Pijanci ob plotu

Piše: Ana Jud, publicistka

Priznam, Hrvaško imam rada, Hrvate še rajši. Čeprav o kakšnih posebnih nacionalnih čustvih v nobenem primeru ne morem govoriti. Gre za simpatijo, ki je do Slovencev in Slovenije pač ne čutim. Verjetno zato, ker domačo drhal predobro poznam in se mi je precej priskutila. A da mi v teku današnjega skromnega zapisa nemara spet kdo ne bi očital nesramnosti do slovenskega naroda – ki se mu vedno in povsod dogajajo izključno krivice, a ne? – se rajši že vnaprej izpovem, da težko zagovarjam kakršen koli slovenski nacionalni interes, še zlasti zato, ker sploh ne vem, kaj naj bi ta čudaški izraz pomenil? Razen tega, da izraža večno slovensko paranojo pred tujci, da, tudi pred njimi, pred našimi nekdanjimi sodržavljani Hrvati, do katerih se Slovenci pogosto radi obnašajo neskončno vzvišeno; in tudi zaradi tega se mi zdi povsem simpatično, kako nas naši sosedje zafrkavajo …

Zadnji dogodki kažejo, da naj bi med državama morda vseeno prišlo do arbitraže? Morda. Vsekakor je to po eni strani še najboljša rešitev, kajti če se politične glave obeh držav ne morejo zmeniti med sabo, naj (pravično!) odloči tretji. Toda glede na to, da se spori med Slovenijo in Hrvaško vlečejo že skorajda dve desetletji, nekako težko verjamem, da se bo kar koli rešilo v današnjem času. Razlogi? Prvič: težko verjamem, da bi »predsednik hrvaške vlade… Boris… Borut… Po… Pahor« – kot je se na račun našega premierja Boruta Pahorja iz vrst SD zmotila hrvaška moderatorka zadnjega srečanja med Pahorjem in hrvaško premierko Jadranko Kosor (HDZ), v Zagrebu, ob robu Slovensko-hrvaškega gospodarskega foruma na sedežu Hrvaške gospodarske zbornice (HGK) – bil sposoben rešiti sploh kakršno koli politično-gospodarsko vprašanje in to ne glede na to, ali gre za obskurne boje na domačem, slovenskem, parketu, ali pa za resna vprašanja odnosov s tujino. Za vlado SD, ki nas vsakodnevno razveseljuje z raznoraznimi spodrsljaji od superiornih davčnih idej finančnega ministra Franceta Križaniča, do parkiranih ultra deležev poštenjaka Gregorja Golobiča, je bolj težko verjeti, da bi bila takšna vlada, tukaj in zdaj, sposobna uprizoriti kakšen napredek. Tudi v dialogu s Hrvaško. Drugič: mar je res še kdo tako smešen in naiven, da misli, da Hrvate res skrbijo odnosi s Slovenijo? Res? Smo mar v vojni? Ne. Nam vojna morda vsaj preti? Ne. Torej? V čem je problem? No ja, v evropski družini. Hrvati hočejo v EU, za vsako ceno, in to bodo kmalu tudi dosegli, ne glede na to, koliko bo Slovenija ob tem godrnjala. EU ima na Hrvaškem svoje gospodarske interese in ne glede na to, kako bodo slovenski nacionalisti vreščali, si bom vseeno drznila potihoma zapisati, da je Hrvaška – kot bodoča mlada evropska demokracija – izjemno perspektivna, obetavna, med tem ko je Slovenija zapravila že vse svoje prednosti in možnosti, da bi prosperirala na sodobni evropski ravni. In to praktično na vseh področjih. Hrvaška se resda sooča s težkimi ekonomski vprašanji, neurejenim pravnim redom, zmedo na področju zdravstvene in pokojninske zakonodaje, ampak – a v vaši zatohli Sloveniji pa se morda cedita mleko in med? Ne. Torej? Tudi nas pesti recesija, tudi naša sodišča so za nekaj svetlobnih let oddaljena od pravičnosti, tudi mi imamo nenormalno dolge čakalne vrste v zdravniških čakalnicah in tudi mi ne vem, kje natančno bomo čez nekaj let jemali denar za pokojnine. Skratka, nismo si tako zelo različni, kajne? In konec koncev: če je EU v svoje vrste sprejela Romunijo in Bolgarijo, ki sta po omenjenih problemih, življenjskem standardu, še nižje od Hrvaške, le zakaj potem naši sosedje ne bi smeli vstopiti v EU? Neki smešni Slovenci jim tega že ne bodo preprečili, ker so tako ali tako premajhni, da bi lahko sploh kar koli preprečili (ali povzročili). O usodi majhnih narodov vedno odločajo veliki narodi, svetovne velesile. Tako je to bilo, tako je in tako bo to tudi ostalo. No, Boris … Borut … Po … Pahor se z zapisanim zagotovo ne bi strinjal, kajti ob srečanju s Kosorjevo je celo izjavil: »V preveliki večini javnosti na obeh straneh se je utrdila napačna teza, da je edini interes Hrvaške, da čim prej postane članica EU, interes Slovenije pa, da je čim prej rešeno vprašanje meje.« Seveda je majčkeno tudi obratno, seveda bi bilo tudi za Slovenijo in njeno – zlasti – gospodarsko sodelovanje s Hrvaško koristno, če bi se Hrvaška čim prej pridružila EU, enako kot bi bilo za Hrvaško dobro in koristno, da bi bila čim prej rešena mejna vprašanja s Slovenijo, a razumljivo je, da vsakdo najprej gleda na lastni interes in šele nato na morebitni interes drugega; in tako je tudi v odnosu med Slovenijo in Hrvaško. Preprosto. Čemu potem dolga leta kompliciranja in tovornjaki neuspešne birokracije, če bi pa lahko vse skupaj rešili, če bi šli na dva pira?

No, saj Pahor in Kosorjeva sta izrazila trdno stališče, da se bosta dogovora o dogovoru – kako se to čudno sliši, mar ne? – držala kot »pijanec plota«. Ne vem, kako si to razlagate vi, ampak jaz imam občutek, da bo tukaj obveljal samo en in edini resni dogovor o tem, da se bomo dogovorili. Kdaj? Ni znano. Kako? No, to bo pa ves čas variiralo. Kot pijanci. Ob plotu. Ko se pripogibajo sem in tja in se z njimi nihče ne more ničesar zmeniti, kaj šele da bi se kaj zmenili sami med sabo … Verjetno zato, ker na svojih globokih pogovorih vedno pijejo samo kavo. In nikoli prav zares pira.