Tony Blair – predsednik EU?
Piše: Sašo Ornik – Jin
Počasi pred bruseljskim strojem padajo vse ovire reformi, ki bo Uniji dala predsednika in zunanjega ministra. Še najbolj so se upirali Irci, ki so jih na referendum povabili kar dvakrat, kakor da bi se norčevali iz vladavine ljudstva. Če ne glasujete prav, no dobro, potem boste naslednje leto pač še enkrat. Pa so bili Irci še privilegirani. Slovencev ni nihče nič vprašal, namesto nas so odločili kar naši vrli parlamentarci. In vsi vemo, koliko jim zaupamo.
Še preden so svoj da izustili v zadnjih prestolnicah, se je že govorilo o kandidatih za predsednika. V zapleteni igri interesov velikih in manjših držav članic, se je ugibalo, ali ni morebiti bolje, da je predsednik iz manjše države in s tem ščiti njihove interese, ali če ni bolje, da je iz kakšne večje stare članice, glede na težo kakšne Nemčije ali Francije. Eno ime je dvignilo kar nekaj prahu: ime bivšega predsednika vlade Velike Britanije, Tonyja Blaira.
Zdaj, Britanci, sploh Angleži, so čuden narod, ko gre za Evropsko Unijo. Sonce je že zdavnaj zašlo nad njihov imperij, malokdo jih še sploh jemlje resno in v svetu veljajo, tudi po Blairovi zaslugi, za ameriške lutke, ki se premikajo tako, kakor jim ukažejo v Washingtonu. Ne po površini, ne po prebivalstvu, ne po gospodarski moči, niti ne po vojaški moči niso več svetovna velesila, ki bi lahko sama branila svoje interese. No, razen če na drugi strani ne stoji kakšna tretjerazredna sila, kot so bili Argentinci v vojni za Falklandske otoke. Vse kar jim je še ostalo, je nekaj preostankov finančnega imperija, stare vezi z bivšimi kolonijami, prevlada njihovega jezika in pa arogantnost brez primere. Sveta Britanija je vendarle otok, ki se ne more primerjati z zatohlostjo kontinentalne Evrope, ki neučakano drvi proti neki novi Sovjetski Zvezi, sploh pa ne z zaostalo Francijo, ki ji preko kanala že dolgo napovedujejo popoln propad.
Tony Blair je človek, ki mu mnogi zamerijo njegovo podporo Bushevi vojni v Iraku. Resnici na ljubo, ga malokdo obtožuje, da se je kot ameriški pudelj obnašal že prej, za časa Clintona, saj je podprl tudi vojno v ZRJ. A če so Evropejci Clintonu odpustili vse, Bushu tega niso in tudi ne bodo. To, da prihaja iz države, ki nima ne evra, niti ni članica Šengena, tudi ne more pomagati. S tem da bi predsedstvo ponudili takšni državi, bi pomenilo nagraditi vzvišenost in občutek posebnosti pri velikem delu njenega prebivalstva, ki v Bruslju vidi pokvarjeno in smrdljivo greznico evropske politike, kamor se steka njihov denar, ki bi lahko bil bolje porabljen doma. Po drugi strani bi seveda na delu lahko bilo razmišljanje, da bi s takšno ponudbo britanske politične elite bile bolj pripravljene svojo pot preplesti s potjo drugih držav v EU.
Pa vendar, kljub temu da je enostavno pljuvati po Britancih, ki nočejo razumeti, da je njihova zvezda že zašla in da lahko svoje interese v svetu ščitijo le skozi Unijo, bi se morali od njih nalesti vsaj nekaj zdrave skepse do evropskega projekta. Namreč, spet nas nihče ne bo vprašal, koga pa mi, kot državljani držav članic, hočemo za svojega predsednika in koga za zunanjega ministra. Mogoče bo to Tony Blair, še bolj verjetno da ne bo ampak o tem katero ime se bo na koncu pojavilo na vrhu, ne bomo odločali mi. To pa je nekaj, kar nas mora skrbeti in kar moramo prej ko slej popraviti. Če že podpiramo evropski projekt, nek skupen gospodarski prostor z razumljivimi pravili enakimi za vse, če že lahko vsaj toleriramo nek center, ki v našem imenu vodi zunanjo politiko in brani naše interese po svetu, pa se ne smemo zadovoljiti, da se nam jemlje demokratično pravico odločati o tem, kdo nas bo vodil. Res je, v povezavi skoraj tridesetih držav bo zelo težko priti do sistema, v katerem bo demokratična volja državljanov upoštevana na tak način, da ne bo oškodovana nobena država članica, a to ne pomeni, da je zaradi tega bolje vse pustiti pri miru, tako kot je zdaj. Le bolj glasni moramo biti vsi skupaj.
Zanimivo, kako zelo je Evropska unija zrasla. Nekoč je bila le ohlapna povezava nekaj držav, zdaj pa se vse bolj spreminja v superdržavo in njene institucije, četudi neučinkovite, pridobivajo na moči, medtem ko jim države članice to bolj ali manj dopuščajo. Če bo na koncu prvi predsednik Tony Blair, ali pač kdo drug, je v resnici drugotnega pomena. Mesto predsednika bo ustvarjeno, za zdaj z zelo omejenimi pooblastili, a čez čas bo glede na razvoj preteklega pol stoletja, gotovo pridobilo na pomenu.