opravi kakšno uradno dejanje. In sprejem obljube je čisto individualno dejanje. Ta izjava volje je individualna. Tudi zakonca, ko sklepata zakonsko zvezo, izrečeta oba da, ampak vsak jo izreče zase. To ni neko njuno skupno dejanje, skupna aktivnost, temveč vsak izrazi svojo voljo. Nadaljne njune aktivnosti so lahko skupne, ampak to je čisto individualna odločitev in individualna presoja, ko sprejmeš to. In tukaj ni sostorilstva že pri sprejetju obljube, no pri tem sprejetju še zraven pogoja ali obveznosti, da boš opravil posredovanje, pa že v samem opisu pripisuje enemu storilcu … tukaj je to že narobe, vendar ta konstrukcija je morda storjena zato, da se sploh lahko oba obtoženca obsodi. Tako, da del dejanja enega hkrati pripisuješ dejanju drugega, oziroma,. da sta oba dva , da je to, kar je eden delal in drugi, da je to skupno delovanje. No tukaj videvam nasprotje.

Če gremo naprej po tej znakih, kaznivega dejanja. To kaznivo dejanje je uvrščeno med kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost. V naše, slovensko pravo je bilo uvedeno že skoraj v enakem tekstu v KZ SRS iz leta 77, povzeto skoraj z enakimi kaznimi, to pozna po hitrem pregledu, tudi nemško in avstrijsko pravo. To ni neka novost in tudi glede kaznovanja se ne odstopa, tako da se neka govorjenja, da so si neke elite izborile in dosegle nizko kaznovanje, to je tudi neka blodnja. Zato, ker fakti in zakonodaja tega ne potrjuje, in tudi tuja zakonodaja drastično ne obstoja; če imajo nekateri 3 namesto 2 let, drugače bistvenih razlik pa ni. Zakaj? Kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost je to kaznivo dejanje pravzaprav pripravljalne narave. Zato, ker uradna dolžnost pravzaprav še ni ni prizadeta. Pripravlja se napad na uradno dolžnost. Ta napad je sicer opisan v zakonu, to, da se opravi kakšno uradno dejanje, pri čemer si lahko razlagamo tudi uradno dejanje, ki bi se smelo opraviti, vendar bi takšna okoliščina tako da je nekdo za to prejel denar, lahko vzbuja sum v verodostojnost, sum v pravilnost takšnega uradnega delovanja. In zato, dokler se še nič ni zgodilo, dokler še tega posredovanja  ni bilo,  kaznivost nastane že s samo obljubo darila, ob sprejemu tega in tega pogoja, ki sem ga navedel, ni potrebno, da se ta pogoj tudi uresniči, v tem času uradna dolžnost prizadeta še ni bila. Zato je to tudi pripravljalno dejanje, in če hočemo priti do tega posredovanja, in če se …uporabi…  ta določba bolj samostojno, ampak se uporabi  druga določba, v našem primeru iz 3. odstavka istega člena. V drugem odstavku je navedeno, kdo je posredoval in v 3. odstavku je navedeno, če je kdo prej ali kasneje prejel nagrado, torej se ne uporabi več ta določba o posebnem kaznovanju pripravljalnega dejanja. Tukaj sprejem obljube nagrade v takšnih smislih, kot sem povedal, v samem zakonu ni opisan. Da je bil seznanjen, da so mu sporočili, in podobno, da je vzel na znanje, to še ni sprejem obljube s hkratno nasprotno obveznostjo, da boš opravil posredovanje. Drugič pa, bi opis dejanja, tega sploh ni nikjer navedeno, kakšno uradno dejanje naj bi bilo opravljeno? Tega sploh ni. Katero uradno dejanje? To pa moram videti, če ga že ne specificira, po človeku, ki ga bo opravil, po uradni osebi. Moramo vsaj po forumu povedati, da uradna dejanja delajo organi, državne službe in tem je treba identificirati – kakšno dejanje se bo opravilo. Če se tega ne ve, za kakšno dejanje se je to dajalo, za kakšno rabo, potem to ne spada med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost. Če se tega ne ve, ni zadosti, da je nekdo sprejel samo obljubo nagrade, potrebno je, da se je bil akceptiral s tem pogojem, da bo opravil določeno dejanje. Če tega ne vemo, potem je ta obljuba nagrade samo obljuba neke donacije, nečesa brezplačnega. Če gre za donacijo stranke, od kdaj je to prepovedano, samo kaznivo ne bo. To bo država lahko sankcionirala stranki na neke druge načine, če se financira z donacijami od drugod. Zato to še ne spravlja med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost.

Nazadnje pa ne bi razpravljal ne o dokazih, ampak bi povedal, da je tukaj v opisu dejanja napisano toliko stvari, ki sploh ne spadajo gor.  Če ima dejanje opisano enkrat, potem tisto, kaj se je dogajalo po tem, ni več to to, to že spada v opis nečesa drugega, nekega… kriminala… Za to dejanje vse tiste izjave o ljudeh, pa o tem, kaj so se pogovarjali, kje so sestajali, in vse mogoče stvari. To v ta opis ne sodi in ne daje neke večje pravne veljave; če se to veliko piše. Če se to veliko piše notri, to samo kaže, da je tisti, ki je pripravljal ta opis, pravzaprav ni imel jasne predstave o sami vsebini tega kaznivega dejanja. Donacije: konkretno tukaj naj bi bila donacija iz provizije, iz nekega posla z orožjem. Glede te provizije, so  običajno take, da si nekaj med strankami si bodo razdelili tudi tisti, ki so zastopali stranke pri tem izvrševanju. Tako da tukaj ta provizija ne bi bila nič čudnega, če jo je tudi ta Patria priznavala in najmanj, kot se je moralo priznati raznim posrednikom, za katere še človek nikoli ni slišal, so pa verjetno bili neki taki svetovni, bi rekel celo nastopači v teh zadevah. Se predstavljajo kot sila pomembni, in lahko potegnejo velik denar. Če se je tistim dalo, potem so ti pomislili, da je treba tudi nasprotni strani nekaj dati. Vprašanje je bilo, kdo je v Sloveniji nasprotna stran. Če bi se recimo provizija dala v tej obliki, dobro, pa dajmo še slovenski državi nazaj, vojski. Recimo osebno oborožitev. Poleg tega plačali še osebno oborožitev, ali pa da jih bomo šolali. V tej obliki je zadeva pravzaprav blizu (?) spornega, zdi se pa, zakaj je prišlo do tega, da so se ti označili ne za take prejemnike provizije, ampak da so iskali neke druge. To pa je sedaj vprašanje, ki po mojem ne bo nikoli čisto do kraja pojasnjeno. Na treh mestih se isti ljudje pojavljajo, kombinacija dejanj pa lahko napravi tri verzije glede tega, kdo je tu kaj se okoristil, lahko na račun ali s sklicevanjem na druge. Tukaj so različne tri verzije in jaz nisem tako prepričan, da so Finci natančno vedeli, če bi, bi tudi natančno zadevi prišli do dna, ne bi bili tisti, ki so zadnji vložil tožbo v tej stvari. Prvi odkrili in sporočili drugim in potem zadnji obtožili. Tukaj ne bi rekel, da je z njihove strani bila nam stvar prezentirana in da se moramo tega držati, kar so oni odkrili. Ne bi se spuščal v to, res je, da je tako zadevo težavno ugotoviti, ampak prosim, če so tukaj interesi zadaj, da…

…ne, saj se bom v to spuščal, ne; kako poteka to dokazovanje tega, prej se je pri nas delalo v preteklosti recimo, v tistem zakonu, to se je kot gospodarski kriminal obravnavalo. Gospodarski kriminal, ki ima svoje konstantne zakonitosti, in tudi neko svojo kriminologijo. In z vmešavanjem politike in z politiziranjem pravzaprav mi samo zakrijemo tisto, oziroma speljemo samo na nepravo pot. Tako da razčiščevanje tega verjetno bo še trajalo, in tudi vprašanje je, kakšna verzija bo izpadla nazadnje pri sojenju na Finskem. Ampak mi se držimo tega, da je naš zakon pravi. Ta obtožba ne zadošča – trditve iz obtožbe ne ustrezajo zakonskemu besedilu, kar piše  v zakonu, da je kaznivo dejanje. Zato pravim, da od koderkoli so prišle te trditve, ali informacije, ne zadoščajo za naš zakon.

Foto: arhiv Demokracije