Hitra streznitev po usodnem 4.12.

Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije

Bolj ko se predčasne volitve časovno oddaljujejo, bolj se izrisujejo temeljni razlogi za Jankovićev naskok na oblast. Po drugi strani pa še nikoli ni prišlo do tako hitre streznitve na zmagovalni strani, pa čeprav bodo verjetno nekateri še nekaj časa pijani od zmage. Bržkone pa je jasno, da so se na tranzicijski levici psihično pripravljali na odhod v opozicijo, le Kučanov krog pa je dobro vedel, kako lahko v zadnjem trenutku obrne razmere v svojo korist. Posledice pa bomo v končni fazi nosili vsi, tako »pozitivci« kot »negativci«. Če se je kolo zgodovine na nek način vrtelo nazaj v zadnjih treh letih, se bo njegovo vrtenje s prihodom Jankovića na oblast le še pospešilo. Nekateri zlobni jeziki so celo izpovedali, da je Slovenija od 4. decembra dalje HIV pozitivna, saj ji bo prej ali slej z zmago balkanskih vrednot razpadel lastni imunski sistem. Mimogrede, tri dni pred volitvami smo obeležili svetovni dan boja proti aidsu.

Vendar pa sedaj ni čas za pesimizem. Kajti če bomo pretiravali s pesimizmom, se nam res lahko zgodi najbolj črn scenarij, to je popoln razpad družbe in boleč padec v revščino, kot so jo poznali v državah sovjetskega bloka v času pred padcem berlinskega zidu. Slovenija potrebuje predvsem racionalne ukrepe za spodbuditev gospodarstva, novih delovnih mest in predvsem sprostitev kreditnega krča. Takšne ukrepe je napovedala SDS, vendar ji ljudje očitno niso prisluhnili. Lahko bi rekli, da je na volitvah razum odpovedal, zmagala so čustva, navdahnjena z evforijo nad »sposobnim menedžerjem«, ki naj bi rešil Slovenijo (najraje z dvigom davkov ter državnim kapitalizmom). Smo si tega res želeli? Ko sem pisal članek za zadnjo predvolilno številko Demokracije, sem citiral tudi Alberta Einsteina, da ne moremo problemov reševati z uporabo mišljenja, ki je ustvarilo te probleme. Zagotovo je tudi SDS v finišu predvolilne kampanje naredila nekaj napak, toda ali je zato res potrebno »brcanje v crknjenega tigra« (če si malo sposodim to sintagmo iz neke stare kolumne zapriseženega »antijanšista« dr. Vlada Miheljaka) oz. brezumnim zaganjanjem v Janšo? Očitno efekt pijanosti od zmage pri nekaterih še ni popustil.

Je pa res, da Janković nima razloga za veselje. Reševati bo moral zavoženo državo, ki so jo dejansko »zakantali« tisti, ki jih je skupaj z Milanom Kučanom sam podpiral. V svoja nedrja je sprejel prebežnike, kot so Matjaž Zanoškar, Melita Župevc, Renata Brunskole in Janja Klasinc, pa tudi nekatere bivše zaresovce ter eldeesovce. Med »pozitivnimi« poslanci najdemo celo parlamentarno povratnico Barbaro Žgajner Tavš. Toda to še ni vse – Janković bo namreč imel velike težave s sestavljanjem koalicije. Najprej že zaradi tega, ker dejansko ni navajen sklepanja kompromisov, kajti v ljubljanskem mestnem svetu nikoli ni imel koalicije. Med verjetnimi koalicijskimi partnerji so SD, DeSUS, Virantova lista ter SLS. Toda v koalicijo bo lahko spravil kvečjemu dva partnerja. Lahko se celo zgodi, da bo moral vladati z manjšinsko vlado, kar pa pomeni, da ne bo dočakal štirih let vladavine. V vseh možnih koalicijskih partnerjih so namreč precejšnje razpoke, ki lahko hitro pripeljejo do zloma. SLS je tako ohromljena zaradi t. i. štajerskega lobija, njeno sodelovanje z Jankovićem pa bi lahko pomenilo nič manj kot politični samomor. Ne glede na to, da bi SLS s tem znova rešila tranzicijsko levico in Jankoviću zagotovila kozmetični vtis politične širine, ki jo je premogel kvečjemu pokojni dr. Janez Drnovšek. Nič bolje ni pri Virantovi listi, kjer bi prav tako prišlo do razpada v primeru, da bi Virant pristal na koalicijsko sodelovanje z Jankovićem. Nekoliko več sreče bi Janković imel pri Pahorjevi SD, vendar se Pahor očitno ne more znebiti kompleksa »ne tič ne miš«. V koalicijo ne bi šel, po drugi strani pa bi v parlamentu podpiral delovanje vlade kot »konstruktivna opozicija«. Kot trdijo nekateri viri, se Pahor verjetno boji prevzeti funkcijo zunanjega ministra, saj bi moral v tem primeru pojesti juho, ki jo je skuhal z arbitražnim sporazumom. Nič čudnega, da je na Pahorjevo mencanje ogorčeno reagiral Milan Kučan, češ zakaj si skuša SD ravno v najbolj neprimernem trenutku umivati roke in pomišljati glede vstopa v koalicijo. Tudi DeSUS bi imel velike probleme, navsezadnje je predsednik stranke Karl Erjavec za Kučana »persona non grata«. Verjetno še ni pozabil, na kako poceni način so ga odslovili iz Pahorjeve vlade, zaradi česar bo zagotovo skušal svojo kožo čim dražje prodati.

Težko je torej reči, kakšen bo prihodnji scenarij. Jasno pa je, da se Janša očitno ni motil, ko je omenil možnost novih predčasnih volitev. Lahko da bo zanje zaslužen kar sam Janković. V tem primeru bi volivci imeli možnost »popravnega izpita«, vendar pa je vprašanje, če bi v naslednjih šestih mesecih desno-sredinski tabor lahko povečal število poslanskih sedežev. Bistveno pa je, da lahko Janša sedaj samo čaka, da trupla sama priplavajo po reki navzdol, medtem ko kvečjemu lahko sodeluje pri predstavljanju primernih rešitev za izhod iz krize. Volivce pa bo verjetno kmalu začela boleti glava, ko bodo ugotovili, da z obljubami »mesije« o veliki blaginji pač ne bo nič. Zato bo debakel Pozitivne Slovenije dejansko sledil šele po teh volitvah. Podobno je bilo na Madžarskem, kjer so socialisti pustili za seboj razdejanje po dveh mandatih, Orban pa je brez težav osvojil 50+. Kdo ve, morda pa Slovenci v zadnjih treh letih še nismo dosegli (potrebnega) dna, da bi se lahko spet začeli dvigati? Pustimo se presenetiti.