Dve ostri Jeretičevi pismi sta Boruta Pahorja dodobra zblamirali

Nekdanji glavni svetovalec za odnose z javnostmi predsednika vlade Boruta Pahorja, Primorec Sebastjan Jeretič, je v dveh pismih, ki jih je prvi objavil spletni medij požareport.si, dodobra zblamiral delo in lik svojega nekdanjega šefa. Jeretič je v precej osebnem tonu (Jeretič in Pahor sta nekoč veljala za velika prijatelja, Jeretič mu je celo pred volitvami ’08 posvetil knjigo z naslovom Borut Pahor – od partnerja do alternative) Pahorju očital, da mu je Simona Dimic povzročila ogromno gorja, tako na zasebnem kot na poslovnem področju. Pahorju Jeretič tudi očita, da je brezglavo branil Dimičevo, ko ga je ta prepričeval (kasneje se je to izkazalo za še kako preroško dejanje), da bo “Simona največje zlo te vlade”.

Jeretič je tudi zelo oster, ko ocenjuje Pahorjevo vladavino; pravi, da je Pahor zavozil tako državo kot stranko in ga hkrati sprašuje, če bo nad njega poslal kriminaliste in ga dal zapreti. Pahorju Jeretič očita tudi maščevalnost, a mu svetuje, da naj se spravi samo na njega in ne še na njegove prijatelje. Če bo potrebno bo zaradi groženj, ki jih je deležen, odšel delati tudi v tujino, še pravi Jeretič.

Prvo Jeretičevo pismo (v celoti):

Dragi predsednik,
Prek posrednikov sem prejel tvoje grožnje.
Ker sem te dobro poznal, se seveda ne morem bati. Četudi si ranjen in maščevalen, mi z največjo stopnjo zlobe ne moreš prizadejati desetino gorja, ki mi ga je v zadnjih dveh letih od naše zmage povzročila tvoja Simona. S svojim blatenjem in klevetanjem. S svojimi lažmi in grožnjami tistim, ki bi lahko sodelovali z mano.
Ko sem po zmagi hotel za pol ure govoriti s tabo, sem ti hotel povedati dvoje. Prvič, da se vračam domov, da rešim zakon, saj sva bila z ženo na tem, da se ločiva. In oprosti, ker sem izbral družino namesto tebe.
In drugič, da bom naredil svoje podjetje, ker sem zavrnil, da bi sodeloval v organiziranem plenjenju države, k čemur so me nagovarjali tvoji najtesnejši. Še isti dan, ko sem zavrnil ponujeno mesto v Modri celici tvojega prijatelja Andraža Vehovarja, še isti večer se je začelo sistematično blatenje.
Hotel sem le skromno delati. Na področju, na katerem sem najboljši v državi. Samo to. Pa mi tvoji niso pustili pri miru. Še zdaj stežka dojamem, da si lahko kupil vse laži. Še zdaj težko razumem, da ne znaš oceniti človeka.
Pa sem bil dve leti tiho. Se še spomniš, na kateri točki sva nehala komunicirati? Ko sem rekel, da bo Simona največje zlo te vlade in si me besen poklical na raport v svoj kabinet. Pa vama nisem zameril. Ne, smilila sta se mi. Pahnili smo vaju v zgodovinsko vlogo, ki ji pač nista bila kos. Dali smo ti zgodovinsko priložnost, pa si jo zavozil. In pri tem zavozil tudi stranko. Oprosti, ker smo zmagali.
Kaj pa si imel v mislih, ko si rekel, da boš sprožil povračilne ukrepe? Boš poslal kriminaliste name in me dal zapreti? Mi boš vzel državljanstvo? Kaj??? Mi boš prepovedal delati v Sloveniji? Bom pač več časa preživel v tujini. Vsekakor bom preživel.
Za konec te prosim za nasvet. Kaj moram narediti, da bom lahko brez tvojih groženj izražal svoja stališča? Bo lažje, če izstopim iz naše stranke? Moram zapustiti državo in iz tujine komentirati politično življenje v soji domovini? Prosim, povej.
Zato, ker ne mislim več molčati. Ker ne morem več gledati te komedije. Praviš, da počneš stvari, vredne moža. Veš, kaj je vredno moža? Priznati, da nisi kos nalogi. To bi bilo res možato dejanje. Vem, da je težko. Vem, da ti ego ne dovoli priznati kaj takega.
Ni se me treba bati in mi groziti. Nimam nobenih ambicij, da bi posegel v procese, ki se dogajajo v stranki. Zato ker v naši stranki ne vidim več nobenega potenciala, nobenega izziva. Ne vsebinskega, programskega, ne rezultatskega.
Zmaga v Piranu ni imela nobene zveze s tabo in nacionalno stranko. Nobenih ambicij ni, da bi stopili na nacionalno raven. Zmagali smo za Petra. Ker je izjemen človek in politik. Če si boš vzel čas, da ga spoznaš, boš tudi ti to ugotovil.
Prosim te le nekaj. Če se že hočeš maščevati, se osredotoči name. Pusti moje prijatelje na miru in jih ne kaznuj zaradi tvojega odnosa do mene.
Tvoj najbolj zvesti kritik,
Sebastjan

Drugo Jeretičevo pismo (v celoti):

Dragi predsednik,
V prejšnjem pismu (ki so ga dobili tudi tisti, ki jim ni bilo namenjeno) sem ti opisal svoje čustveno doživetje zadnjih dveh let, sedaj pa bi ti povedal še nekaj racionalnega.
V tej situaciji je edina možnost, da se skoncentriraš, postaviš na noge, okrepiš svojo ekipo z operativci in zaključiš ta mandat.
Dogajanje v državi je katastrofa. Birokratski aparat melje življenje in nobena politika mu ne pride do živega. Država je teren. Države ni mogoče voditi iz kabinetov. Nimaš pravih ljudi za to nalogo.
Stanje v stranki je še huje. Od moje izjave me kličejo ljudje, ki mislijo, da se dela alternativa. Nobene alternative ni. Preprosto zbrihtaj se in uredi stvari. In ne pozabi, da je to tvoja stranka in da je ni treba trpinčiti zaradi domnevno nove politike.
Mene osebno ne zanima ne stranka ne nacionalna politika. Samo delati hočem to, kar znam. Če bom moral, bom pač šel v tujino. A bolje bi bilo, če me preprosto pustite na miru. In nobena paranoja ni potrebna. Ne razumem sedanjega strahu.
lp sebastjan

Borut Pahor je po tem Jeratičevem pisnem izlivu dobesedno obmolčal. Njegov kabinet Jeretičevih dveh pisem namreč ne komentira, a ta tišina je dovolj zgovorna sama zase…

Borut Pahor je lahko v teh dnevih precej zamišljen; ogledalo mu je pred vso Slovenijo nastavil njegov nekdanji prijatelj in glavni vladni piarovec Sebastjan Jeretič.

Foto: Vasja Šabeder