Kam pokopati Rome, ko umro?

Če so prejšnji oblasti očitali kršenje človekovih pravic, ko je bivši notranji minister Dragutin Mate s svojimi možmi v modrem odhitel delat red v Ambrus, po tej logiki ta oblast ne samo da krši človekove pravice, ampak je tudi do kraja nepietetna. Da, govorimo o pogrebu dolenjske Romkinje Marije Brajdič, katere truplo svojci niso mogli pokopati tam, kjer so želeli, ampak tam, kjer so se jih naposled usmilili.

Ko se je lokacija pokopa venomer selila – od Šetnjerneja (pokopa niso dovolili domačini), Škocjana (baje je na pokopališču zmanjkalo prostora), Tomažje vasi (pokop je preprečil župnik), Novega mesta (tamkajšnji lokalci tudi niso bili navdušeni nad pokopom) do Otoka pri Dobravi (tudi zaradi te lokacije je protestiralo dobrih sto ljudi pred gasilskim domom v Dobruški vasi), se vrhovi oblasti niso zganili. Pahor in Türk sta molčala. Kot da se ju to ne tiče oz. kot da se nima smisla ukvarjati spet z “drugorazrednimi temami”. Stavek ali dva bi že lahko rekla v zaščito svete pietetne pravice, po tej nečloveški gonji proti umrli in njenim svojcem.

Njuno čast sedaj brani varuhinja človekovih pravic, ki preiskuje, ali je v primeru pokopa Marije Brajdič prišlo do kršenja človekovih pravic in spodbujanja nestrpnosti. Kaj je tu za preiskovati?!? Kaj ni jasno že na prvi pogled, da gre za megalomansko kršenje pietetih pravic tako umrle kot njenih svojcev?

Brajdičeva je naposled le pokopana in je našla mir v grobu na pokopališču vasi Otok pri Dobravi (pogreb je morala celo spremljati policija, da ne bi prišlo do kakšnih incidentov?!?), Slovenija pa si je še enkrat več prislužila oceno nezadostno pri predmetu človekovih pravic in spoštovanju ter zaščiti le-teh.  

Otok pri Dobravi: Romkinja Marija Brajdič je naposled pokopana; vedno bolj pod zemljo pa so tudi človekove pravice v Sloveniji.  

Foto: Borut Peterlin