[Razkrivamo Golobovega pomočnika, ki mu bo zagotovil drugi mandat na čelu slovenske vlade] Vladimirju Prebiliču ni nikoli šlo za resen mandatarski projekt, ampak bo moral odigrati politično logistično podporo obstoječi svobodnjaški oblasti

Evropski poslanec Vladimir Prebilič bo konec junija napovedal ustanovitev nove politične stranke, a kljub vsemu pompu in političnemu flirtu s številnimi znanimi imeni ni videti, da bi želel resnično prevzeti odgovornost za vodenje države. Prej nasprotno – njegova kalkulacija in politična drža kažeta na to, da se bo s svojo novo formacijo postavil v službo trenutni svobodnjaški oblasti in jo – ob neizogibnem krčenju podpore Golobu, SD-ju in Levici – pomagal ponovno ohraniti na oblasti. In to ne kot nosilec mandata, ampak kot oportunistični koalicijski člen.

Treba je jasno povedati: Robert Golob ni Marjan Šarec, Miro Cerar ali Zoran Janković. Golob je premočrten in resno verjame, da si lahko zagotovi še drugi mandat na čelu slovenske vlade. Njegova retorika na t. i. Festivalu Svobode in v intervjujih jasno kaže, da zavrača kakršnokoli realno kritiko in do vsake alternative na levi goji latentno sovražen odnos – razen, če mu lahko pride prav kot podporni člen. Prebilič, ki sicer ni več ravno politični novinec, točno ve v kaj se spušča. V tej luči tudi “misterij”, ali bo Prebilič ustanovil stranko ali ne, ni prav zares misterij – je del premišljene igre. Svojo odločitev prestavlja vse do tik pred dan državnosti, a za to ni nobenega logičnega razloga, če bi resno gradil alternativo. V političnem zakulisju je jasno, da je Prebilič že sprejel odločitev. Sestanki z Mojco Šetinc Pašek, Klemnom Grošljem in drugimi politično odsluženimi ali marginaliziranimi akterji samo potrjujejo, da gre za projekt znotraj istega kroga – tistega, ki je Slovenijo že večkrat peljal v slepo ulico t. i. levosredinske vladavine.

Ključna razlika pa je ta: tokrat Prebilič ni pripravljen nastopiti kot t. i. “nov obraz”, ki bo prevzel vajeti vlade, ampak kot rezervni igralec. Njegove izjave, da najprej potrebuje ekipo, da ne razmišlja o funkcijah, da se ne vidi kot nekdo, ki sili v ospredje – so vse signali, da ne gre za resen mandatarski projekt, temveč za politično logistično podporo obstoječi oblasti. Če bi resno ciljal na premiersko funkcijo, bi do sedaj že zdavnaj imel jasen program, sestavljeno vodstveno ekipo in že vloženo zahtevo za registracijo stranke.

Dejstvo, da vsega tega še nima – čeprav nas od volilne kampanje loči le še slabih 10 mesecev – kaže na nekaj drugega: Prebilič bo Golobu služil kot politični buffer. V primeru, da bo Svoboda oslabljena, Levica pa izpade iz parlamenta, bo Prebilič tisti, ki bo z do 15 poslanci omogočil seštevek za novo levo koalicijsko večino. Ne zato, ker bi predstavljal novo pot, ampak zato, ker bo vnaprej pripravljen na sodelovanje z Golobom.

Značilno je tudi, da si je za potencialne sodelavce izbral kadre, ki jih je politika že izpljunila: od Šetinc Pašek do Grošlja, srečuje se tudi s Cerarjem, Ropom in celo Borutom Pahorjem. To niso novi obrazi, to so reciklirani obrazi nekega političnega razreda, ki je v zadnjih 20 letih postopno izgubljal zaupanje ljudi. Kadrovska baza leve sredine se prazni, politični duh časa pa kliče po resnični alternativi – ne pa po novih podaljških starih zavezništev.

Tudi odzivi iz koalicije so zgovorni. Najprej latentno poniževanje (“mu ne bomo gradili avtoceste do mandatarja”), nato pa odkrite zahteve o vrednotah in ločitvi javnega in zasebnega – kar je v političnem jeziku prikrito opozorilo, naj pazi, da ne odstopi od črte. Golob ga poziva k jasni opredelitvi do vprašanj, kot je splav ali Palestina – ker ve, da je Prebilič pragmatik, ne ideolog, in v končni fazi, da bo v slovensko politično areno stopil zgolj zato, da bo pomagal ponovno oblikovati levosredinsko vlado.