Komisar Janez Potočnik realno: Ustvarjamo dolg, ki bo moral biti poplačan!

Kaj je po vašem mnenju trenutno najresnejši okoljski problem, ki najbolj vpliva na stanje planeta in kakovost življenja prebivalcev? Kakšne strategije pri spopadanju z njim so potrebne?

Težko bi se opredelil za najresnejši okoljski problem. Problem ni le eden, ampak jih je več, kot so npr. podnebne spremembe, upadanje biotske raznovrstnosti in degradacija ekosistemov, pomanjkanje in onesnaževanje vode, tudi oceanov, onesnaževanje zraka, zemlje. Skupni imenovalec vseh teh procesov je v vplivu človeka, v vse večji poseljenosti planeta in naraščajoči potrošnji na prebivalca. Vse več ljudi, vsi z željo, da bi živeli bolje, na planetu, ki je omejen. Samo v obdobju ene generacije, v naslednjih 30 letih, se bo število svetovnega prebivalstva povečalo za dve milijardi, kar je več, kot je bilo na začetku prejšnjega stoletja skupaj celotnega prebivalstva (1,5 milijarde).

Človek s svojimi željami in aktivnostjo tako že pomembno vpliva na (ne)ravnotežje planeta, ki ne more več opravljati vseh funkcij v podporo življenju na njem brez posledic, ki se kažejo v vseh problemih, ki sem jih navedel uvodoma. Ustvarjamo dolg, ki bo moral biti poplačan, hkrati pa bomo morali tudi spremeniti svoje obnašanje in prenehati z zadolževanjem do okolja. Preslikava vzorca proizvodnje in potrošnje, ki je del naše realnosti v razvitem delu sveta, na celoten svet je preprosto nemogoča. Velika večina ljudi, ki danes ne uživa naše ravni kakovosti življenja, pa si seveda želi živeti bolje in to seveda upravičeno.

Prehod v krožno gospodarstvo, v katerem bomo z viri ravnali odgovorno in jih znova in znova uporabljali za zadovoljevanje naših potreb, je zato nujen in neizogiben. In največ se lahko naučimo prav od narave. Narava je največje in najkompleksnejše krožno gospodarstvo, v katerem se zrcalijo milijoni let izkušenj in prilagajanja za preživetje. Smo del te narave in živeti moramo v harmoniji z njo.

Kako je skrb za okolje povezana z gospodarskim razvojem in kako se ta nesorazmerja najbolj zrcalijo?

Skrb za okolje, ki ne bo upoštevala, da si z gospodarsko dejavnostjo zagotavljamo zadovoljevanje velikega števila naših potreb in boljšo kakovost življenja, bo skrb, ki bo pogosto zvodenela v prazno. Gospodarski napredek, ki bi zanemaril danosti in meje našega planeta, pa bi si sam postavil meje svojega razvoja.

Če nekoliko poenostavim, v preteklosti so pogosto različne dejavnosti, ko npr. kmetijstvo, ribištvo, transport, energetika, industrija …, sledile pretežno svojim lastnim razvojnim interesom. To je pripeljalo do onesnaženja voda, zraka, izginjanja biotske raznovrstnosti ipd. Moč javnega interesa je spodbudila nastanek meril, standardov, zakonov, ki so zajezili škodljivo delovanje, a škoda je bila že narejena. Tako okolju in našemu zdravju, kot tudi tistim, ki so, ob pomanjkanju jasnih vodil vložili svoj denar in pričakovali, da se povrne. Pogosto celo v dobri veri. Konflikt je bil neizogiben in pogosto navajanje skrbi za ohranitev okolja kot omejitvenega faktorja razvoja tudi.

Edini način, da se izognemo tovrstnim konfliktom, je, da skrb za okolje integriramo v ostale politike v največji možni meri. Zavedam se, da bodo sicer vedno obstajali različni interesi, a sem kljub temu prepričan, da je integracija politik prava pot naprej. Bolje je preprečiti kot zdraviti, pa tudi ceneje je. Gospodarski razvoj in skrb za okolje morata zato v prihodnost z roko v roki.

Kaj lahko naredimo v državah članicah EU, posebej v Sloveniji, in kako daleč smo pri tem?

Čas krize seveda skrbi za okolje ni najbolj naklonjen. Kljub temu, pa je bilo na ravni Evropske unije marsikaj že narejenega ali pa je v pripravi. Gospodarno ravnanje z viri je postalo eno od osrednjih vodil strategije razvoja 2020 in številni ukrepi, ki sem jih predlagal v tem mandatu sledijo temu pristopu. Marsikateri od ukrepov, ki pomembno vplivajo na stanje okolja, je seveda v rokah mojih kolegov, zato je pomemben del mojega časa posvečen tudi sodelovanju z njimi pri pripravah njihovih političnih iniciativ.

Vsako leto jih v večji meri integriramo tudi v t.i. “semester”, proces, v okviru katerega se usklajuje ekonomske politike članic EU. Seveda nas čaka še veliko resnega dela, a spoznanje, da mora biti gospodarska rast skladna z varovanjem okolja, se počasi in zanesljivo utrjuje. Tudi v gospodarstvu, ki se vse bolj zaveda, da je odgovorno ravnanje z viri smotrno tudi s povsem ekonomskega vidika.

Je mogoča skupna globalna zaveza za prijaznejše ravnanje z Zemljo?

Na globalni ravni so se na konferenci Združenih Narodov Rio+20, ki je potekala lani, svetovni voditelji zavezali k spodbujanju zelenega gospodarstva kot ključnemu vzvodu za prehod v trajnostni razvoj. To je pomemben korak v pravo smer, a pravi koraki se seveda ne merijo v številu izgovorjenih in zapisanih besed, ampak v storjenih dejanjih. Konferenca v Riu je prinesla malo konkretnih in zavezujočih odločitev, je pa prinesla dogovor o začetku procesa za sprejem t.i. trajnostnih razvojnih ciljev.

Ker istočasno poteka tudi revizija milenijskih razvojnih ciljev, na ravni EU že pripravljamo skupen pristop k razvojni agendi po letu 2015. Februarja je Komisija sprejela sporočilo “Dostojno življenje za vse: odpravimo revščino in dajmo svetu trajnostno prihodnost”, ki predlaga skupni globalni okvir za obravnavo vprašanj okoljske trajnosti in odpravljanje revščine. Dogovor o trajnostnih razvojnih ciljih, ki bi bili merljivi in zavezujoči za vse, je seveda priložnost, ki je gre zamuditi, tudi za skupno globalno zavezo o prijaznejšem ravnanju z Zemljo. (sta)