Utrujajoče fraze in zavajajoči 27. april
Piše: Ive A. Stanič
Predsednik Državnega zbora g. Pavel Gantar se je kot osrednji govornik na letošnji državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju v Novi Gorici predstavil kot zastopnik ortodoksne resnice zmagovalcev. Temeljito je pomešal zgodovinske dogodke, tako časovno kot krajevno in vsebinsko. Med drugim je dejal nekako takole: »27. april 1941 je dan oboroženega ljudskega upora proti okupatorju, je dan usodne odločitve, dan grozot in dan spomina.« Gospod Gantar, to ni res.
27. aprila 1941 se ni zgodil ljudski upor proti okupatorju, takrat ni bil dan grozot in ne dan kakšnega posebnega spomina. Imenovani 27. april je bil povsem neopazen dan, saj se tistega dne ni nič zgodilo, razen to, da so bili nemški okupatorji na naših tleh, komunisti pa so se jim dobrikali, v nekaterih dolenjskih vaseh pa celo nosili nemške zastave in zahtevali priključitev k Nemčiji.
Tistega dne se torej proti nemškemu okupatorju ni nihče uprl ali kako drugače pozival ljudi proti takrat še prijateljski Nemčiji, ki je prijateljevala s Stalinom. Je pa res, da je bila takrat slovenska partija – zaveznica Sovjetske zveze in posredno tudi napadalne Nemčije – močno nastrojena proti zahodnim državam, zato je tudi ustanovila PIF (Protiimperialistično fronto) in ne OF. Osvobodilno fronto je smela in po sovjetskem načrtu morala ustanoviti šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, ker je slovenski partiji več pomenil prijatelj Stalin in proletarska diktatura, kot pa slovensko ljudstvo. Še več, poznavalci bližnje preteklosti se danes OF izogibajo obravnavati, saj je prav ona, skupaj s KPS, postavila temelje usodni revoluciji. Če pa je slavnostni govornik v novogoriškem kulturnem domu ob izrečenih trditvah o vseljudskem oboroženem uporu mislil na poznejši partizanski upor, bi to moral pojasniti in časovno razmejiti: 27. aprila 1941 se ni zgodilo nič, po 22. juniju istega leta pa se je dogajalo to in to. Če že hočemo in moramo iz leta v leto v neskončnost obnavljati in proslavljati upor proti okupatorju, naj država določi drug datum, tisti, v katerem se je res nekaj zgodilo in ki naj bi bil dogodek vsaj podoben uporu.
Vse bolj sem prepričan, da zgodovina zmagovalcev v drugi svetovni vojni takih »nepomembnih malenkosti« noče poznati, saj bi jo kmalu prisilile priznati obstoj socialistične revolucije in državljanske vojne, kar je bil namen in smisel redkih komunistov na naših tleh. Tovrstno priznanje ni šlo iz ust ne nekdanji oblastni eliti, ne današnjim braniteljem komunistične revolucije.
Predsedniku Državnega zbora g. Pavlu Gantarju zamerim troje: da se je kot slavnostni govornik ustrašil resnice, da je med govorom uporabljal že tisočkrat ponovljene politične fraze in da se ni upal niti omeniti socialistične revolucije, ki je prestrašila, zmedla in razredčila slovenski narod v tolikšni meri, da je partija lahko vladala takrat in danes. Glede na to, da so naši dediči revolucije le ubogljivi otroci nekdanjega režima in kot taki ujetniki preteklosti, je njihov boj za oblast in prisvojitev dobrin mogoče razumeti, toda ljudstvo njihovih revolucionarnih »uspehov« zlepa ni pozabilo in jim zato ne bo nikoli odpustilo.
Tile se ne upajo priznati, da so boljševik pripravljal samomorilsko in bratomorno revolucijo, to je načrtno pobijanje poštenih slovenskih ljudi, priprava množičnih pokolov, požiganje vasi, rušenja cerkva, preračunano povzročanje represarij… potem takem je bila OF za slovenski narod sovražnik št. 1. So pa boljševik svoje gibanje spretno zavijali v plašč narodno osvobodilnega boja. To je mnogim ljudem ugajalo. Druge, ki so imeli glede tega pomisleke pa so takoj označili za izdajalce…
Tisti, ki dvomite ali zavračate komunistično med in povojno nasilje, povejte drugo plat medalje; morda tisto, da so na kočevskem procesu leta 1943 pobijali partizane ptrotikomunisti, da so ob koncu vojne okrog Trsta polnili fojbe domobranci, da je maja in junija 1945 bilo brez sodbe pobitih na tisoče partizanov od strani bele garde, da so desetletja po vojni kradli imovino, zapirali državljane, preganjali vero in vsiljevali komunistično ideologijo morda marsovci ali druga nezemeljska bitja. Je morda to alternativa komunistov?!
Ufff, skoraj me ima, da bi opozoril na kakšno luknjico v tem razmišljanju … morda bi me rahlo zanimalo mnenje avtorja o odnosu Zahoda proti Vzhodu: morda revolucija v Rusiji, ki še niti ni bila opravljena, ko so Angleži že organizirali protirevolucionarno gibanje in kaj podobnega … mogoče ostanki kolonialističnih pričakovanj, ki se v Evropi še zdaj veselo transformirajo ….
Tista o medalji in dveh plateh je namreč povsem resnična, le “misleci” to žal preradi pozabijo.
Našo polpreteklost seveda ne želite pojasniti, zato preskakujete na oddaljene teme, tiste, ki za Slovence niso bile direktno usodne. Naših zgodovinskih dejstev (prispevek o OF, zastavljena vprašanja) pa se izogibate oziroma pojasnjujete s kontravprašanji. Tako delajo tisti, ki na vprašanja ne znajo odgovoriti. Poznavalci kakršne koli materie najprej na vprašanja odgovorijo, nato pa postavijo morebitno protivprašanje. Tako delajo razumniki, ostali pa teme obračajo, zamenjujejo, dodajajo, spreminjajo in na koncu vsi po istem kopitu žalijo. Vse to je že neštetokrat videno in dognano. Smo pač različni in, žal, še vedno močno razdeljeni. Odgovor je enostaven: nekateri znajo ribariti le v kalni vodi. V čistini so zbegani, brez idej in moči. Natančneje – brez odgovorov!
Pod streli boljševikov je v Ljubljani dne 16. marca 1942 padel visokošolec franček Župec, 18. marca pa Jaroslav Kikelj. Italijani morilcev niso nikoli izsledili. Saj jih tudi iskali niso, še več po zaslugi komunistov so 19. marca aretirali jugoslovanske oficirje, ki so takrat bivali v Ljubljani in so jih Italijani odpeljali v Gonars. Čudn? Človk bi pričakoval, da bi komunist takrat likvidiral Robottija komandanta ljubljanske italijanske oblasti takrat v Ljubljani. Ne pa da so spravljal komunist na zavedna Slovence. Res čudn, da takrat Italijani niso mogli odkriti nobenega atentatorja na poštene Slovence. Ma kakšna OF.
Natančno tako – Italijani partizanskih morilcev niso nikoli izsledili. Že od pomladi 1942 do 8. septembra 1943 so bili partizani in Italijani med sabo povezani. Njihov cilj je bil ustvariti nasprotnike in jih nato likvidirati. Komunistična VOS je serijsko likvidirala samo Slovence. Naj me nekdo seznani, koliko italijanskih oficirjev so pobili partizani? Tito je dejal: “Pustite Nemce, z njimi bodo že Rusi opravili, vi uničujte naše notranje sovražnike.” Vam to kaj pove?!
Tovariš Gantar je pred TV kamerami povzigoval Dan upora do neba. Bilo je pričakovati, da bo vsak hip začel vznešeno kričati: “Živela Jugoslovanska Partija, Živel tovariš Tito, Živela Titova cesta …” No, nadaljevasl je v svojem značilnem slogu: “Učinkovito rešujemo probleme.” (Rezultatov pa nobenih!) “Brez sodelovanja ne bo šlo.” (Kdo pa je odklonil prek 60 predlogov opozicije?) “Z uporom smo si priborili zmago nad okupatorji.” (Zaradi slovenske partije ni bila niti en dan prej osvobojena naša domovina in Evropa.) “Z uporom smo si izborili današnji mir.” (Ja, kakšen mir pa. Poglejte parlament s povsem razbito koalicijo, poglejte ceste polne protestnikov, prisluhnite nezadovoljstvu volivcev, preštejte lačne … Je to res zmaga, je to res mir? Da je bila zmeda še bolj popolna, je Ciril Zlobec povsem demantiral slavnega govornika Gantarja; dejal je, da se danes neizmerno bolj sovražimo kot med vojno. Gantar pa neustavljivo naprej: “To je naša zmaga, to je naš zasluženi mir in sreča!” Volivci – zbudite se!
Pravilno! Osvobodilna fronta je bila-morilska fronta Slovenije. Okupator se je mirno sprehajal po Slovenskih mestih in vaseh pod streli partizanov pa so padali Slovenci. OF je bil nastop proti lastnemu narodu. 7. maja 1942 v Loškem potoku je komunistični priganjač, učitelj Skok vpil, glavni cilj Of ni boj proti Nemcem in Italijanom ampak boj proti narodno zavednim Slovencem. Da se zavedno uniči njihova moč, je zato treba uničiti vse vodilne osebnosti, ki so vse obsojene na smrt. kakšne barabe in jugounitaristi in tiitoisti so tile sedajni oblastniki.
Nocoj je na TV oddaji Piramida tov. Ivo Godnič dejal: “Prvi so se Nemcem uprli partizani in partizani so osvobodili našo državo.” V njegovem kratkem stavku se skrivata dve debeli laži. Odkrijte jih!