Pis(D)unska solidarnost

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

»Ž sui mati parti!«, je v tisti lažni, slengovski francoščini, ki nam je podarila smešno naglašene besedne zveze tipa »tele-se-pase«, »konj-travo-je« ali pač »žaba-r’t-‘ma«, vzkliknil eden mojih znancev, ko je naneslo, da sva skupaj spremljala slovenski prispevek h globalni histeriji, imenovani »Je suis Charlie!«, v vidu tv prispevka neke slovenske televizije.

Zares, patetično je bilo solidariziranje domače sedme sile s francosko tragedijo, s katero ima bolj malo skupnih točk! Seveda se tega dominantni del novinarske srenje prekleto dobro zaveda, zato si tudi tako zelo prizadeva, da bi nas prepričal v nasprotno. Med vsemi temi solidarn(ostn)imi vložki, predstavami za javnost pravzaprav, sta izstopala zlasti dva: ljubljanski zbor pravovernih »na Prešercu« in istovrstni mariborski »na Štuklju«. Scenografija, kakopak, nadvse primerna: slavni in pomembni predniki s sublimno propagando praviloma korakajo vštric; kdo bi ob tem še nabijal, da Društvo novinarjev Slovenije NI edino telo, ki zastopa delujoče v slovenskih medijih, kaj šele, da bi se načela primernost navzočnosti »zaslužnih« posameznikov.

Da bi dojeli resnično tragičnost atentata na besedo in sliko, je bilo treba v slovenskem primeru počakati vsaj kakih 14 dni; šele potem so se začeli izrisovati srhljivi obrisi razsežnosti partijsko- hierarhično ustrojenega in poljubni situaciji prilagodljivega medijskega aparata.

»Je suis« ali pač »Je ne suis pas Charlie«, razlike ni; oboje je dobrodošlo in izkoristljivo.

»Charliejev teden« je bil nedvomno teden »satire«, huh. »Satiričnosti« in »satiričnega« kolikor hočeš, kjer koli in kadar koli; zadnjo tako dozo smo prejeli s še eno v nizu postanih, pogretih in težko prebavljivih scenskih enolončnic Tadeja Toša na- kako primerno- medijsko izpostavljenemu »Bobu leta« menda drugega najbolj vplivnega slovenskega časopisa.

Kdor je pričakoval, da bo standardna receptura postregla z drug(ačn)im okusom, si niti ne zasluži drugega kot ultimativno nabreklino vseh tistih ideološko pogojenih bobov, s katerimi nas pitajo dnevno. In bob se pač ne razlikuje od drugih stročnic: nasiti, (pre)dolgo se prebavlja, napihne, povzroča vetrove.

Da vetrovom ne bi sledilo grmenje, ki je naznanilo nevihte, viharja in kot se to praviloma zgodi, pa s primernim doziranjem poskrbijo ravno tisti, ki so tako ponosno in visoko v zrak dvigovali peresa, ki da jih enačijo s svetilniki svobodnega sveta in zahodne demokracije in kar je še teh milozvočnih jajc. Pri tem je treba biti brutalno resnicoljuben: s silnostjo bobnenja slovenskih medijskih topov se malokaj lahko primerja! S ciljnostjo tudi.

Vprašajte nekdanjega premiera ali pa(č) odstopljenega mariborskega župana! Na križ je prvega pribil tam nek’ finski novinar, katerega imena se najbrž ne spomni niti desetina Slovencev! In to s kratico! Nikoli pojasnjeno! Drugega je mariborski Večer vlačil po svojih straneh na dolgo in široko (večkrat tudi upravičeno), kar pa ne bi mogli trditi pri obravnavi nove, vstajniške garniture.

Najbolj nazoren primer je bil ravno »veliki novoletni intervju« z MB županom via Branka Bezjak in Igor Selan, menda- vsaj kar se Večerovih strani »Maribor« tiče- urednik v senci! Saj veste, kako je s tem v Mariboru: imamo župana v senci, direktorje javnih podjetij v senci, nogometnega trenerja v senci…mah, imejmo potem še novinarskega urednika v senci.

Boris Vezjak, denimo, je svoje čase rado smešil Janševo »Sproščeno Slovenijo«.

Bi človek pričakoval, da se bo oglasil tudi zdaj, ko je malodane cela država v senci. Pa nič.

Ali pač Janja Vidmar; tista pisateljica- Vezjakova soborka- ki je na vstajah pridigala (vstajah zoper MB župana, da ne bo pomote!), da »je upor zoper Janšo državljanska dolžnost«!

Kakor koli; intervju na malodane treh straneh je bil v širši javnosti sprejet kot mlačen, kot častna možnost branjenja nečastnih dejanj, po katerem pa se bralcu ni ravno zdelo, da bi bilo sploh kaj narobe. Resnično, take uglašenosti med izpraševalcema in izpraševancem ne srečaš zlahka! Ali pač?!

Saj res; svojčas so v Mladini- ki se je medtem skoraj v celoti preselila v nacionalkin »Studio City«- zapisali, da intervju med Voduškom in Janšo deluje kot bi slednji vedel, kaj ga bo prvi vprašal! Omenjeni Večerov ni bil daleč od tega; le tistega, ki bi na to spomnil, ni bilo od nikoder. Naključno?! Morda, morda pa tudi ne. Branka Bezjak je namreč na predvečer volilnega soočenja prejela faksimile elektronske pošte, ki dokazuje, da si je aktualni MB župan svojega izpraševanca že želel na poziciji gl. odg. ur. medija, ki/ ko mu je načeloval, pa je vse skupaj zavrnila, rekoč, da ne dokazuje ničesar?! No shit, Sherlock?!

Takih primerov je v slovenskih medijih malo morje: Marcel Štefančič, J.R., denimo, zapiše, da je Scorseseju Katarinin priimek (»Čas«) pomenil denar (»Money«), ki da je bit ameriške hiper kapitalistične mašine! »Time is Money«, sta nas hitela prepričevati tako Scorsese kot Štefančič! Zakaj so nam potem tvorci rdečeburžujske medijske histerije zoper Janšo zamolčali, da tudi njegova naslednica Alenka potrebuje zgolj denar?!

»We need Time!«, je rekla, »We need Money!« pa mislila. In udejanila. In tako v nedogled.

Ko so torej »zaslužni« visoko v zrak dvignili peresa in jih potem še položili na tla, je bil to bolj propagandni vložek v stilu Georgea Clooneyja kak’ dan kasneje.

Za mnoge bi bilo bolje, če bi jih odložili za vedno. Za nas pa tudi, heh.

Kajti: če moraš pod prisilo nekaj zamolčati, pa tega ne storiš, si morda celo nespameten, a še zmeraj hraber. V nasprotnem primeru si pi…a.

Če pišeš o prepovedanem, si pes čuvaj, v nasprotnem primeru pa pisun.

Če si pi…a in pisun, si pač pis(D)un. Tako enostavno je to!

Satira gor ali dol.