Človek se lahko v vsakem življenjskem obdobju odloči, da bo začel znova. Zamenja lahko svoje navade, merila, način oblačenja, okolje, krog prijateljev ali celo poklicno pot. Pri tem mu ni treba zanikati preteklosti – dovolj je, da se odloči, da ga ta ne bo več določala. Psihologija identitetno utemeljene motivacije pojasnjuje, da ljudje lažje vztrajamo pri dejanjih, ki jih dojemamo kot skladna s svojo identiteto. Zato ima lahko misel »postajam človek, ki redno trenira« večjo moč kot kratkoročna obljuba »shujšal bom pet kilogramov«. Nova različica človeka namreč ne nastane z eno veliko odločitvijo, temveč z nizom majhnih dejanj, s katerimi si vedno znova dokazujemo, kdo želimo postati.
Tudi znanost o oblikovanju navad potrjuje, da sprememba zahteva predvsem ponavljanje v čim bolj stalnih okoliščinah. V znani raziskavi Phillippe Lally in sodelavcev je 96 ljudi dvanajst tednov ponavljalo izbrano vedenje, kot so telesna vadba, uživanje sadja ali pitje vode. Navada je do visoke stopnje samodejnosti v povprečju potrebovala približno 66 dni, med posamezniki pa je bil razpon zelo velik – od 18 do 254 dni. To pomeni, da čudežnega roka ni in da en izpuščen dan še ne pomeni poraza. Pomembneje je oblikovati jasen sprožilec – denimo trening po službi ali sprehod po kosilu – ter se k vedenju po prekinitvi čim prej vrniti. Novi jaz se tako ne rodi čez noč: nastaja vsakič, ko izberemo navado, ki je skladna z osebo, kakršna želimo postati.
