O družini

Piše: Katarina Žarki, kolumnistka

Odraščala sem v dvostarševski družini, s hčerama živim v enostarševski, kar dober kos let pa sem živela tudi v sestavljeni družini. Če strnem vse te oblike v skupni imenovalec lahko mirno rečem, da od vedno živim v družini, le da se sestava in vloge družinskih članov spreminjajo. Po zakonu sicer s hčerama nismo družina, kajti enostarševska nikjer, razen na vlogi za štipendijo, ni opredeljena kot družina. Pa vseeno trdim, da smo me tri družina, ker … ker je med nami tisti prav poseben občutek pripadnosti, povezanosti, občutek, da se imamo rade, da skrbimo druga za drugo, da si življenja pravzaprav sploh ne predstavljamo ena brez druge, četudi se vedno redkeje vidimo. Moji hčeri imata namreč že 17 in 15 let. Med tednom živita  v dijaškem domu, ob petkih se snidemo in skupaj preživljamo vikende.

Družina bi naj bila skupnost ljudi, v kateri si sprejet tak kot si, v kateri te imajo ljudje zdravo radi, ne samo radi, ampak zdravo radi. V taki skupnosti ne bi smelo biti pogojevanja ljubezni češ če ne boš priden te ne bom objela za lahko noč ali če en boš pospravil sobe te ne bom imel rad ali nimam te rad ker me ne ubogaš. Človeka imaš rad ali pa ga nimaš, ljubezen ki se pogojuje na tak način ni ljubezen in še manj je to zdrav odnos. Prav tako bi naj bila družina prostor, kamor se rad vračaš, kjer veš, da te čaka objem, tolažilna beseda, mir, ko ga potrebuješ,  veselje ko bi se rad poveselil. V takem prostoru nimata nasilje in strah pred vrnitvijo domov kaj početi. Tudi glasni prepiri, zmerjanje, psovanje, pretepanje, razbijanje v domu, ki naj bi bil prostor družine nimajo prostora.

V družini naj bi se družinski člani zanesli drug na drugega. Pomoč, opora, žrtvovanje in iskanje skupnih rešitev bi morale biti samoumevne komponente družinskih odnosov, ne pa spotikanje, zasmehovanje, poniževanje, manipuliranje in spodkopavanje samozavesti. Namesto vsiljevanja sanj otroku, ki jih sam nisi izsanjal bi moral starš iskati otrokove sanje, jim prisluhniti in mu pomagati, da jih uresniči. Iskreno pomagati.

Od odraslih družinskih članov se pričakuje, da bodo mlajšim zgled, da jim bodo poleg svojih nazorov predali tudi norme in obče veljavna pravila, da jim bodo v nahrbtnik kot popotnico položili misel, da je svet let, da je življenje čudovito in da lahko človek uresniči prenekatero željo če si le zariše pot do nje.

Žal je marsikatera družina vse prej kot to, kar naj bi bila. Spomnim se, kako sem se kot otrok na smrt bala iti domov ker sem vedela da je oče pijan in da bom najbrž tepena. Že ko so se prižgale ulične svetilke in bi morala po pravilu gor sem čepela pred blokom upajoč, da oče spi in ne bo opazil da me še ni, jaz pa bom tako počakala na mamo, ki se je vračala iz popoldanske izmene. Kar se je navzven kazalo kot »idealna« družina je bilo v sebi gnilo, odnosi disfunkcionalni in pravila stalno spreminjajoča. V mojem nahrbtniku se je tako znašla odločitev, da nikoli ne bom imela take družine in je tudi v resnici nimam. Moji hčeri se nikoli nista bali priti domov, nikoli ju ni kar tako oplazila moja roka, pravila in meje sem jasno in nedvoumno določila, izkazovanje ljubezni, naklonjenosti ter iskrene želje po spoznavanju pa je na vsakem koraku na pretek. Tudi beseda oprosti ima svoje mesto, kajti starši delamo napake, naša vzgoja je premiera, generalke ni, in prav je, da se otrokom opravičimo ko pogrešimo.

Kakšen užitek se je zjutraj zbuditi, opazovati speče obraze svojih otrok, na katere si kot starš neizmerno ponosen, se veseliti skupnega sprehoda z najstnicama, ki naj bi bili po splošnem prepričanju naporni, pa sta v resnici nadvse prijetni mladi dami. Kakšno neizmerno zadovoljstvo je skupno delo z njima, pa klepetanje o življenju in družbi, ki nas obdaja, učenje iz njunih izkušenj in spoznavanje njunih zornih kotov. In seveda ponos, ko ti otrok reče, da bi si želel biti tak kot si ti, ko odraste. Spoštovanje ter odkrit odnos so darovi, ki se ne morejo kupiti in ne dobiti, to imaš ali pa nimaš. Karkoli zahtevaš ali pričakuješ od otrok moraš najprej njim dati sam. Hvala in prosim najdeta pot v otroška usta samo, če ju uporabljajo tudi starši.

Družina … varen kraj, kjer te imajo ljudje zdravo radi. Kjer se lahko spočiješ od zunanjega sveta, napolniš baterije s pozitivno energije in se zopet podaš v svet. Družina … telefonska številka, ki se je razveseliš, ko jo zagledaš na telefonu, ker veš, da je na drugi strani tebi ljuba oseba. Zdaj gremo pa domov … in v mislih si že predstavljaš dom, topel prijeten domač. Za koga je v resnici pomembno, kdo so družinski člani, ki sestavljajo družino? Za njih, za državo, za okolico? In kaj je v resnici bolj pomembno, kdo so ti družinski člani ali kakšni so njihovi medsebojni odnosi?

Jaz bi dala vse na svetu, da me nikoli ne bi bilo kot malo punčko strah iti domov.