Med okupacijo in revolucijo

Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije

Naj vas naslov ne zavede. Ne bom namreč pisal o partizanih in domobrancih. Kaj takega bi bilo zgolj nekaj dni pred volitvami kontraproduktivno, saj je znano, da bi na ta račun volilne točke pridobivali tisti, ki si sicer tega ne bi zaslužili.

O čem torej govorim, ko pišem o »okupaciji« in »revoluciji«, če nimam v mislih tragičnega obdobja 1941-1945? Odgovor je jasen: o okupaciji ljubljanske filozofske fakultete. Zgodilo se je torej nekaj, česar smo bili vajeni morda leta 1968, v času velikih študentskih protestov po celi Evropi. In s kakšnimi motivi se je zgodila tokratna »okupacija«? Če pogledamo zahteve, so le te bolj ali manj predvidljive: štipendije za vse, brezplačen študij, odprava bolonjskega sistema, demokratizacija univerze (le kaj naj bi to pomenilo?). Toda priznajmo si, da sta vsaj dve od teh zahtev povsem nerealni. Denimo brezplačni študij. Vsi tisti, ki študirajo na uglednih univerzah v tujini, lahko mirno povedo, da tam študij ni brezplačen in da je treba za študij kar globoko seči v žep. To seveda ne pomeni, da je študij pri nas (za redne študente seveda) brezplačen. Razlika je samo v tem, da stroške (rednega) študija krije država. Razen seveda vpisnine ter študijske literature in ostalih pripomočkov, ki so lahko na nekaterih tehniških fakultetah kar drag špas. Sicer pa tovrstno »darežljivost« države mnogi krepko izkoriščajo, kar je žal stranski učinek državnega financiranja (rednega) študija. Kakorkoli že, študentski protestniki pozabljajo, da je bil študij že dosedaj financiran s strani države (beri: davkoplačevalcev), pozabljajo pa tudi, da je denar za to treba od nekje dobiti, ker pač ne pada z neba. Najlažje ga dobi tako, da dvigne davke in uvede kakšne nove dajatve. Nekako v slogu Jankovićevih napovedih o dvigu DDV. Si res želimo tega?

Druga točka nesporazuma so »štipendije za vse«, kar pomeni, da bi morala država celo subvencionirati vse študente, ker sploh hočejo študirati??? To tudi pomeni, da bi denar dobivali tudi tisti, ki imajo že sedaj dosti »pod palcem«. Kako dobiti sredstva za štipendije, se pač nihče ne vpraša. Protestniki bi torej radi prejemali, ne pa tudi dajali. Logika, ki jo poznamo iz časa jugoslovanskega socializma. Prav tako je bizarna zahteva, da naj predavanja oz. udeležba na njih postane neobvezna. Toda ali ni bilo že doslej tako vsaj na večini fakultet? V tem primeru so protestniki znova izumili toplo vodo. In spet pade primerjava s tujimi univerzami: tam je udeležba na predavanjih v glavnem obvezna.

Edina kolikor toliko upravičena zahteva protestnikov se nanaša na bolonjski sistem. Ker je avtor tega sestavka končal študij že pred uvedbo omenjenega sistema, rajši citira neko študentko (verjetno) slovenščine s spletnega foruma mladi.net: »Mene bolj moti to, da se v bolonji ni nič spremenilo. Predavanja so ista, vaj je enako, seminarskih je enako, predmetov je več, so si pa tako neoriginalno podobni, da bi bilo bolje, da jih ne bi bilo. Bolonja naj bi zahtevala več sprotnega učenja, samoiniciative, sodelovanja, diskutiranja. Kar je konec koncev dobro, če bi se to dejansko izvajalo. In v maaaajhni meri se, ampak ne dovolj. Študentje pridejo iz srednješolskega sistema navajeni na določen način poučevanja, študiranja ipd., čemur je stari sistem ustrezal. Npr. študentje prvega letnika so se pritoževali nad predavanji nekega profesorja književnosti. Profesor je super – ima zanimiva predavanja, pričakuje vključenost, diskusijo … Ampak ima majhno udeležbo. Zakaj? Predava bolj družbeno-zgodovinsko dogajanje v času nastanka literature (kar je precej zanimivo), na izpitu pa sprašuje bolj ali manj samo knjižna dela, ki so predpisana literatura. In to je očitno zločin.«

Vsekakor pa je zanimivo, da se je »okupacija« predavalnic oz. fakultet zgodila ravno v predvolilnem času, ob čemer so nekateri strankarski aktivisti (denimo iz SMS) hitro napeljali vodo na svoj mlin in si naredili reklamo. Toda bizarno je, da so si nekateri protestniki ob »okupaciji« privoščili tudi prikazovanje komunistične ikonografije, s čimer so iz bojda resnega protesta naredili burko. Tu se postavlja vprašanje, ali bo okupaciji morda sledila revolucija? Konec koncev lahko tudi predčasne volitve to nedeljo smatramo za neke vrste revolucijo. Vprašanje je, kako bodo to dojeli protestniki. Če namreč izpostavimo najbolj upravičeno zahtevo, namreč rešitev prostorske stiske (občutno premajhnega) »filofaksa«, bi se lahko vprašali, zakaj se v vseh teh letih ni nič spremenilo, čeprav bi morala omenjena fakulteta že zdavnaj dobiti nove prostore (tako kot FDV, ki je prvo rešitev problema pomanjkanja prostorov dočakala že pred dobrimi desetimi leti, nato pa je sledila še nadgradnja starega dela fakultete). Morda bo kdo rekel, češ saj je bila finančna kriza. Toda Slovenija bi lahko že zdavnaj izplavala iz nje, vendar je v času Pahorjeve vlade številne priložnosti za izhod iz krize zamudila. Razumljivo torej, da denarja za rešitev prostorske stiske ni bilo. In ga očitno ga še nekaj časa ne bo. Tudi Janković doslej ni pokazal veliko posluha za ta problem, saj je v glavnem vlagal v garažo pod Kongresnim trgom ter v Stožice.

Skratka, glede na predvidljiv socialistični refleks ni nič čudnega, da je »okupacija« izzvenela bolj kot neresen poskus »upora proti kapitalističnemu okupatorju«. Navsezadnje, tajkunski kapitalizem (ki ga moramo razlikovati od tržnega oz. liberalnega kapitalizma) ter (vulgarni) socializem sta le dva obraza ene in iste Janusove glave. Da to še kako drži, dokazuje pojav t. i. kaviar-socializma, ki se pojavlja celo kot resna opcija na letošnjih volitvah in sicer pod podobo ljubljanskega župana, ki ob kupu denarja ter zamolčanih nepremičninah še vedno prisega na »revolucionarna izročila«. Narobe svet, bi morda kdo rekel. Toda za tiste, ki dobro poznamo post-komunistično tranzicijo, ni to nobeno presenečenje. Vprašanje je, ali bomo volivci 4. decembra takšno usodno kombinacijo prepoznali kot del rešitve ali problema.  

P. S. Ravno ko sem končal pisanje te kolumne, je v javnost pricurljala vest, da je v 88. letu starosti umrl zadnji jugoslovanski premier Ante Marković. Reformist, ki ga je Zahod občudoval in zato tudi nasprotoval osamosvojitvi Slovenije. Voditelj, ki je grozil Sloveniji in je tudi dal JLA – v nasprotju z jugoslovansko ustavo! – pooblastilo, da napade novo nastalo Slovenijo. Politik, ki je s svojo zakonodajo omogočil nastanek tajkunov. Kar je pomemben podatek predvsem za tiste, ki verjamejo, da so tajkuni nastali šele v času Janševe vlade…