Von der Leyen bo v Evropskem parlamentu iskala široko podporo, evropske institucije bodo vodili von der Leyen, Costa in Kallas

Ursula von der Leyen, ki jo je Evropski svet predlagal za nov mandat na čelu Evropske komisije, je danes dejala, da si bo skušala v Evropskem parlamentu zagotoviti čim širšo podporo, ki jo bo iskala pri različnih političnih skupinah. Zavzela se je za dobro sodelovanje z italijansko premierko Giorgio Meloni, ki je v četrtek ni podprla.

“Sodelovala bom s celotnim parlamentom in njegovimi člani. Zame je zelo pomembno, da sodelujemo s tistimi, ki so proevropski, ki podpirajo Ukrajino in zagovarjajo vladavino prava,” je po zaključku vrha EU v Bruslju danes dejala von der Leyen v odgovoru na vprašanje, ali meni, da je evropski poslanci iz stranke Giorgie Meloni Bratje Italije ne bodo podprli.

V četrtek se je namreč Meloni na glasovanju o njej vzdržala, je potrdila von der Leyen na novinarski konferenci.

“Prepričati moram večino. Vzpostavljamo platformo, sestavljeno iz Evropske ljudske stranke (EPP), socialistov in demokratov (S&D) ter liberalcev (Renew). Pogovarjala pa se bom tudi s poslanci iz drugih političnih skupin,” je še dejala kandidatka za predsednico komisije iz Nemčije. Napovedala je pogovore z različnimi političnimi skupinami, pa tudi z nacionalnimi delegacijami oziroma posameznimi poslanci znotraj njih.

Poudarila je, da si bo prizadevala za “široko večino za močno Evropo”, in zatrdila, da bo na tem v prihodnjih treh tednih intenzivno delala. Glasovanje v parlamentu, kjer bo potrebovala podporo 361 od 720 poslancev, bi namreč lahko potekalo že na ustanovnem zasedanju od 16. do 19. julija.

Za dobro sodelovanje si bo prizadevala tudi z vsemi člani Evropskega sveta, vključno s premierko Meloni, ki je v četrtek ni podprla. Madžarski premier Viktor Orban je po poročanju tujih medijev glasoval proti temu, da bi von der Leyen predlagali za drugi mandat na čelu komisije.

Voditelji držav članic EU so na četrtkovem zasedanju v Bruslju potrdili dogovor o razdelitvi vodilnih položajev v institucijah EU. Evropski svet bo po novem vodil nekdanji portugalski premier Antonio Costa (S&D), za vodjo evropske diplomacije pa so izbrali estonsko premierko Kajo Kallas (Renew).

Costa, ki se je novinarske konference udeležil iz Lizbone prek video povezave, se je ob izvolitvi na položaj predsednika Evropskega sveta zahvalil za izkazano zaupanje, ob tem pa izrazil prepričanje, da bo sodelovanje s von der Leyen in Kallas zelo uspešno ter da bo služilo Evropi in njenim državljanom.

Kot je pred tem sporočil na družbenem omrežju X, bo svojo novo funkcijo prevzel 1. decembra, ko se izteče mandat sedanjega predsednika Charlesa Michela. “Popolnoma bom predan spodbujanju enotnosti med vsemi 27 državami članicami in osredotočen na uresničevanje strateške agende, ki jo je Evropski svet potrdil danes in bo zagotavljala smernice Evropski uniji za naslednjih pet let,” je zapisal.

Kallas pa je dejala, da je zelo počaščena ob podpori voditeljev članic EU. Kot je povedala, gre za “ogromno odgovornost” v času geopolitičnih napetosti, ko je v Evropi vojna, in ob naraščanju nestabilnosti v svetu.

Kallas, ki se je udeležila četrtkovega vrha EU, je še povedala, da si bo prizadevala za evropsko enotnost, zaščito evropskih interesov in vrednot ter za izgradnjo globalnih partnerstev, pri čemer se bo zavzemala za sodelovanje z državami članicami kot tudi z vsemi institucijami.

Tudi ona se močno veseli prihodnjega sodelovanja z Ursulo von der Leyen in Antoniem Costo, pri tem pa zatrdila, da bodo “odlična ekipa”.

Evropske institucije naj bi vodili von der Leyen, Costa in Kallas

Vrh EU je za predsednico Evropske komisije znova predlagal Ursulo von der Leyen, Evropski svet bo vodil nekdanji portugalski premier Antonio Costa, evropsko diplomacijo pa estonska premierka Kaja Kallas. Sledijo njihove kratke biografije.

Ursula von der Leyen – prva ženska predsednica Evropske komisije uspešno popeljala EU čez krize

Dosedanja predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen bo, če bo potrjena v Evropskem parlamentu, na čelu izvršilnega organa EU še pet let. V času njenega prvega mandata, ki ga je kot prva ženska v zgodovini unije nastopila decembra 2019, so se krize v EU in po svetu kar vrstile. Začetek sta zaznamovala britanski odhod iz EU, predvsem pa pandemija covida-19. Sledila je ruska agresija na Ukrajino in z njo povezana energetska kriza. Leto pred koncem mandata pa je izbruhnila še vojna na Bližnjem vzhodu.

Von der Leyen je EU uspešno popeljala čez te krize. Tako ob brexitu, pandemiji, vojni v Ukrajini kot tudi ob energetski krizi je unija ostala enotna. Največjo črno piko na prvem mandatu 65-letne političarke puščajo domnevne kršitve pri dogovarjanju glede dobave cepiv proti covidu-19 z izvršnim direktorjem ameriškega farmacevta Pfizer Albertom Bourlo. Preiskava sicer še poteka.

Tarča kritik pa je bila tudi zaradi prvega odziva ob izbruhu vojne na Bližnjem vzhodu oktobra lani, ko je podprla pravico Izraela do samoobrambe po napadu palestinskega gibanja Hamas, a pri tem ni pozvala k spoštovanju mednarodnega prava.

65-letna zaprisežena Evropejka ima nemške in britansko-ameriške korenine. Rodila se je 8. oktobra 1958 v bruseljskem Ixellesu kot hči enega prvih funkcionarjev Evropske komisije in poznejšega ministrskega predsednika Spodnje Saške Ernsta Albrechta. Leta 1971 so se preselili nazaj v Nemčijo.

Od leta 1986 je poročena s profesorjem medicine in podjetnikom Heikom von der Leynom iz plemiške družine trgovcev s svilo, s katerim imata sedem otrok, ki so se rodili v letih med 1987 in 1999. V času prvega mandata na čelu komisije je von der Leyen postala tudi babica.

V študentskih letih se je med drugim posvetila arheologiji in ekonomiji, a je na koncu leta 1987 doštudirala medicino in začela delati na oddelku za ginekologijo. Leta 1991 je doktorirala. V politiki je dejavna od izvolitve v deželni parlament Spodnje Saške leta 2003.

Kot članica nemške Krščansko-demokratske unije (CDU) je med letoma 2005 in 2019 zasedala več ministrskih položajev pod nekdanjo nemško kanclerko Angelo Merkel. Pred odhodom oziroma vrnitvijo v Bruselj, kjer si je stanovanje uredila kar v poslopju komisije Berlaymont, je bila obrambna ministrica.

Antonio Costa – spretni pogajalec za iskanje političnih dogovorov med evropskimi voditelji

Kot del kadrovske sestavljanke o najvišjih položajih v EU so si socialisti (S&D), ki so po evropskih volitvah ostali druga največja sila v Evropskem parlamentu, zagotovili mesto predsednika Evropskega sveta, ki ga bo zasedel nekdanji portugalski premier Antonio Costa.

Socialist Costa je veljal za favorita za ta položaj, čeprav je v Lizboni še vedno pod drobnogledom preiskovalcev v okviru obsežne preiskave zaradi korupcije, četudi ni bil uradno obtožen nobenega kaznivega dejanja.

Je bil pa zaradi tega ob premierski položaj, od katerega se je poslovil novembra lani, potem ko je izbruhnila afera zaradi domnevnih zlorab sredstev in trgovanja z vplivom na področju energetike.

Z decembrom bo nasledil liberalca Charlesa Michela. Za vodenje Evropskega sveta, najvišjega političnega telesa EU, ki združuje predsednike držav in vlad iz 27 članic, bo imenovan za najmanj en mandat dveh let in pol.

Costa prihaja iz države na jugozahodnem obrobju EU, s čimer po mnenju nekaterih prinaša pravo politično in geografsko ravnotežje ob Nemki Ursuli von der Leyen.

Costa, ki uživa naklonjenost med evropskimi voditelji širom političnega spektra, velja za pragmatika in spretnega pogajalca z veščinami, potrebnimi za sklepanje malo verjetnih dogovorov in doseganje soglasja. V enem od intervjujev je 62-letni pravnik dejal, da mora v demokraciji politika temeljiti na kompromisu.

Politične in vodstvene izkušnje si je Costa med drugim nabiral kot predsednik portugalske vlade, katere vodenje je leta 2015 prevzel v času, ko je desetmilijonska država na Iberskem polotoku okrevala po gospodarski krizi, zaradi katere je leta 2011 za Irsko in Grčijo postala tretja članica EU, ki je potrebovala mednarodno pomoč.

Pred tem je bil tudi župan Lizbone, kjer je odraščal v svobodomiselni družini. Oče pisatelj s koreninami v indijski Goi, nekdanji portugalski koloniji, je bil preganjan zaradi svoje komunistične ideologije. Njegova mati pa je bila ena prvih portugalskih novinark, ki je bila zagovornica pravic žensk in se je zavzemala za dekriminalizacijo splava.

Kaja Kallas – tretja ženska na čelu evropske diplomacije

Estonska premierka iz vrst liberalcev Kaja Kallas bo postala nova vodja diplomacije EU. Na položaju bo kot tretja ženska doslej – v preteklosti sta to funkcijo opravljali že Catherine Ashton in Federica Mogherini – nasledila španskega socialista Josepa Borrella.

Z njenim imenovanjem so si evropski liberalci iz Renew zagotovili enega vodilnih položajev v EU, čeprav so se na letošnjih volitvah v Evropski parlament odrezali slabše kot pred petimi leti.

Kallas, ki je 18. junija dopolnila 47 let, je kot estonska premierka znana po ostri kritiki Rusije, njene agresije proti Ukrajini in ruskih ekspanzionističnih ciljev. Zavzema se za brezpogojno podporo Kijevu, Estonija pa je tudi med največjimi donatorji vojaške pomoči Ukrajini na prebivalca.

Rusija je Kajo Kallas februarja v povezavi z odstranjevanjem spomenikov iz sovjetskega obdobja v Estoniji obtožila sovražnih dejanj in jo uvrstila na seznam iskanih oseb. Kot premierka je bila sicer deležna kritik, potem ko so estonski mediji lani razkrili, da je njen mož poslovno povezan z Rusijo, čeprav je sama javno kritizirala vse, ki poslujejo s to državo.

Nekateri pa so ob njeni kandidaturi podvomili, ali bo lahko zaradi svoje kritičnosti do Rusije zastopala vse države članice EU.

Prav njena ostra drža do Rusije naj bi bila kamen spotike tudi pri njeni morebitni kandidaturi za naslednico Jensa Stoltenberga na čelu zveze Nato, za kar je odkrito izrazila zanimanje, a ni uspela pridobiti podpore previdnejših zaveznic, položaj pa je na koncu šel v roke Nizozemcu Marku Rutteju.

Hči nekdanjega estonskega premierja in evropskega komisarja Siima Kallasa se je rodila v Tallinnu, ko je bila Estonija še del Sovjetske zveze.

Leta 2011 je pustila kariero odvetnice in se uspešno potegovala za sedež v estonskem in Evropskem parlamentu kot kandidatka liberalne reformne stranke, ki jo je ustanovil njen oče. Vodenje stranke je prevzela leta 2018, leta 2021 pa je kot prva ženska zasedla premierski stolček v tej baltski državi.