Če precepljenost z obveznimi cepivi pade pod 50%, bi se lahko kmalu soočili z izbruhi nalezljivih bolezni!
Cepljenje s cepivi, ki so bila nazadnje vključena v cepilni program in so neobvezna, ne dosega niti 50-odstotne precepljenosti. Če bi precepljenost tudi z obveznimi cepivi padla na to raven, bi se lahko kmalu soočili z izbruhi nalezljivih bolezni, opozarja pediater in infektolog z infekcijske klinike UKC Ljubljana Marko Pokorn.
Pokorn je v pogovoru za STA opozoril, da je treba razlikovati na eni strani med boleznimi, ki se prenašajo s človeka na človeka in cepljenje tudi zmanjša možnost prenosa bolezni med ljudmi, in na drugi strani med boleznimi, pri katerih cepljenje nudi zaščito le cepljeni osebi.
“Primer prve bolezni so ošpice, kjer imamo zelo slikovit primer v Bosni, saj je med vojno razpadel zdravstveni sistem in kar nekaj generacij otrok ni bilo cepljenih. Sedaj pa so imeli s skoraj dvajsetletnim zamikom epidemijo. Primer druge bolezni pa je tetanus, kjer vas dejstvo, da so vsi v vaši okolici cepljeni, prav nič ne ščiti pred tem, da boste za njim zboleli, če se poškodujete in sami niste cepljeni,” je opozoril.
Ošpice pri zdravih otrocih razen visoke vročine in težav z dihali niso zelo nevarne. Vendar se ob prebolevanju ošpic kar pogosto pojavijo zapleti, ki zahtevajo zdravljenje v bolnišnici, opozarja Pokorn. Najnevarnejši so zapleti na osrednjem živčevju. Eden na tisoč obolelih z ošpicami zboli z encefalitisom, to je vnetje možganov, ki nikakor ni blaga bolezen in lahko pusti hude posledice, v najslabšem primeru lahko privede do smrti bolnika.
Osveščanje o doprinosih in pomembnosti cepljenja je po njegovem mnenju težko, saj se ljudje z večino nalezljivih bolezni, ki se preprečujejo s cepljenjem, niti niso srečali. “Če ne veš, kaj te ogroža, potem za zaščito nisi tako motiviran. Ko pa imamo na primer na kliniki bolnika s težko obliko klopnega meningoencefalitisa, bi se vsi bližnji najraje takoj cepili proti tej bolezni,” je dejal.
V več primerih je v razvitih državah zaradi strahu pred neželenimi učinki cepljenja prišlo do upada precepljenosti. Kmalu zatem je prišlo do izbruha npr. oslovskega kašlja in je umrlo več otrok. Prav zaradi tega dejstva se je potem precepljenost postopno spet povečala.
V Sloveniji se proti nekaterim nalezljivim boleznim, kot je denimo gripa, večinsko ne cepijo niti zdravstveni delavci, ki so vsak dan v stiku z bolniki in lahko tako po eni strani sami zbolijo, po drugi strani pa bolezen prenašajo naprej na bolnike. Zdravstveni delavci bi po Pokornovih besedah morali biti vzor, prvi bi se morali vsako leto cepiti proti gripi, prav tako morajo biti precepljeni proti ostalim boleznim.
“Seveda pa v naši družbi vsaka prisila takoj naleti na hud odpor. V ZDA npr. zdravstvene delavce, ki se do določenega datuma ne cepijo proti gripi, dajo za krajši čas na neplačan dopust in če se še v naslednjih npr. 14 dneh ne cepijo, jim delovno razmerje preneha,” navaja Pokorn.
Ko pa je v. d. generalnega direktorja Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana Andrej Baričič dal navodilo o cepljenju zdravstvenih delavcev, ga je “takoj napadla varuhinja človekovih pravic, češ, to se ne sme”. Nekaj, kar je v ZDA ustaljena praksa, je za Slovenijo nedemokratično, izpostavlja.
Morda pa se bo letos bolje obnesla pozitivna stimulacija, saj je letošnja kampanja za cepljenje proti gripi v UKC pozitivno naravnana – prikazane so najbolj ranljive skupine bolnikov, ki so hvaležne zdravstvenim delavcem, da so se cepili in jih tako zaščitili, še meni.
Cepljenje bo tudi tema okrogle mize STA, ki bo v torek potekala v ljubljanskem Maxiju. Poleg Pokorna bodo v pogovoru sodelovali še generalna direktorica direktorata za javno zdravje na ministrstvu za zdravje Mojca Gobec, pediatrinja Margareta Seher Zupančič, infektologinja Bojana Beovič in epidemiolog Zoran Simonović. Poskušali bodo odgovoriti na vprašanja o vzrokih za upad precepljenosti za nekatere bolezni in morebitnih posledicah, o precepljenosti med zdravstvenim osebjem in o morebitnih zakonskih spremembah na področju cepljenja. (sta)