Skorajšnji 100. življenjski jubilej Borisa Pahorja, se začenja s Pahoriano

2

Pisanje Borisa Pahorja, ki bo 26. avgusta letos dopolnil 100 let, je večplastno in vseprisotno, pomembno pa je za obujanje zgodovinskega spomina in kot pomembno pričevanje, namenjeno bodočim generacijam. Na znanstvenem srečanju Pahoriana danes pisateljevo delo razčlenjujejo številni poznavalci, sam pisatelj pa jih z zanimanjem posluša. Svoje razmišljanje bo podal ob zaključku.

Po besedah predsednika uprave Mladinske knjige Založbe Petra Tomšiča so kot govorce na današnje znanstveno srečanje povabili tiste posameznike, ki jim je Pahor dovolil vpogled v svoj miselni, duhovni in pisateljski svet. Tomšič verjame, da je v Pahorju še mnogo skritega sveta iz katerega črpa moč, da preseneča. Po njegovih besedah je pisatelj kljub težki življenjski zgodbi “ostal tak, kot je bil, na svoj način in na svoji poti, ki je neponovljiva”. Pahor nas še vedno preseneča in upam, da bo tako tudi v bodoče, je sklenil.

Pahor je ob začetku srečanja vstal iz občinstva in dejal, da mu je na nek način nerodno, ker prisostvuje dogodku, na katerem se bo govorilo o njem in o njegovemu delu. Kot je dejal, je v prisotnost privolil zgolj zaradi številnih, tudi tujih, gostov. “Nekako bom sodeloval in razložil, kar bo treba razložiti. Ti dogodki se namreč dogajajo, ko pisatelja ni več. Tako je vse narobe v mojem življenju, da je tudi do tega narobe prišlo,” je dejal.

Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), akademik Jože Trontelj, je pozdravil kolega akademika Pahorja in spomnil, da je s svojim pogumom in brezkompromisno pokončno držo prispeval k pravični obsodbi moralnih zablod in totalitarizmov minulega stoletja, ki jih je občutil tudi na lastni koži. Iz njegovih del odmeva beseda “obtožujem”, saj prinašajo zgodbe, ki opozarjajo na to, kaj se zgodi, ko se ideologija spoji z željo po oblasti. Po Trontljevih besedah je dalo Pahorjevo pisanje tudi čvrsto moralno lekcijo iz domoljubja Slovencem pa tudi zamejcem in izseljencem. Zavedanja o slovenskem čudaštvu je res več, vedenja pa še nismo uspeli spremeniti, je dodal.

Književnik Alojz Rebula se zaradi zdravstvenih težav današnjega srečanja ni udeležil, je pa organizatorjem poslal svoj Nagovor (o) prijatelju. Med drugim je zapisal, da je po Vladimirju Bartolu, ki pa se je z odselitvijo Trstu odtujil, Pahor prvi tržaški Slovenec, ki je v tem mestu slovensko besedo zastavil ne komercialnemu, temveč umetniškemu cilju. “Z njim je slovenska beseda v Trstu, dotlej beseda kamnarjev, pekov, mlekaric, postala tudi beseda umetniške lepote,” je med drugim zapisal.

Prav tako so uvodoma prebrali tudi prispevek glavne urednice založbe Bompiani Elisabette Sgarbi na temo Pahor je Trst. Kot je zapisala, je Trst mesto mnogoterih duš, mnogoterih izkušenj in mnogoterega vedenja. Vse te lastnosti Pahor po njenem mnenju združuje v svoji osebnosti kot človek in kot pisatelj, vendar z neko dodatno vrednostjo, ki izhaja iz njegove slovenske pripadnosti. “Od njega bi si želeli novih besed, da bi v njih našli smisel, ki bi zavezal skupaj dve stoletji evropskega življenja, da bi lahko preko njegovih besed odkrili dodatni smisel naših kaotičnih eksistenc,” je še zapisala Sgarbijeva.

Francoski literarni in filmski kritik Jean-Luc Douin je organizatorjem simpozija sporočil: “Kljub dvomu, kljub zvestemu spominu na trpinčene tovariše, kljub trenutnemu prepričanju, da ni več zmožen sreče, ker je stal na pragu krematorija (‘Kakšna rešitev naj bo žensko telo ob tistih prikaznih?’), Pahor vendarle verjame, da lahko poželenje in ljubezen prineseta odrešenje. In to tudi dokaže.”

Filozof in umetnik Evgen Bavčar je spregovoril na temo Boris Pahor: beseda in ljubezen. Beseda je po njegovem lahko nekaj poživljajočega, nekaj nedojemljivega in obenem izredno živega. Ko ni več besede, pa začne telo razpadati in prav v tem smislu si Bavčar zamišlja Pahorjevo pisavo. “Gre pa seveda za aktivno hrepenenje do besede, za aktivno hrepenenje do ljubezni. Se pravi do tistega večno ženskega, ki nas vleče naprej,” je dejal.

Po njegovih besedah je Pahorjeva pisava “tisto dejanje, ki je neke oblike dar, kot plašč sv. Martina”. “Plašč topline, ker ni dovolj, da se Pahor v eksistenco postavlja kot pisatelj, ampak podaja s tem mečem ljubezni tudi del svojega plašča, se pravi del svoje besede, tistim, ki so obmolknili, ki jih ni več, oziroma tistim, ki so že tukaj pa še ne obstajajo v literarnem prostoru, kot si ga on domišlja,” je razmišljal Bavčar.

V nadaljevanju simpozija bo spregovoril tudi zamejski literat Miroslav Košuta, katerega prispevek, kot je dejal za STA, nikakor ne bo “hvalisavo opevanje jubilanta, ampak nek kritičen rezime” 60 let njune skupne poti. Med drugim bo Košuta spregovoril o različnih pogledih na ustanovitev revije Zaliv, ki je, tako Košuta, odločno Pahorjeva revija, ki pa po njegovo ni bila ustanovljena tako. kot to Pahor opisuje zadnje čase. Košuta poudarja, da so jo ustanovili različno misleči kot skupinsko revijo. Nekateri so sčasoma tudi odpadli zato, da je Zaliv lahko postal resnično Pahorjeva revija. To pa se je nedvomno zgodilo zaradi njegove polemične žilice in neuklonljivosti ne takšnemu ne drugačnemu sistemu, je dodal Košuta.

Sklop današnjih predavanj o Pahorjevem življenju in delu bo sklenila literarna zgodovinarka Tatjana Rojc. Za STA je povedala, da je za temo svojega prispevka izbrala Trst kot analitično enoto Pahorjeve biti: “Pahor se prepoznava v tržaškem mestnem jedru. Mogoče je edini slovenski pisatelj, ki tudi spada v to jedro povsem zavestno. To enoto pa sem izbrala tudi zato, ker se mi zdi, da ponazarja začetek pogromov, ki so zaznamovali celotno Primorje od 20. let dalje. Prav tako gre za enoto, v kateri je prepoznavna Pahorjeva mediteranska narava, njegov literarni žar, ki je povsem neobremenjen in zagledan v drugačne zamejenosti in drugačno, tudi odkrito izpostavljanje ne samo literarnih ampak tudi političnih vrednot in problemov, za katere se osrednja Slovenija večkrat ne zanima ali pa jih ne razume.”

Znanstveno srečanje bodo s svojimi prispevki v naslednjih urah zaokrožili še nekateri drugi govorci, predvidoma ob 17. uri pa ga bo z razmisleki o povedanem sklenil Pahor.

Spomnimo: Boris Pahor kot eden največjih slovenskih pisateljev in velikanov pisane besede, je letos protestno izstopil iz PEN-a, zaradi nedemokratične izključitve Janeza Janše iz te vedno bolj osamljene druščine… (sta/ured)

pahor_boris-portret01Veliki tržaški Slovenec bo letos avgusta dopolnil 100 let.

Foto: arhiv Demokracije

Št. komentarjev: 2
  1. MEFISTO pravi

    Levićarjev ta Metuzalem ne zanima, ker ni sodeloval na “vseslovenskih vstajah”, ki so se jih sicer udeleževali posebno nekulturni Slovenci in drugi domači izdajalci.

  2. MEFISTO pravi

    V primerjavi s Peršakom je Pahor navaden zakotni pisun.

    Še sreča, da je izstopil iz slovenskega Pena, sicer bi ga Peršak izključil.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen