Nekateri se arhivov močno bojijo
Piše: Ive A. Stanič, publicist
Le kdo bi verjel, da znajo arhivski dokumenti spraviti naše izvoljene poslance v stanje, ki je bolj podobno histeričnemu deliriju, kot pa modremu tehtanju in sprejemanju zakonov. Videti je, da arhivi vendarle niso neka nedolžna zapuščina, ki leži odrinjena nekje v mračnem kotu zapuščenega kletnega prostora. Pri raziskovanju naše še vedno nepojasnjene polpretekle zgodovine, postajajo arhivi vse bolj dragoceni in uveljavljeni arbitri, ki se jih ne sme spregledati. Pri vsem tem pa ne gre pozabiti težavo, ki naše arhive spremlja že od samega njihovega nastanka. Gre za tako imenovano »čiščenje«, ki so se ga posluževali pisci zgodovine zmagovalcev. (Tokratna odtujitev kočljivega dela arhiva in ponovna vrnitev, dokazuje, da se tudi današnja oblast poslužuje »umazanega čiščenja«.) Sicer pa je »čistih« arhivov pri nas malo ali pa jih sploh ni. Zato je resnica, ki naj bi bila v njih skrita, vse bolj vprašljiva in nezanesljiva. Pa vendar se je, tudi okleščene resnice, naš politični vrh močno prestrašil. Njihov odziv je pričakovan: storiti želijo vse, da bodo z novim zakonom arhivi še bolj zaprti, nedotakljivi in opremljeni s tistimi dokumenti, ki ustrezajo oblasti. Njihove trditve, da gre za urejanje oziroma prenašanje del arhiva SOVE v Arhiv Republike Slovenije, so le prozorna opravičila, ki jih prepoznavajo celo laiki.
Zanima me, kaj je v teh dokumenti tako usodno pomembnega, da se z njimi ni smela seznaniti parlamentarna komisija, ki je dolžna nadzorovati delo v SOVI in ARS? Po tej blokadi je mogoče sklepati, da imajo nekateri posamezniki v današnji tranzicijski levici kar nekaj grehov, ki ne sodijo v današnji demokratično-parlamentarni sistem. Še več, imenovani akterji s takimi in podobnimi početji kršijo sprejete zakone o varstvu dokumentarnega gradiva. Mnogi se upravičeno sprašujejo: Smo pred zakonom res vsi enaki?
Menim, da je vse več tistih, ki priznavajo, da tovrstno zapiranje arhivov pomeni v bistvu obujanje in vnašanje najbolj grobih metod tajnih služb (Udbe) v nekdanji Jugoslaviji. Čas je, da se takim metodam končno zoperstavimo.
Kolikor je pretirano vroče v parlamentu, toliko bolj so, žal, ravnodušni ljudje izven njega. Danes je pač tako: nekateri, z vprašljivo preteklostjo, se bojijo arhivov, preostali, pristaši demokracije in resnice, pa se, žal, moramo bati policajev, ki divjajo po naših cestah do 220 km na uro.
Ne sam nekateri , kar polovica Slovencev.
Lp.
Paradoksno pa je tole:
Kot je rekel Ive, v arhivih ni več veliko snovi, če jo je sploh še kaj. Do tu smo si na jasnem. Sedaj pa poglejmo člane naše vladne koalicije, kako se bojijo resnice (če jo je sploh še kaj v arhivih). Že samo dejstvo, da lahko kaj pride na dan, kar bi jih obremenjevalo, jih navdaja z grozo.
Koliko so vredna potem njihova slepomišenja, pohodi na Dražgoše in druge partizanske maškerade. Prav nič. To delajo samo zato, da bi nam namalali sliko njihove “čiste vesti in duše”, v resnici pa so najbolj zakrknjeni pokvarjenci in lažnivci.
Pa jih pustimo še malo capljati z občutkom muhe, ki se je ujela v pajkovo mrežo. To so si zaslužili.
Skrbeti bi nas moralo tole. Z arhivi bomo že.
Pole Shift Threatens To Cause Weather Chaos
Tuesday, 08 February 2011 11:47
‘According to some experts, the world’s weather is about to get even more chaotic as a result of natural climate change that we can do absolutely nothing to prevent – and even though global warming alarmists may exploit the consequences to advance their own political agenda, paying a carbon tax to Al Gore will not lessen the impact of a potentially catastrophic magnetic polar shift.
In layman’s terms, the most apocalyptic outcome of a polar shift would come as a result of the the poles flipping, with the south pole becoming the north pole and vice versa. The good news is that on average this only happens every half a million years, but the bad news is that it hasn’t happened in roughly 780,000 years, with some experts warning that the planet is overdue. Pole flips have been known to happen only 50,000 years apart.’
Rexmundi se dopisuje sam s sabo. Tudi to je umetnost!
Relevanten materjal je iz naših arhivov romal v Količevo, nekaj pa v peči že pred dobrimi 20 leti. Kar je ostalo, so drobtinice,ki so jih pozabili odpihniti z mize. Zato so zadnje “teževe” okoli naših arhivov prava smešnica v primerjavi z zaprtimi arhivi držav kot so V.B.,ZDA,Polska. Kajti če bi odprli njihove arhive, bi lahko začeli pisati zgodovino dobesedno na novo. Kdo je zakuhal obe svetovni vojni, pa prevrat v Rusiji 1917, ki so ga izvedli ljudje iz kanjonov Manhattana, ne pa Rusi. So pa nekateri indici, da bo resnica najprej začela curljati iz Rusije, Putin je že odkrito povedal Poljakom, da so oni sprožili 2.sv. vojno. Polski fašist Rydz-Šmigly pa bo končno dočakal slavo, ki mu pripada.Grozno, grozno, kaj vse bomo še slišali.
Da, zanimiv je ta neverjeten in paničen strah pred arhivi. Predsedniku Türku se je že večkrat zareklo – tokrat ponovno. Pri Golobičevi laži je dejal, da mu je za prvič potrebno odpustiti, drugič ne več. Pri drugi Golobičevi laži ni ukrepal – torej se je zlagal. Ob primeru Velikovca se je kar večkrat zlagal. Naj torej sledimo njegovi moralni drži? Naj bomo ponosni na takega predsednika? Na svetu ni države, v kateri bi predsednjik z nenehnim laganjem še naprej ostal na položaju najvišjega varuha zakonitosti in moralnih vrednot.
Predvsem pa bi moral biti predsednik države nepristranski, predsednik vseh državljanov in ne kot Tito, Mussolini in Hitler – pristranski do ljudi njegove politične barve, t.j. nekdanjih in sedanjih komunistov. Tisto komunistično parolo lahko tudi obrnemo: nismo mi tisti, ki mislijo “drugače”, pač pa so to vsi ti zagovorniki enopartijskega režima.
Enopartijsko je vse skupaj še vedno, čeprav so si nadeli polepševalne kratice: SD, LDS, Zares. To pa ni zaradi državljanov Slovenije, temveč za navzven, prikazovalo naj bi večpartijsko in demokratično strukturo.
Lahko mirne duše rečemo: same maškare in lažnivci.
V sobotni prilogi Dela so bili navedeni datumi.
– septembra je bil atentat
– decembra je bil Türk imenovan za predsednika komisije za manjsine.
– junija naslednje leto je do Türka dospelo cirkularno pismo s casopisnimi povzetki.
Le kje se tu lahko najde Türkova vpletenost?
He, he. Nekateri so prav zares cepljeni v glavo!
Delo in Sobotna priloga so za nekatere komunajzarje še vedno sveta nebesa. Ravno ta, v Sloveniji najbolj zlagan časopis, naj bi prinesel neko resnico na dan. Kdor to verjame je blažen.
Kraševec,
polemiziraj z mojimi tremi trditvami, če mores.
Ne pa s zmerjaštvom čez časopis.
V angleščini pomeni Donkey osel.
Donko, komunisti in postkomunisti so dolžni komunizem zagovarjati – v vseh sistemih in v vsakem trenutku. To je bila temeljna določba predmeta Ohranjenje in utrjevanje sistema Marxa in Lenina (pozneje tudi Stalina) na Akademiji Dzeržinski. (Glej pisma med Kardeljem in Kidričem). Na račun ljubezni do domovine so pridobivali množice, v praksi pa domovinskih čustev niso poznali. Mnogi Slovenci pod pokroviteljstvom KPS, ZKS, SDP, ZLSD, in SD so ubogljivo poklekali in ponavljali, kar so jim naročili ruski bratje pod pokroviteljstvom ČEKE, GPU, NKVD in KGB. Tako nekako je mogoče razumeti in dojemati ljubezen komunistov in postkomunistov do domovine Slovenije. Velja za prejšnje revolucionarje in današnje njihove somišljenike.