Moj pitbull je prava muca

V Sloveniji še ni ustreznega zakona, ki bi prepovedoval vzrejo in uvoz t.i. borbenih pasem psov – Lastniki »zverin« pravijo, da so njihovi psi povsem miroljubni

Druge evropske države imajo na področju uvoza in vzreje potencialno nevarnih pasem psov precej rigorozne zakone. V Nemčiji so tako že pred časom napravili spiske nezaželenih in prepovedanih pasem. V prvi kategoriji, ki so jo poimenovali agresivni in nevarni psi, so se znašle naslednje štiri pasme: ameriški pitbull terier, ameriški staffordshirski terier, staffordshirski bullterier in bullterier. Sledijo neapeljski mastif , bordojska doga, argentinska doga, brazilska fila. V drugi kategoriji (potencialno nevarni psi) so med drugimi našteti: bull mastiff, doberman, rottweiler,…

Tudi na sosednjem avstrijskem Tirolskem so nedavno sprejeli zakon, ki predpisuje, da mora lastnik opraviti poseben test, iz katerega nato strokovnjaki razberejo, če takšna oseba lahko poseduje takšno potencialno nevarno pasmo. Lastnik ne sme biti odvisen od alkohola in mamil, prav tako pa mora biti najmanj enkrat težji od psa. Tudi Italijani imajo na tem področju precej oster zakon, nekateri celo menijo, da bi lastniki teh psov morali imeti kar orožne liste. V Sloveniji imamo že nekaj let Zakon o zaščiti živali, ki se dotika tudi problematike nevarnih psov in pasjih napadov. Tako v svojih členih pravi, da mora Veterinarska organizacija voditi register psov, ki so povzročili resne poškodbe človeku oziroma živali in so pogosto kazali napadalno vedenje. Vzreja, vzgoja, šolanje in vodenje nevarnih psov mora biti v skladu s predpisanimi pogoji. Nevarnega psa ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki nimajo ustreznega kinološkega znanja, in osebam, ki so mlajše od 16 let. Strokovnjaki pravijo, da je naš zakon relativno dober, a ga je potrebno predvsem izvajati v praksi in ga tudi upoštevati, da bi zadostil svojemu namenu.

Eni psa vedno obvezno na povodec, drugi nikoli

Lastnik štiriletnega pitbull terierja Dona Matko Ploj ima svoje psa nenehno na povodcu in ne razume, kako so lahko nekateri lastniki tako neodgovorni, da jim psi prosto tekajo naokoli. Meni pa tudi, da tudi pristojne oblasti nosijo pri tej problematiki del svoje krivde. »Zakon je, kakršen je. Naj bo še tako dobro spisan, ne bo nikomur v pomoč in preventivo, če ga tudi lokalne mestne oblasti, od mestnih paznikov do policajev, ne bodo jemale resno. Dokler se spet ne bo zgodil kakšen odmevnejši incident bo vse v redu, ko pa bo kakšen pes spet koga napadel, pa bodo mediji in javnost spet iskali krivca v premalo represivnem zakonu. Kar se tiče mojega Dona, moram povedati, da je prava muca in da se prav nikoli še ni zapletel v kakšen incident.« To slednje bo kar držalo, saj ima lastnik Dona ves čas na povodcu, drugi ljudje pa se nam med našim sprehodom tudi raje na daleč izognejo.

Še bolj strašljivi na prvi pogled znajo biti ameriški staffordshirski terierji, ki te gledajo mirno in samozavestno, a hkrati tako dominantno, da te spreleti srh. Srednješolec Tadej Kranjc mi je zagotavljal, naj kar brez strahu pobožam njegovega Kana, a mi je roko kar avtomatično vleklo za hrbet. Tadej meni, da se o tej in nasplošno o pasmah, ki imajo t.i. borbeni pedigre, piše preveč negativno. “Me prav veseli, da se bo nekaj napisalo o teh pseh tudi sedaj, ko se ni zgodilo nič tragičnega. Vedno se pojavljajo sestavki takrat, ko se zgodi kakšen incident. Ti psi so zelo prijazni, predvsem do ljudi. Do sedaj sem imel samo eno nepriliko, pa še takrat je bil Kan na povodcu. Do njega je pritekel spuščen nemški ovčar in ga je napadel. Takrat je seveda tudi moj pes odreagiral in sta se malo “zgrabla”. Zdi se mi, da so ljudje neupravičeno negativno nastrojeni do teh pasem, saj v končni fazi niso krivi psi, temveč njihovi lastniki.” To je res, kar pravi Tadej, a ljudje imajo vse preveč pred očmi slike in posnetke, ki se zadnja leta pojavljajo po televiziji, kaj vse lahko naredi podivjani pes z dvotonskim ugrizom.     

Maja Špiljak, bodoča veterinarka iz Celja, je lastnica dveh ameriških staffordshirskih terierjev, štiriinpolletnega samca Varga in triletne samice Aibe. “To je pasma, ki je v ljudeh že nekdaj burila duhove in jih vedno bo. Obstajata samo dve vrsti ljudi: tisti, ki to pasmo obožujejo in tisti, ki se je na smrt bojijo in bi jo najraje izbrisali s sveta. Sama spadam k peščici tistih, ki se borijo, da bi ta pasma postala bolj zdrava in med ljudmi bolj priljubljena. Najprej bi bilo potrebno narediti selekcijo med psi te pasme pri nas, kajti nezadržno raste populacija nerodovniških psov z nepreverjenim poreklom. Prihaja do vedenjskih motenj, ker neuki ali profita željni ljudje med seboj parijo pse, ki nikakor niso primerni za vzrejo. Zaradi tega prihaja do genetskih motenj in drugih zdravstvenih težav. Tipični predstavniki pasme ameriški staffordshirski terrier so izredno trmasti, po drugi strani pa dojemljivi, zvesti, in prijazna do ljudi, še posebej do otrok. Ve pa se, da so zelo netolerantni do drugih psov in živali. Zato bo vsak pameten in odgovoren lastnik imel svojega ameriškega staffordshirskega terierja vedno na dosegu roke, t.j. na kratkem ali dolgem povodcu, da se bo izognil morebitnim konfliktom.” Maja še pove, da oba njena psa spita z njo v postelji, Aiba pa jo spremlja tudi na vlaku in na avtobusu.

Ko je pes skoraj težji od lastnika

V Sloveniji je prišlo do največjega pasjega incidenta pred leti, ko je rottweiler napadel in pogrizel dve punčki. Kovačič Ignac svojega rotweilerja Una v Avstriji ne bi mogel imeti, saj ni enkrat težji od svojega psa. Ta namreč tehta kar šestdeset kilogramov. Kovačič si zaradi tega ne beli glave: “Jaz ga obvladujem. Pes je šolan in ubogljiv. Kar se njegove teže tiče, je pa res, da je med težjimi v svoji vrsrti.” Seveda pa obstajajo še težje pasme psov, denimo mastifi ali nekatere vrste dog, lahko tehtajo tudi do devetdeset kilogramov. Prav zanimivo bo videti, kaj bodo naredili naši sosedje s temi super težkimi orjaki. ”Kovačič priznava, da je sam enkrat naredil skoraj nepopravljivo napako. “Uno zelo rad teka za žogico, ki mu jo mečem. Pri naši hiši nisem pravočasno opazil luknje v ograji in Uno se mi je izmuznil na ulico, na kateri so se ravno takrat igrali otroci z žogo. Nastalo je nekaj preplaha in joka, a na srečo se ni nič zgodilo.”

Zanimivo mnenje je podala tudi Andreja Modrijan, dolgoletna kinologinja in predsednica kluba Ljubiteljev dobermanov Slovenije: “Najprej bi rada poudarila naslednje: potencialno nevarni so lahko prav vsi psi, če niso pravilno vzgojeni, vodeni in šolani in imajo potencialno »nevarne vodnike in skrbnike«. Če primerjamo pse po velikosti, seveda narašča z velikostjo tudi njihova moč. Med  nami kinologi je nenapisano pravilo, ki je slišati kot šala, da bi bil potencialno najbolj nevaren pes Čivava, če bi bil večji kot je.« O dobermanih pa je povedala: »Doberman je pasma, ki od vodnika in skrbnika zahteva pametno vzgojo, socializacijo in delo. Vzorni in resni vzreditelji te pasme se zavedajo svoje odgovornosti in temu primerno napotijo nove skrbnike psov na Kinološka društva in Športna kinološka društva, ki se ukvarjajo s šolanjem in imajo tudi znanje za šolanje dobermanov. Za pasme, ki jih navajate kot potencialno nevarne in agresivne (ameriški pit bull terier, ameriški staffordshirski terier, staffordshirski bullterier in bullterier), drži, da so to pasme z velikim energijskim nabojem. Žal za te pasme v Sloveniji ne zahtevamo niti osnovnega šolanja kot je to obvezno za službene pasme in tukaj se začnejo pojavljati problemi. Velika večina skrbnikov teh pasem so ljudje, ki nimajo izkušenj s šolanjem, so prvič skrbniki psa in največkrat so vodniki takih psov mladoletne osebe. Menim, da bi strokovni svet Kinološke zveze Slovenije moral predlagati zaostritve pri vzreji in uvozu teh pasem in zahtevati obvezno šolanje in vzgojo psa in vodnika.«

Če vam v parku nasproti pride staffordshirski bullterier, ga verjetno ne boste imeli za “pravo muco”…