Barva kože ali spol političnega kandidata ne smeta biti pomembna

Piše: Sašo Ornik – Jin, nagrajeni Večerov bloger

V Braziliji so izvolili novega predsednika, ki je: ženska. Dilma Rousseff bo nasledila priljubljenega Lulo, ki je Brazilijo popeljal na pot hitre rasti in ki ima še zdaj več kot 80% podpore. V drugem krogu je premagala socialističnega nasprotnika in se bo zdaj lahko poizkusila v vlogi predsednice tako velike države, kot je Brazilija. Še ena točka za enakopravnost med spoloma, bi rekli eni. Pa je res?

V Sloveniji se nam je na lokalnih volitvah zgodilo nekaj podobnega. Peter Bossman je v Piranu postal župan in to kot prvi temnopolti v slovenski zgodovini. Celo v mednarodne medije smo zavoljo tega prišli in lepo so nas hvalili, kako strpni da smo, ker smo lahko za vzor državam bolj proti vzhodu. No, v Rusiji so pred kratkim tudi izvolili svojega prvega temnopoltega politika, vsak tak dogodek pa neizogibno na dan privleče primerjave z izvolitvijo prvega ameriškega temnopoltega predsednika, Baracka Obame.

Problem tukaj nastane, če spol, barva kože, religija, pripadnost neki manjšini, stopijo v ospredje. Torej, je že lepo, da lahko vsi kandidirajo in so izvoljeni, da torej ženskam in pripadnikom manjšin nihče tega ne preprečuje in da se volilno telo včasih tudi odloči za njih in jim podeli večino glasov. To kaže na neko stopnjo razvoja, tolerantnosti, odprtosti. A če je ravno takšna pripadnost razlog, da nekomu podelimo svoj glas, pri tem pa se ne oziramo ne na izkušnje, ne na program, ne na pretekle rezultate, potem delamo veliko napako. Izola je dobila novega župana, ki je slučajno temnopolt. Lepo. Čestitajmo si. Toda zdaj je mnogo bolj kot to, pomembno kako bo delal, kakšni bodo rezultati njegovega dela. Soditi ga ne gre po barvi njegove kože, še celo po pripadnosti politični stranki ne, pač pa po rezultatih.

Če si pogledamo le primer ZDA, je res, da je bil nek dogodek, ko so leta 2008 izvolili svojega prvega temnopoltega predsednika, vendar pa bi bilo napačno Obamo presojati glede na njegovo barvo kože, ne pa glede na njegova dejanja. Na žalost je resnica takšna, da zelo veliko Obamove podpore izhaja iz temnopoltih skupnosti, njegovi nasprotniki pa so po večini beli. Problem tukaj leži, da pripadnost neki ideologiji, recimo liberalizmu ali konservativizmu ameriškega sloga, ne bi smela biti povezano z barvo kože. Nekdo, čigar koža je bolj temna, je lahko liberalec, socialist, demokrat, nagnjen k diktaturi, dober ali slab človek. Enako nekdo, ki je bolj bele polti.

To si velja zapomniti tudi v Sloveniji.  Peter Bossman je res kandidiral pod zastavo SD-ja, a bi bilo kaj narobe, če bi bil član SLS-a? Bi se pač bolj našel v njihovem programu, kar ne bi bilo nič nenavadnega. Paziti moramo, da ne bi prišlo do avtomatskega povezovanja podpore nekih manjšin točno določenim strankam, saj bi to bil dokaz, da neka integracija ni uspela, oziroma, da imajo ene stranke odklonilen odnos do njih. Medtem ko se to pričakuje od skrajnih in nacionalističnih strank, se od večjih zagotovo ne, ne glede na to, na kateri strani političnega spektra se nahajajo. Saj, če pogledamo spet čez lužo, je predsednik republikancev, Michael Steele, temnopolt. Enako velja za vse druge.

Če se na koncu spet dotaknemo prve brazilske predsednice, vloge žensk v politiki, se nam postavlja isto vprašanje, vprašanje enakopravnosti, hkrati pa se od zadaj svita drugo vprašanje, vprašanje sposobnosti. Ko enkrat dosežemo, da imajo ženske odprte vse poti, ko se lahko enakopravno kosajo z moškimi tudi v politični areni, jih moramo ocenjevati glede na njihovo sposobnost, ne na podlagi tega, da so ženske. To je edina prava pot v resnično enakopravnost.