Sindikalist Damjan Volf: Predlog SDS in NSi glede sindikalnih članarin ogroža sindikate, s tem pa celotno družbo. Če sindikati utihnejo, utihne glas delavca!

Predlog SDS in NSi, da se ukine obveznost odtegovanja sindikalnih članarin od plač zaposlenih, ki je močno razširjeno, bi lahko razgradil finance sindikatov, s tem pa temelje družbe, meni predsednik KS 90 Damjan Volf. “Kjer ni sindikatov, ni razvoja, temveč je le rast dobičkov na račun ljudi. Sindikati niso problem, temveč odgovor,” trdi.

Kot je v pogovoru za STA pojasnil vodja Konfederacije sindikatov 90 Slovenije (KS 90), financiranje njihove centrale, v okviru katere deluje 18 sindikatov dejavnosti in poklicev, primarno sloni na članarini, tako da ta predstavlja skoraj celoten njihov prihodek. “To ni naša slabost, ampak naša največja prednost, saj nam omogoča popolno neodvisnost od politike, kapitala in interesnih skupin. Naša moč zato ne izhaja iz subvencij ali donatorjev, ampak iz delavcev, ki verjamejo v kolektivno moč,” je poudaril.

Drugi viri izhajajo iz projektov, ki so tesno povezani z njihovim osnovnim poslanstvom, torej zaščito delavcev, krepitvijo socialnega dialoga, izboljšanjem delovnih razmer in razvojem sindikalnih kompetenc.

Prek delodajalcev je sicer v njihovih sindikatih neposredno od plač delavcev odtegnjenih med 85 in 90 odstotkov članarin, “kar pomeni, da ta sistem ni le razširjen, ampak je hrbtenica naše finančne stabilnosti”, je izpostavil Volf.

Zdajšnji sistem odtegovanja sindikalne članarine je po njegovem prepričanju najbolj pošten, najbolj učinkovit in najmanj obremenjujoč način za člane sindikatov, saj jim ne nalaga dodatnega dela, ne zahteva preračunavanja in ne ustvarja tveganja, da bi zaradi napak ali zamud izgubili sindikalno zaščito.

“Tak sistem je standard v večini evropskih držav, ker zagotavlja stabilnost, predvidljivost in transparentnost. Ukinitev tega sistema bi pomenila razbitje modela, ki deluje, in njegovo zamenjavo z nečim, kar je v praksi neizvedljivo, neučinkovito in škodljivo,” je poudaril. Sindikati imajo namreč variabilno članarino, vezano na odstotek bruto ali neto plače. Znesek se tako vsak mesec spreminja, sindikati pa nimajo dostopa do plačilnih list in torej ne morejo pripraviti potrebnih izračunov.

“V času skrajnega individualizma in razmišljanja, da je vse samoumevno in servirano pred nos, bi v primeru uveljavitve predlaganih sprememb le peščica najbolj zavednih članov vsak mesec znova prinašala plačilne liste na sedež sindikata. Večina ljudi, ki se vsak dan bori za preživetje, tega ne bi zmogla,” je dejal sogovornik.

Finančni izpad bi bil tako po njegovih besedah neizogiben in velik. “Pri takšni spremembi ne govorimo zgolj o 20- do 40-odstotnem, temveč o več kot 50-odstotnem padcu prihodkov, in to že v prvih mesecih,” je ocenil.

Ob tem posvaril še pred dodatno pastjo, saj bi morali sindikati ob novem režimu zaposlovati dodaten kader, ki bi ročno urejal administracijo, preverjal pravilnost zneskov, usklajeval nakazila in opozarjal člane, da pravočasno in redno plačujejo članarino. “To pomeni nove stroške, nove obveznosti in nove obremenitve, in to v trenutku, ko bi prihodki že tako padli za polovico. Takšna kombinacija tako drastičnega izpada prihodkov in hkrati povečanje stroškov bi bila za številne sindikate smrtonosna,” se boji.

Posledice pa naj ne bi bile omejene le na sindikate. “Tak ukrep ne ruši samo sindikalnega ekosistema, ampak celotni družbeni sistem, ki temelji na solidarnosti, enakosti in dostojanstvu dela. Ko sindikati oslabijo ali izginejo, izgine tudi že tako krhko ravnotežje med kapitalom in delom. Kapital dobi prosto pot, delavec pa ostane sam. Družba brez močnih sindikatov ni več socialna država, ampak je država, kjer moč določa pravila, šibkejši pa izgubljajo pravice, varnost in glas,” je podčrtal.

Članstvo v sindikatih v Sloveniji – tako kot drugod po svetu – pa že sicer upada. Leta 2005 je bilo po podatkih OECD v sindikate pri nas včlanjenih 37 odstotkov delavcev, v letih 2023-2024, za katerega so na voljo zadnjih podatki, pa le še 20 odstotkov. Da je trend negativen, je potrdil tudi Volf. Pripisal ga je strukturnim spremembam na trgu dela. Atipične oblike zaposlitve namreč razbijajo kolektivnost in otežujejo organiziranje, je utemeljil.

Števila članov njihove konfederacije ni razkril, je pa zatrdil, da so “kljub pritiskom kapitala, političnim poskusom marginalizacije in razkroju socialne države ohranili organizacijsko moč, pogajalsko sposobnost in terensko prisotnost, ki je v številnih panogah nenadomestljiva”.

Priznal je, da se sindikalizem danes sooča z globokimi strukturnimi in sistemskimi izzivi, ki da se jih ne da rešiti s kozmetičnimi popravki ali z lepimi besedami o dialogu, med njimi pa je omenil prekarne oblike dela, ki razbijajo kolektivnost, platformno delo, ki izkorišča pravne praznine, agencijske modele, ki brišejo odgovornost delodajalcev, ter avtomatizacijo in digitalizacijo, ki spreminjata naravo dela hitreje, kot se spreminja zakonodaja.

“Hkrati se delavca vse pogosteje odvrača od kolektivizma in potiska v individualizem, kjer je njegova usoda odvisna od subjektivne ocene nadrejenega, ne od pravil, standardov ali pravičnosti. To ustvarja sistem, v katerem je delavec odvisen od dobre volje, ne od pravic,” je pristavil. “V takšnem okolju zmaguje logika kapitala, da so stroški dela vedno previsoki, dobički pa nikoli dovolj visoki. To je logika, ki delavca obravnava kot strošek, ne kot človeka,” je bil oster sogovornik.

Se pa ta logika ob pomanjkanju kadra po njegovih besedah še dodatno krepi z nezadostno nadzorovanim uvozom poceni delovne sile, tudi z drugih kontinentov, kjer se delavci ne zavedajo delavskih pravic. “S tem se izniči osnovno ekonomsko pravilo, da tam, kjer je povpraševanje večje od ponudbe, cena raste. Namesto da bi se izboljšali pogoji in plače domačih delavcev, se uvozi delavce, ki so zaradi nepoznavanja jezika, zakonodaje in pravic idealna tarča za socialni damping,” je orisal svoje videnje.

Kot je nadaljeval, se ob tem krči socialni dialog. Oblast vse pogosteje sprejema odločitve brez posvetovanja s sindikati, pogosto celo mimo strokovne javnosti, tako kot v primeru interventnega zakona za razvoj Slovenije in združevanja resorjev dela in gospodarstva, ki pomeni podrejanje delavstva kapitalu, je ponazoril.

Socialni dialog, tako Volf, pa ni cokla razvoja, ampak njegov osnovni gradnik in temelj. “Brez socialnega dialoga ni ravnotežja med kapitalom in delom, brez ravnotežja ni pravičnosti, brez pravičnosti pa ni stabilne družbe. Ko dialog zamenja monolog oblasti, se začnejo konflikti. Ko se sindikate izrine iz odločanja, se izrine delavce, in ko se sindikalni glas utiša, se utiša glas tistih, ki ustvarjajo dodano vrednost,” je nanizal.

Ob tem je izpostavil velik pomen sindikatov, brez katerih ni kolektivnih pogodb, ni minimalnih standardov, ni varnosti pri delu, ni omejenega delovnega časa, ni plačanega dopusta, ni bolniške in ni dostojnih pokojnin. “Vse, kar danes razumemo kot samoumevno, je bilo izborjeno, nikoli podarjeno. Zgodovina to potrjuje,” je povzel.

Če sindikati oslabijo, oslabi tudi družba, je opozoril. “Če sindikati utihnejo, utihne glas delavca. Če sindikati izgubijo moč, jo pridobi tisti, ki je že tako najmočnejši, in to je kapital,” je dodal. “Kjer ni sindikatov, ni razvoja, temveč je le rast dobičkov na račun ljudi. Sindikati niso problem. Sindikati so odgovor. Sindikati so pogoj, da delo ostane dostojanstveno, človek pa človek,” je sklenil.