(Čas kislih novinarskih kumaric ali sfižen obveščevalno-politični triler) Urad predsednice v primeru Krivolucke: Sova nas ni obvestila o morebitnih varnostnih tveganjih, zato sklepamo, da takšna tveganja ne obstajajo

Časnik Dnevnik in avstrijska tiskovna agencija APA sta danes razkrila nove informacije o preteklosti prijateljice predsednice republike Nataše Pirc Musar, Viktorije Krivolucke. V uradu predsednice so v pisnem odzivu poudarili, da jih Sova ni obvestila o morebitnih varnostnih tveganjih, zato sklepajo, da takšna tveganja ne obstajajo.

Očitno je nastopil čas kislih novinarskih kumaric, ko je treba tudi iz povsem običajnega dolgoletnega prijateljstva na silo izdelati (sfižen) obveščevalno-politični triler. Dnevnik v dolgem tekstu niza namige, asociacije in vprašanja, toda na koncu sam prizna bistveno: neposrednih dokazov, da bi bila Viktorija Krivolucka povezana z ruskimi obveščevalnimi službami, ni, prav tako ni predstavljen noben dokaz, da bi njeno prijateljevanje s predsednico republike Natašo Pirc Musar predstavljalo kakršno koli varnostno tveganje. Nasprotno: Krivolucka je bila pred pridobitvijo slovenskega državljanstva varnostno preverjena, pristojne službe pa predsednice od začetka njenega mandata niso opozorile na nobeno tveganje ali sum nedovoljenega delovanja. Kaj torej ostane od senzacionalistične zgodbe? Predvsem dejstvo, da je bila neka oseba pred leti prijavljena na istem naslovu kot nekdanji slovenski obveščevalec, za katerega niti raziskovalni novinarji ne vedo, kje se nahaja in kaj dela več kot trideset let. Iz tega narediti senco ruskih tajnih služb nad predsedniško palačo zahteva precej več domišljije kot novinarskih dokazov.

Še bolj pomenljivo je, da Dnevnik kot sumljivo predstavlja celo pomanjkanje podatkov: ker o nekdanjem obveščevalcu ni mogoče najti dovolj informacij, naj bi bila skrivnostna že njegova odsotnost iz baz. To je priročen novinarski perpetuum mobile – če podatki obstajajo, so lahko razlog za sum, če jih ni, pa postane sumljiv prav njihov neobstoj. Dejstva so precej manj dramatična: predsednica Romana Jegliča (ta je bil v začetku ’90 let VIS-ov obveščevalec, potem pa nihče več zanj ni slišal) po navedbah njenega urada osebno ne pozna, Krivolucka z njim že več kot petnajst let nima stikov, slovenske varnostne službe pa pri njej očitno niso zaznale varnostnega problema.

Prijateljstvo samo po sebi ni ne varnostna grožnja ne obveščevalna operacija, rusko poreklo človeka pa še manj dokaz česar koli. Kritičen nadzor nad predsednico republike in njenim spremstvom je seveda legitimen, toda če želimo iz prijateljstva ustvariti afero, potrebujemo dejstva. Pavšalna namigovanja, neki stari ruski naslovi in dramatično povezovanje pik, med katerimi dokazljive povezave ni, za resno novinarsko zgodbo preprosto niso dovolj.