Kaj je v resnici narobe s slovenskim človekom?

Piše: Dajana Babič, slovenska blogerka

Zakaj ga stalno zmerjajo s hlapcem? Zato, ker se hlapčevsko, suženjsko obnaša. Zakaj se tako obnaša? Ker ne ceni samega sebe. Zato, ker se ne zavzame za samnega sebe. Zato, ker ne ceni samega sebe, ne upa povedat v obraz tistim, za katere dela, pardon hlapčuje, kar jim gre. Slovenec je v suženjskem odnosu do drugega človeka. Do svojega partnerja, do svojih otrok, do svojih vnukov, do šefa, do tistih, ki mu dajejo delo, do države, do avtoritet… Do vseh teh se klanja.  Ne do vseh, samo do tistih, ki mu “dajejo” delo. No, stvar je pravzaprav taka – do tistih, ki mu povedo, kar mu gre, se obnaša grobo in jih nekam pošilja, tistih pa, do katerih se hlapčevsko obnaša, pa se boji.  Ne sicer vsak človek, in do vseh, večina ljudi pa je takih. Večina ljudi napada dobronamerne ljudi in opravlja tiste, ki jim dejansko škodijo. Ali pa sploh ne vidi, kdo jim dejansko škodi… Tarča je v vsakem primeru napačna.

Ko bi nekaj res moral narediti, potem naredi tako, da škodi tistemu, ki mu pove to, kar je res in je v bistvu njegov prijatelj. Ali pa škodi samemu sebi. To itak vedno, že s tem, da ne upa reči bobu bob in ne upa pogledati resnici v oči.  In tisti, ki mu pove, da je v suženjskem odnosu, je grd, nesramen in mu hoče nekaj “vzeti”.  In kaj se zgodi? Zato napada dobronamerneža in je hlapčevski do tistega, ki ga v resnici zatira.

V tem je vsa resnica in tako preprosto je ta logika. Vsi njegovi problemi in vse njegove bolečine bi se takoj razrešile, če bi tistemu, ki ga res zatira in ki mu dela krivico, povedal, kar mu gre. Pa ne bo, saj nima jajc in raje napada tistega, ki mu hoče dobro in mu je blizu…