Kamala Harris – potencialna prva predsednica ZDA napoveduje menjavo generacij. Trump pa napoveduje borbo proti “ekstremni levici” in tistim, ki “jedo hišne ljubljenčke”
60-letna odvetnica Kamala Harris je po zmagi demokrata Joeja Bidna na predsedniških volitvah leta 2020 postala prva podpredsednica ZDA, po Bidnovem odstopu od vnovične kandidature pa bi lahko postala tudi prva predsednica v zgodovini države. V tekmi proti republikancu Donaldu Trumpu je napovedala menjavo generacij in boj za demokracijo.
Kamala Devi Harris se je 20. oktobra 1964 v Kaliforniji rodila materi indijskega rodu in očetu jamajških korenin. Njena mati Shyamala Gopalan je bila znanstvenica, oče Donald J. Harris pa profesor ekonomije na univerzi Stanford.
Po študiju prava je začela kariero kot tožilka, leta 2003 je bila izvoljena za okrožno tožilko San Francisca. Na tem položaju je ostala do leta 2011, ko je prevzela položaj pravosodne ministrice Kalifornije. Od leta 2014 je poročena z odvetnikom Dougom Emhoffom, s katerim nimata otrok.
Harris je leta 2016 postala ena prvih temnopoltih senatork v ZDA. Kot senatorka je med drugim podpirala reformo zdravstva, postopno legalizacijo konoplje, pot do državljanstva za nezakonite priseljence, prepoved polavtomatskega orožja in višje davke za bogate.
Ko se je leta 2019 odločila za kandidaturo na predsedniških volitvah, je uvodoma veljala za kandidatko z možnostmi za uspeh, a je iz tekme kmalu izstopila. Trenutni predsednik ZDA Joe Biden jo je nato imenoval za podpredsedniško kandidatko in novembra 2020 tudi zmagal na volitvah.
Harris je bila šele tretja podpredsedniška kandidatka večje stranke v zgodovini ZDA in obenem prva temnopolta.
Kot podpredsednica se sicer sprva ni najbolje znašla – Biden ji je poveril težko nalogo ukvarjanja z migracijami, iz njenega urada je bilo slišati tudi očitke o nezadovoljstvu med zaposlenimi. V javnosti se ni veliko pojavljala, kadar se je, pa odzivi niso bili najbolj pozitivni.
Kot podpredsednica ZDA je opravljala tudi vlogo predsednice ameriškega senata in zlasti v prvih dveh letih Bidnovega mandata je odigrala ključno vlogo, ko je z odločilnim glasom pripomogla k sprejetju več zakonov.
Harris se je kot podpredsednica soočala z razmeroma nizko javno podporo, med zvezde politične scene v ZDA pa se je resnično izstrelila šele letos poleti, ko je Biden julija sporočil, da odstopa od kampanje za vnovično izvolitev, in ob tem izrazil podporo svoji podpredsednici.
Demokrati so ob številnih očitkih republikanske strani o Bidnovi starosti in vse bolj vidnem pešanju njegovih kognitivnih sposobnosti tudi sami morali priznati, da je prišel čas, ko se mora 81-letni predsednik umakniti.
Ankete so vztrajno kazale, da si polovica ameriških volivcev ne želi ponovitve dvoboja med Trumpom in Bidnom iz leta 2020, ampak želijo nekoga novega. Ponudila se jim je Harris, ki je približno 20 let mlajša od trenutnega predsednika in od republikanskega protikandidata.
Demokrati so njeno kandidaturo po Bidnovem pozivu odločno podprli, poleg volivcev so ji podporo javno izkazali številni vidni demokrati, vključno z vplivnima zakonskima paroma Clinton in Obama, pa tudi več republikanskih politikov ter zvezdnikov, med njimi Taylor Swift.
Narasla ji je tudi podpora v javnosti. V prvih 24 urah po potrditvi njene kandidature je njena kampanja skupno zbrala 81 milijonov dolarjev od majhnih donatorjev, kar je največ v enem dnevu med vsemi predsedniškimi kandidati v zgodovini ZDA.
Harris je na demokratski konvenciji z odločnim govorom sprejela nominacijo stranke. Za svojega podpredsedniškega kandidata je izbrala guvernerja Minnesote Tima Walza, ki uživa relativno visoko podporo v javnosti.
Po začetnem izbruhu se je sicer navdušenje nad Harris nekoliko poleglo, potem ko se nekaj časa ni pojavljala v osrednjih medijih in ni jasno opredelila svojih političnih stališč. V zadnjem mesecu pred volitvami so se njeni medijski nastopi okrepili, v nasprotju z začetkom kampanje pa je nedavno poudarila tudi, da kot predsednica ne bo zgolj nadaljevala Bidnove politike.
Harris obljublja, da bo zagovarjala temeljne vrednote in demokracijo ter se borila za ljudi, kot je to uspešno počela že v vlogi tožilke. Njena zgodovina na tem položaju po oceni časnika New York Times hkrati ponazarja njene največje prednosti in slabosti.
Kot tožilka in kot senatorka se je namreč izkazala za ostro in neizprosno zasliševalko, kar ji je koristilo tudi v času predvolilnega boja proti Trumpu, ki ga je ostro kritizirala. Več težav pa je imela pri predstavljanju svoje vizije – politiki, ki se uveljavijo kot guvernerji ali člani kongresa, namreč takšna sporočila izpopolnjujejo več let.
Harris je morala ob tem doslej le redko prepričevati volivce, ki niso bili že vnaprej prepričani. O rezultatu predsedniških volitev bodo namreč odločile t. i. nihajoče zvezne države, kjer se demokrati in republikanci izmenjujejo v vodstvu, Harris pa prihaja iz Kalifornije, kjer tradicionalno močno prevladujejo demokrati.
Harris glede na zadnje ankete, ki jih je strnila ameriška spletna stran FiveThirtyEight, z 49-odstotno podporo ostaja v rahli prednosti pred Trumpom, ki ima podporo približno 46 odstotkov volivcev. Napoveduje se tesen boj do konca.
Donald Trump – najbolj kontroverzen predsednik ZDA želi znova v Belo hišo
Kontroverzni poslovnež Donald Trump, ki je po zmagi na volitvah leta 2016 v nasprotju s pričakovanji postal predsednik ZDA, se po porazu leta 2020 vrača po drugi mandat. Že osem let igra osrednjo vlogo v ameriški politiki in kljub številnim aferam ohranja zveste oboževalce, pa tudi nasprotnike, ki so ga označili kot grožnjo za demokracijo.
Danes 78-letni republikanec Donald John Trump je pred osmimi leti presenetil ves svet, ko je na predsedniških volitvah premagal favorizirano kandidatko demokratov Hillary Clinton in postal 45. predsednik ZDA. Danes velja za enega najbolj ekscentričnih in zloglasnih voditeljev v zgodovini države.
Rodil se je 14. junija 1946 v New Yorku. Njegova mati Mary Anne MacLeod je bila potomka škotskih, oče Fred Trump pa nemških priseljencev. Donald je leta 1971 prevzel družinsko nepremičninsko podjetje in ga preusmeril v gradnjo nebotičnikov, hotelov, igralnic in igrišč za golf.
Po očetovi smrti leta 1999 je dobil del obsežne zapuščine in si tako opomogel po vrsti poslovnih neuspehov. Ob tem je začel tudi s stranskimi dejavnostmi – slovel je po lastništvu lepotnih tekmovanj, bil je voditelj resničnostne oddaje Vajenec. Ves čas se je pojavljal v medijih, kljub več sumljivim poslom pa je veljal za uspešnega poslovneža.
Trump je poročen z Američanko slovenskega rodu Melanio Trump, s katero imata 18-letnega sina Barrona. Pred tem je bil že dvakrat poročen, poleg Barrona ima še štiri otroke ter osem vnukov in vnukinj.
Donald Trump je že pred vstopom v politiko veljal za kontroverzno osebnost, predsedniški položaj pa je leta 2017 prevzel kot edini v zgodovini ZDA, ki pred tem ni imel izkušenj z nobenega nivoja državne uprave ali vojske.
Svoj mandat je po izvolitvi na krilih konservativnega populizma začel s prepovedjo vstopa državljanom določenih muslimanskih držav v ZDA, odpravljal je okoljske in davčne regulacije. Redno so deževale javne žalitve, Trumpu nenaklonjeni mediji pa so postali sovražniki ljudstva.
V letih 2017, 2018 in 2020 je dobil priložnost za imenovanje treh vrhovnih sodnikov, kar je izkoristil za oblikovanje konservativne večine na vrhovnem sodišču ZDA. To je kasneje privedlo do odprave pravice do splava po celotnem ozemlju ZDA, ki je bila v veljavi od leta 1973.
Njegov mandat je zaznamovala tudi pandemija covida-19, pri čemer so Trumpa številni obtožili prepočasnega odzivanja. Poleg tega je ignoriral strokovnjake in širil neresnice o nepreverjenih načinih zdravljenja – predlagal je celo preučevanje učinka vbrizgavanja belila v telo.
Na področju zunanje politike je v nasprotju s svojimi predhodniki nasprotoval ameriškim intervencijam po svetu ter kritiziral zvezo Nato. Sprožil je trgovinsko vojno s Kitajsko in med drugim odstopil od pariškega podnebnega sporazuma ter iranskega jedrskega sporazuma.
Trump je tudi edini predsednik ZDA, ki je bil kar dvakrat deležen poskusa odstavitve s položaja oz. ustavne obtožbe – leta 2019 zaradi zlorabe pooblastil in oviranja dela kongresa ter leta 2021 zaradi spodbujanja nasilnega upora. Senat ga je v obeh primerih oprostil.
Vrhunec Trumpove zloglasnosti je nastopil ob koncu njegovega mandata, ko ni želel priznati poraza na predsedniških volitvah novembra 2020 proti demokratu Joeju Bidnu in ni pristal na mirno predajo oblasti. Trdil je, da gre za goljufije, in skušal izpodbijati izide.
To je na koncu privedlo do napada na Kapitol, ko so Trumpovi podporniki 6. januarja 2021 vdrli v poslopje ameriškega kongresa, da bi skušali preprečiti potrjevanje izidov volitev, ob tem pa divjali in razbijali. Trump je bil zaradi poskusa sprevračanja izida volitev tudi obtožen, vendar mu je nato vrhovno sodišče ZDA priznalo delno imuniteto.
To je sicer le eden od štirih odmevnih procesov na sodiščih, v katere je vpleten Trump. Sam je vse obtožbe označil za lov na čarovnice in trdi, da gre za politični pregon. Trump zdaj kandidira za nov mandat kot edini nekdanji predsednik ZDA, ki je bil pravnomočno obsojen, saj je bil maja letos spoznan za krivega ponarejanja poslovne dokumentacije.
Več analitikov in politikov je v tej luči menilo, da Trumpa pri kandidaturi poleg maščevanja motivira tudi dejstvo, da bi mu vrnitev na oblast omogočila vpliv na sodne procese, v primeru neuspeha pa bi lahko končal tudi v zaporu. Teoretično mu namreč grozi več kot 600 let zapora.
Trump, ki je bil v času predvolilne kampanje letos dvakrat tarča poskusa atentata, je kljub vsem škandalom ohranil številne zveste podpornike.
Ti verjamejo, da je on edini, ki lahko reši državo pred propadom, prevlado “ekstremne levice” in podivjanimi ilegalnimi priseljenci, ki “jedo hišne ljubljenčke”, kot je Trump septembra trdil med soočenjem z demokratsko protikandidatko Kamalo Harris.
Trump ima kljub rahlemu zaostanku za Harris v anketah povsem realne možnosti za vrnitev v Belo hišo in drugi predsedniški mandat, ki bi bil po mnenju več analitikov lahko še bolj sporen od prvega.
Zlasti s strani njegovih političnih nasprotnikov je bilo slišati tudi, da Trump pomeni grožnjo za demokracijo. Nekdanji predsednik je v odgovoru na novinarsko vprašanje o avtoritarnem vodenju države v primeru vrnitve na oblast odgovoril pritrdilno – toda “samo na prvi dan”.
Američani bodo 5. novembra volili
Prvi torek po prvem ponedeljku v novembru – letos bo to 5. november – je v ZDA tradicionalno volilni dan. Največ pozornosti je deležna predsedniška tekma med demokratko Kamalo Harris in republikancem Donaldom Trumpom, ob tem pa bo več kot 160 milijonov volivcev izbiralo tudi člane predstavniškega doma kongresa in tretjino senatorjev.
Za Trumpa bi bil to drugi mandat v Beli hiši, dosedanja podpredsednica Harris pa bi ob zmagi postala prva ženska na položaju predsednika ZDA. Izid je negotov, odvisen pa bo od glasovanja v peščici t. i. nihajočih držav, ki niso tradicionalno demokratske ali republikanske.
To so Pensilvanija, Michigan, Wisconsin, Georgia, Arizona, Nevada in Severna Karolina, kjer se Trump in Harris v anketah izmenjujeta v rahlem vodstvu, vse odkar je demokratka julija od predsednika Joeja Bidna prevzela demokratsko predsedniško kandidaturo.
81-letni Biden je od kandidature za vnovični mandat odstopil po poraznem nastopu na televizijskem soočenju s Trumpom, ko je bilo očitno, da njegove kognitivne sposobnosti pešajo.
Vstop Harris, ki kot podpredsednica ni uživala visoke stopnje priljubljenosti, v tekmo je demokratom dal nov zagon, a demokratka si odločilne prednosti vseeno ni uspela pridobiti.
Trump, ki je bil med kampanjo dvakrat tarča poskusa atentata, je medtem obdržal svoje zveste volivce, ni pa mu uspelo bistveno razširiti svoje volilne baze in pritegniti sredinskih volivcev.
Američani predsednika ne volijo neposredno, temveč preko elektorjev. Vsaka zvezna država ima določeno število elektorjev, odvisno od števila prebivalcev države. Za zmago na predsedniških volitvah mora kandidat osvojiti najmanj 270 od skupaj 538 elektorskih glasov.
Glede na to, da sta kandidata v ključnih zveznih državah izenačena, je težko napovedati, kdaj bo znano, kdo se bo januarja vselil v Belo hišo. Zmagovalca v ZDA tradicionalno razglasijo mediji, ko postane jasno, da je eden od kandidatov osvojil dovolj elektorskih glasov.
Običajno je zmagovalec znan že v noči po volitvah oziroma dan po volitvah zjutraj po srednjeevropskem času, a ne vselej. Na zadnjih volitvah leta 2020, ko se je Trump pomeril z Bidnom, so zmagovalca razglasili šele več dni po volitvah, ko je bilo jasno, da je demokrat zmagal v Pensilvaniji. Leta 2000 pa je bil zmagovalec, George Bush mlajši, znan šele dober mesec po volitvah.
Dokončno sicer predsednika potrdi kongres – pred štirimi leti, ko Trump ni priznal poraza na volitvah, so ob tem izbruhnili neredi. V kongres so 6. januarja 2021 namreč vdrli Trumpovi privrženci in skušali nasilno preprečiti potrditev izida volitev.
Kongres je šele dan kasneje potrdil Bidnovo zmago in inavguracijska slovesnost je nato minila mirno. Novi predsednik v ZDA tradicionalno priseže 20. januarja.
Kot vselej je tudi letos v ospredju zanimanja volivcev med kampanjo gospodarstvo, sledita splav in priseljevanje, šele za tem so na vrsti druge teme, vključno z zunanjo politiko. Ta je bila tokrat zaradi vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu sicer deležna nekoliko več pozornosti, a vendarle za ameriške volivce ni zadeve, na podlagi katere bi se odločili za enega od kandidatov.
Ob morebitni zmagi Trumpa je sicer v ameriški zunanji politiki pričakovati spremembe. Evropa je lahko upravičeno zaskrbljena zaradi možnosti novega predsedniškega mandata Donalda Trumpa, ker ni velik podpornik ne zveze Nato in ne Ukrajine, je za STA dejal profesor političnih ved na newyorški univerzi Columbia Robert Shapiro.
Tudi upokojenega slovenskega diplomata Boža Cerarja skrbi, kaj bi Trumpov drugi mandat pomenil za Evropo, ob tem pa opozarja, da se bo ameriška politika do Evrope neizogibno spremenila, saj se z menjavo generacij poslavljajo politiki kova Joeja Bidna, ki imajo do stare celine specifičen odnos.
Američani bodo 5. novembra volili tudi vseh 435 članov predstavniškega doma, ki imajo dveletni mandat, ter tretjino senatorjev. Ti imajo šestletni mandat, vsaki dve leti jih na vrsto za volitve pride tretjina.
Glede na ankete bi lahko demokrati v predstavniškem domu, ki ga zdaj obvladujejo republikanci, dobili večino, medtem ko imajo v senatu več možnosti za prevzem večine republikanci.
V 11 zveznih državah bodo volili guvernerje, poleg tega bo v 41 državah potekalo 147 referendumov, med katerimi jih bo 11 o pravici do splava.