Be quick or be dead*

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Be quick or be dead oz. po naše reagiraj hitro ali umri, je naslov enega izmed pesmi znane britanske heavy metal skupine Iron Maiden, ki so jo izdali na svojem devetem studijskem albumu z naslovom Fear of the Dark, leta 1992. Omenjena pesem se vsebinsko nanaša kar na nekaj odmevnih političnih škandalov tistega časa, kot npr. borzni kolaps v Evropi in nepravilnosti v BCCI. Natanko štirindvajset let kasneje se v Evropi soočamo z drugačno obliko kolapsa, to je kolaps evropskega pravnega sistema, ki se najbolj kaže prav v odnosu nekaterih najbolj vplivnih evropskih voditeljev do migrantske krize.

Iz same filozofije prava vemo, da je prvi temelj prava človek, ki je oseba, kar pomeni, da je zavestno in svobodno bitje, kar ga naredi za absolutno vrednoto, na katero se vse nanaša. Tako pravo sloni prav na tej človeški osebi, pri čemer je dostojanstvo osebe metafizični temelj prava. To pa pomeni, da je pravo, ki izdaja določene norme obvezujoče kolikor ga je mogoče realizirati v človeški osebi. Zato je človeška oseba utemeljitev obveznosti in tudi poslednji cilj prava. Iz tega izhaja, da potrebnost prava oz. pravnega reda sloni na dveh temeljnih človekovih pravicah, to sta pravica do življenja v urejeni skupnosti in pravica do neodtujljivega dostojanstva in celostne človeške integritete (prim. B. Košir, Uvod v kanonsko pravo, Družina, Ljubljana, 1997, 7-34).

Pravni red pa je v svoji  zgodovini imel nenadomestljivo vlogo. To je izvrševal v odnosu do posameznika tako, da je posameznike vedno socializiral, kar pomeni, da je pravo instrument, ki v določeni družbi skrbi za urejene odnose med posamezniki. Druga stopnja je združevalna vloga prava, kar pomeni, da pravo urejuje skupno dobro v družbi, kar se uresničuje v solidarnosti. Kot tretje pa je usmerjevalna vloga pravnega reda, kar pomeni, da usmerja medosebnostne odnose tako, da jih je mogoče na pravilen način humanizirati. To doseže na način, da nekaj ukaže ali da vedno znova razglaša pomen pravnih vrednot, ki red sestavljajo. Nenadomestljivo vlogo je imel pravni red v zgodovini tudi na področju promocije v zvezi s kolektivnostjo. Najprej je tu njegova razlagalna funkcija, saj je ena največjih vlog prava prav razlagati družbeno-politično stvarnost in ob spoznanju te stvarnosti reševati nastale probleme te skupnosti. Kot drugo je skrb prava za spravo med posamezniki, kar pravni red dosega z obrambo pravic posameznikov in skupin, predvsem na področju konfliktov v povezavi z ekonomijo in politiko, pri čemer se osredotoča predvsem na čim večjo splošno korist družbe proti koristi posameznika. Kot tretje pa pravnemu redu pripada tudi naloga spreminjanja posameznikov, kar pomeni, da je njegova naloga spreminjanje socialne strukture posamezne družbe. To pa stori s pomočjo svoje pravne avtoritete. Prav tako ima pravo svojo nenadomestljivo vlogo pri promociji humanosti. Na tem področju omenimo izvršno funkcijo prava, kar pomeni, da je vsak državni pravni red poklican, da služi politični skupnosti in tudi posameznemu državljanu ter njegovo inovativno poslanstvo, ker pravni red postaja faktor spreminjanja na način, da uvaja novosti, potrebne za organizirano življenje določene skupnosti. (prim. B. Košir, Uvod v kanonsko pravo, Družina, Ljubljana, 1997, 35-41)

Pravni personalizem, ki se odraža predvsem v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, kar sloni na filozofiji prava, ki smo jo na kratko povzeli zgoraj, naj bi skrbel za urejene in demokratične odnose med posamezniki v družbi. Na tem pravnem temelju je zgrajena tudi sodobna Evropa, ki pa se v zadnjem času, še posebej to kažejo valovi migracij z Bližnjega vzhoda, sooča s propadom njenega pravnega sistema, ki se je gradil skozi stoletja pod vplivom judovstva, grštva in krščanstva. V soočanju z islamom se zdi, da zahodna civilizacija izgublja vojno, ki se je začela vse odkar je ustanovitelj te religije, Mohamed, odjahal na svoj prvi džihadistični vojaški pohod in uspešno, preko svojih naslednikov, razširil islam širom sveta. Če smo mislili, da smo se z obrambo pred islamom v slavnih bitkah, kot sta bitka pri Lepantu in bitka pri Sisku islama kot takšnega obranili, nas je v naši zmoti potrdil napad na newyorška dvojčka, 11. septembra 2001. Ni dvoma, da je bila s tem dogodkom sprožena vsesplošna džihadistična vojna islama proti satanskemu Zahodu.

A kar je v štirinajstem stoletju vedel že bizantinski cesar Manuel II. Paleolog, ki je rekel: „Pokaži mi vendar, kaj je Mohamed prinesel novega, in našel boš le slabo in nečloveško, kakor to, naj vero, ki jo je pridigal, širijo z mečem.“ (Omenjeni citat navaja papež Benedikt XVI v svojem nagovoru predstavnikom s področja znanosti na univerzi v Regensburgu, kjer je akademikom predaval o odnosu med vero in razumom, s citatom cesarja Manuela Paleologa pa je hudo razburil islamsko javnost), očitno ne vedo (ali nočejo vedeti) nekateri vplivni politični voditelji na svetu, na čelu s papežem Frančiškom. Glede na zgodovinsko izkušnjo Evrope z islamom si je težko predstavljati pozive papeža Frančiška in nemške kanclerke Angele Merkel k sprejemanju „beguncev“. Vendar pa je ob obravnavanju tega vprašanja potrebno upoštevati, da tako politiki kot tudi družboslovci, ki obravnavajo različne religije delajo temeljno napako v tem, da ne upoštevajo njenega nauka. Razlog pa je v tem, da ga enostavno ne poznajo. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati, tudi z branjem virov, ki izhajajo iz samega islamskega sveta, da islamska teokracija ne more sobivati z zahodno demokracijo, kajti islam ne pozna ločevanja na svetno in posvetno, kakor to izhaja iz krščanskega pojmovanja državne ureditve. Namreč „beseda islam je arabskega izvora in pomeni popolno predanost Bogu – Allahu dželle šanuhu. Je izpeljanka iz besede selam, ki pomeni mir. Strogo zapoveduje monoteizem in prepoveduje kakršno koli posredništvo med človekom in Bogom. Islam je vera, ki je preko poslanca Mohameda (s.a.v.s.) objavljena celemu človeštvu. Pojem islama je zelo splošen, saj islam ne predstavlja samo religije, ampak celovit način življenja za skoraj tretjino svetovnega prebivalstva. Je celota, ki hkrati vključuje vero, ekonomijo, politiko, pravo, izobraževanje, družbo itd. Vse skupaj se združi v islamski državi, imenovani kalifat (hilafet), ki ga je leta 1924 v Turčiji uničil Kemal Atatürk.“ (A. Pašić, Islam in muslimani v Sloveniji, Učila international, 2005, Tržič, 17.) V islamu torej ne obstajajo države, ne obstajajo nacije. Islamska uma je povezana onkraj državnih meja, pripadnost pa se ustvarja samo preko religijske privrženosti, zaradi česar se verska in politična skupnost povsem prekrivata, v njej pa obstaja samo ena oblast, ki je Alahova, predstavlja pa jo Mohamed in njegovi nasledniki, ki imajo politično oblast zato, ker so verski voditelji (prim. J. Rollet, Religion et politique. Le Christianisme, L’islam, la Democratie, Grasset, Pariz, 2001, 48).

Politično filozofijo islama najbolje pokaže obskurna izjava nekdanjega muftija v Sloveniji, Osmana Džogića, ki naj bi v neki zaključeni družbi dejal, da dokler so muslimani v Sloveniji v manjšini, bodo živeli po načelih zahodne demokracije, ko pa bodo v večini pa bodo zahodno demokracijo izkoristili za to, da se uvede njihov pravni red (šeriatsko pravo) in bodo zahodnjaki morali živeti tako kot muslimani. Ta scenarij pa bi se lahko v Sloveniji po napovedi sedanjega muftija Nedžada Grabusa uresničil že čez dvajset let, kakor se mu je očitno zareklo v eni izmed oddaj Odmevi na TV Slovenija, ko je dejal, da je džamija v Sloveniji potrebna, ker bo večina Slovencev čez dvajset let muslimanov. Angela Merkel in papež Frančišek s svojo (načrtno?!) naivnostjo, češ da terorizem ni prišel v Evropo z valom „beguncev“ ter z metanjem peska v oči, da islam nima nikakršne povezave z nasiljem, k tej uničujoči filozofiji smrti še dodatno prilivata olje na že tako razplamtel ogenj.

V teh dneh bo obletnica, kar sem na tviterju zapisal, da imam radikalnejšo idejo od Lejle Irgl, sestre poslanke Eve Irgl, ki je predlagala, naj bo vstop v Evropo migrantom dovoljen le s krstnim listom, kakor je to že takrat predlagala Poljska. Moj tvit se je glasil, naj se dovoli dostop do petsto metrov do meje in kar bi prišlo bližje od te meje, naj se vse postreli – Bog bo že prepoznal svoje. Moj tvit je sprožil burno reakcijo. Znani kolumnist Reporterja Boštjan M. Turk me je v oddaji 24 ur na POP TV celo lažnivo obtožil, da zagovarjam genocid. Kasneje je sledila izključitev iz stranke SDS s strani lokalnega odbora SDS Tržič, pa tudi odvzem Meškove nagrade s strani Združenja novinarjev in publicistov, čeprav mi le-ti Meškove nagrade nikoli niso podelili, so mi pa leta 2013 podelili Meškovo priznanje za posebne medijske dosežke, ki pa ga še vedno hranim doma. Burne reakcije pripisujem temu, da ljudje ne znajo pravilno brati, sicer do takšnih reakcij ob mojem zapisu, ki ima popolnoma legitimo pravno in etično osnovo in na katerem vztrajam tudi danes, ne bi prišlo. Seveda ob hkratnem poznavanju islama. Trenutno se napoveduje nov veliki migrantski val v Evropo. Prav tako z odprtjem balkanske poti grozi Turčija. V Evropo naj bi bilo pripravljenih priti na milijone migrantov iz Bližnjega vzhoda in Afrike.

Če bo Evropa vztrajala na popolnoma zgrešenih načelih razsvetljenstva in če bo dopuščala nadaljnje propadanje svojega pravnega reda, ki ne funkcionira, kar dokazujejo predvsem novoletni dogodki v Kölnu, je njen zaton tik pred vrati. Ali kakor pravijo Iron Maiden, be quick or be dead.

*reagiraj hitro ali umri