Vse za oblast

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Dogodki in dvomi, ki so spremljali (ne)izvolitev Zorana Jankovića za mandatarja v DZ, lahko pomenijo le eno – boj za oblast za vsako ceno. Kupovanje poslanskih glasov, slepo vztrajanje predsednika države pri enem in za njega edinem resnem kandidatu, številni pritiski t.i. »stricev iz ozadja« in medijska ofenziva v podporo Zoranu Jankoviću ter razne grožnje drugače mislečim (predvsem tistim, ki ne razmišljajo »pozitivno«) v pisnih ali spletnih oblikah so znak, kakšna je želja in moč , predvsem pa strah pred njim nenaklonjeno morebitno desnosredinsko vlado tistih, ki so v taki ali drugačni obliki vladali praktično od osamosvojitve – kar niti ne bi bilo tako sporno, če vmes ne bi svojega političnega vpliva izkoristili za ugrabitev pravne države in prigrabitev državnega premoženja.

Žal je prevladujoča paradigma političnih sil, ki še vedno za vsako silo hočejo za predsednika vlade Zorana Jankovića, predvsem oblast in boj za lastne privilegije, za kar brezsramno izkoriščajo kapital t.i. kulturnega boja in tragičnega razkola iz druge svetovne vojne (grmenje J. Stanovnika v Dražgošah) ali pa precej uspešno, s pomočjo vodilnih medijev (ki jih obvladujejo njim naklonjeni lastniki), promovirajo idejo političnega kupčkovanja v najvišji obliki (kupovanja poslanskih glasov) teh hkrati očitajo nasprotni strani – spet s pomočjo medijev – prav to, česar se sami najbolj krčevito oklepajo in poslužujejo – torej, da jim gre zgolj za oblast in položaj, da onemogočajo demokratične postopke (oblikovanja vlade) ter da nikakor nočejo spoznati težavnosti situacije, v kateri Slovenija je – in za kar ima(seveda medijsko napihnjeno) čudežno palčko najbolj sposobni menedžer Zoran Janković s svojo ekipo »strokovnjakov« iz PS.

Prav promocija Zorana Jankovića v osrednjih časopisnih medijih po njegovem padcu v parlamentu in gonja proti desnosredinskim strankam, ki Jankovića javno ne podpirajo , še posebej njihove poteze z neprevzemom glasovalnih lističev v DZ glede podpore mandatarju je tisto, kar me je posebej zbodlo v oči. Skoraj istočasno so osrednji slovenski dnevniki (nekateri že prej, drugi kasneje) objavili kolumne oz. članke na vidnih mestih v svojih časopisih, ki direktno napadajo desnosredinske politične stranke in še bolj jasno podpirajo Zorana Jankovića kot mandatarja. Odmevna sta zlasti članka v  Večeru in v Sobotni prilogi Dela, saj sta ne samo direktno podprla Jankoviča in demonizirala politično desnico, temveč je vsaj en uporabil bojevito retoriko, ki je odmevala iz Dražgoš slab teden prej.

Seveda je od odločitve urednika odvisno, kje in kdaj se objavijo kakšni članki, ampak objava tako sorodnih kolumn, ki tako jasno in vneto, predvsem pa zaslepljeno navijajo za eno stran, ne more biti znak za uravnoteženost in nepristranskost teh medijev, kaj šele za objektivno predstavljanje dejstev, ki so pripeljale do že druge črne srede za Zorana Jankoviča. Tudi nenehno ponavljanje in objavljanje mnenj ljudi iz t.i. civilne družbe, ki sicer jasno podpirajo Zorana Jankovića, da gre za škandal in da si poslanci tega, da ne glasujejo, ne smejo privoščiti, je stvar, ki ima v medijih prednost pred recimo mnenjem pravnih strokovnjakov (Cerar, Pirnat), da neglasovanje ni sporno, kaj šele, da bi se številne sporne zgodbe glede poslovanja ljubljanske občine glede Stožic (nejasna posojila določenih podjetij v lastništvu Jankovičeve desne roke in nesojene finančne ministrice Jadranke Dakić) obdržale na naslovnicah kaj več kot kak dan, da sporne metode pridobivanja glasov s strani PS sploh ne omenjamo.

Če parafraziram enega od teh člankov – stvar je jasna: Zoranu Jankoviću zagotoviti mandatarstvo za vsako ceno, saj bi drugače ljudje, ki so ga promovirali in instalirali, tvegali izgubo privilegijev in razkritje nečednih poslov ljudi, ki so se odvijali za fasado zgodbe o uspehu levih strank in oblasti, ki so jo le-te imele večino časa v demokratični Sloveniji. Obsojanje desnosredinskih strank ter preslišanje njihovih, po mojem mnenju tehtnih argumentov, zakaj ne podpirajo Zorana Jankovića za mandatarja, pa je zgolj logična posledica strukture slovenskega medijskega trga, politične indoktrinacije ter nadaljevanje kulturnega boja in razkola, na podlagi katerega lahko nekateri posvečeni nekaznovano vladajo po svoje.